Na zaspano novembrsko soboto se odpravim po eni najstarejših ljubljanskih ulic z bogato zgodovino obrtništva. Moj cilj je Trubarjeva 55, kjer v ateljeju in trgovini Volja nastaja standard trajnostne moške mode v našem prostoru. Tam me čaka Nejc Šubic, oblikovalec, ki ga bolj kot moda sicer zanima tekstil, in pravi, da se proces dizajna ne konča z oblikovalcem, temveč z rabo oblačila. Da je oblačilo s časom lahko videti vedno bolje. Še več, starejše, kot je, več je vredno. Zastarel idealizem v svetu, ki mu vladajo velikani hitre mode? Ne (še). Na podlagi modela krožnega gospodarstva se Volja z uporabo okolju prijaznih materialov in trajnostnim dizajnom uspešno upira pritiskom in škodljivim okoljskim učinkom hitre mode.

Nejc Šubic(1991) je Škofjeločan, ki se je z oblikovanjem in izdelovanjem oblačil začel ukvarjati v srednji šoli iz čisto praktičnih razlogov. Potreboval je dovolj dolge T-shirte in puloverje, ki bi jih lahko nosil čez hlače za bordanje. Ker nikjer ni našel dizajnov, ki jih je iskal, poleg tega pa so bila tovrstna oblačila precej draga, jih je začel izdelovati sam. Najprej zase, nato še za prijatelje. Kasneje je bordanje nadomestilo skejtanje in leta 2017 je s skejterskim kolektivom LYC ustanovil uspešno znamko kakovostnih in trajnostnih skejterskih oblačil. Pravi, da je bila podpora skejterske scene, ki je njegova oblačila nosila, ključna.

Z njim se pogovarjam o Volji, trajnostni znamki, ki jo je bilo mogoče videti na ljubljanskem tednu mode, ter o ateljeju in trgovini Volja, kjer lahko oblikovalce zalotite pri sami izdelavi oblačil.

Šivanje za potrpežljivost, natančnost,
in reševanje problemov

Šivanja se je Nejc naučil kar sam z nekaj pomoči none, ki mu je pomagala pri ustvarjanju prvega T-shirta. Pravi, da so bili čisto prvi izdelki »res komaj za dat gor«. Ampak je vztrajal in sčasoma so njegove puloverje in T-shirte začeli nositi tudi drugi borderski kolegi.

Po študiju na Oddelku za tekstil, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, kjer je včasih pogrešal predmete o osnovah poslovanja in ustanovitvi lastne modne znamke, je Nejc izkušnje nabiral tudi v tujini. Med drugim je krojaške sposobnosti izpilil v Berlinu. Tam je delal v ateljeju in trgovini Brachmann, kjer so ustvarjali in ponujali moške obleke nemškega dizajna z arhitetkturnim pristopom k oblikovanju. Koncept je vodil zakonski par in danes ugotavlja, da se je pri Volji zgledoval tudi po njunem vzoru.

Med pandemijo je namreč Nejc v roke vzel limone, ki jih je serviralo popolno zaprtje javnih prostorov, in na začetku leta 2021 izkoristil začasno nizke najemnine ter se odločil svoj atelje preseliti na Trubarjevo ulico. Obnovil je nekdanji medičarski in svečarski atelje, ki je kmalu pokazal potencial za nekaj več. Nastal je atelje + trgovina Volja, ki je poleg osnovne funkcije velikokrat tudi prostor dogodkov, ki tkejo družbeno tkivo ulice. Kmalu so se mu pridružile tudi okrepitve, in sicer oblikovalka Sonja Tomić, ki je ustvarjala žensko kolekcijo znamke Volja in nadaljevala s svojo znamko Sokee. Trenutno lahko v Volji najdete tudi znamko M N K C L oblikovalke Monike Colja.

Kako biti trajnosten, lokalen in še ekonomičen?

»Mogoče bi še boljše ime kot Volja bila trma,« se zasmeji Nejc, ko ga vprašam, ali ga je na začetku skrbel poslovni vidik. Volja namreč s cenami in hitrostjo proizvodnje kolekcij ne more konkurirati trgovinam hitre mode in »second handom«, poslovni model luksuznih znamk pa prav tako ne pride v poštev.

Pojasni, da začetni vložek v Voljo ni bil nepovraten. Veliko dela je pri osnovni prenovi opravil sam, tudi nekaj strojev je že imel od prej. Poleg najemnine so še danes največji strošek materiali. V Voljo je vložil tudi denarno pomoč, ki so jo samozaposleni v kulturi prejeli med pandemijo.

Poleg spletne trgovine je tudi lokacija trgovine pomembna, da lahko danes s prodajo oblačil pokrije ceno vseh materialov, najemnino za prostor, in pomoč več šivilj. Čeprav se Trubarjeva tukaj že skoraj končuje, mimo še vedno zahajajo turisti. »Največ prodamo turistom; Nemci, Skandinavci, Švicarji. Ljudje so načeloma pripravljeni plačati malo višje cene za veliko boljšo kakovost.« Hkrati pa žal ocenjuje, da Slovenci (še) nismo najboljši trg za trajnostno modo, saj nimamo te kulture oblačenja, čeprav smo v preteklosti že imeli odlično lokalno proizvodnjo tekstila in tekstilnih izdelkov v Sloveniji in bližnji okolici. »Tiste smernice dizajna so bile bolj trajnostne kot to, kar vidimo danes pri najbolj priljubljenih modnih znamkah.«

Vsak kos oblačila ima svoje življenje

Načelo transparentnosti časa je eno od trajnostnih načel, ki jih v Volji spoštujejo pri celostnem konceptu oblikovanja in izdelave oblačil. Na vsakem oblačilu je izvezen datum izdelave. To je opomnik, ki uporabniku pomaga oceniti, koliko je kos star in koliko ga je dejansko nosil. »Datum izdelave je kot izvor porekla pri vinu in podobno kot dobra vina postajajo nekatera oblačila z leti več vredna.«

Prav tako je v Volji pomemben transparenten izvor materialov. Materiali prihajajo od evropskih proizvajalcev tekstila, kot sta Ventile in Brisbane Moss, ki že od leta 1958 proizvaja žamet, bombaž in lan. Sprejemljivi so tudi distributerji, ki imajo certifikate GOTS za naravna vlakna. »Izvor mora biti izsledljiv vsaj do proizvajalca tekstila, če ne do izvora vlakna.«

Ključno je tudi načelo monomateriala, kar pomeni, da je čim več kosov iz enega samega materiala ali vsaj samo iz naravnih materialov.

Vredno je omeniti tudi trajnosten dizajn, saj so Volja oblačila sodobna, a hkrati klasična, primerna za vsakodnevno rabo, a ne dolgočasna.

Voljine izdelke lahko vedno prinesete popravit, saj jim v ateljeju podaljšujejo življenjsko dobo. S tem je trajnostni krog sklenjen. Razen če se material predela in uporabi za izdelavo novega oblačila. Takrat se lahko začne krog življenja oblačila vrteti od začetka.