»Anselma je ženska oblika imena Anselm. To je nemško ime, ki je zloženka iz starovisokonemških besed ans (ase) v pomenu »bog« in helm kot »čelada, zaščita.«

Anselma je prostor, je princip, je kreativa. In je ena izmed zgodnjih platform ustvarjalnega izražanja in povezovanja pri nas, ki živi že svoje 13. leto. Za svojo pa so jo vzeli pripadniki mnogih kreativnih branž, marsikdo je v Anselmi »našel neke vrste azil«, kot je nekoč zapisala ustanoviteljica Ana. V zadnjih letih se Anselmin duh predstavlja predvsem v njihovi hišni trgovini, po novem tudi v LJFW shopu v Rogu in v trgovini Studio 183 v Berlinu.

Kreativa prežema življenje primorke Ane Malalan bolj ali manj, odkar ve zase. Svojo prvo modno kolekcijo je sešila pri 12 letih, ko so iz dveh rjuh nastali prvi modni kosi. Danes ekipo Anselme sestavlja šest ljudi. »Ena vodi tečaje, druga skrbi za trgovino, tretja ima na skrbi dizajne; prav vse pa pometamo, prodajamo in šivamo,« razloži Ana.

Njen nedavni šiviljski maraton se je zgodil za modno revijo na Fashion Weeku Ljubljana, lastnih šivarij pa ne nosi že vsaj deset let. Rada zasleduje udobje, in to z minimalnim številom kosov. »Obleke me ne zanimajo na tak način – ko se oblečem, se pogledam navzdol, ne v ogledalo,« pojasni. »Svoj celoten nabor oblek, čevljev in torbic lahko spakiram v prtljažnik od Twingota.«

»Moja nona Anselma je bila carica, modelka pač«

Ana je svojo drugo delavnico šivanja izvedla 2011 v Kinu Šiška, že takrat pa je slutila, da tečaji šivanja še niso končen rezultat tega, kar želi. In tako je dala tej priložnosti malce večji okvir, ki ga je poimenovala Anselma, po svoji noni. Širjenje znotraj teh meja se je kmalu pričelo. »Že od začetka Anselma raste zelo organsko.« S selitvijo v pritličje na Kolodvorsko ulico je spontano prišla ideja trgovine – mimoidoči so z zanimanjem vstopali, ko so videli šivalne stroje in živo dogajanje. »Ljudje bi kaj kupili, mi pa nismo imeli nič … In smo se lotili šivanja hlač Zdravo,« se Ana spominja takratnih poskusov. Ki so več kot uspeli.

»Ženske imajo afiniteto do ročnih del«

Ana se spominja, da je večina žensk, s katerimi je kdaj prišla v stik, izrazila željo, da bi rade znale kaj sešiti. Tečaji, ki so potekali v sklopu Anselme, so bili vedno zelo dobro obiskani. »Ko so me spraševali po tečajih, so mi vsi govorili, da se trend šivanja vzpenja,« razlaga Ana, sama pa je prepričana, da je to odvisno predvsem od tega, koliko se o šivanju govori v medijih. »Ljudje so vedno šivali, vendar se tega preprosto ni poudarjalo.«

Zdaj v Anselmi prevladuje trgovina, kjer je možno kupiti hišno znamko Made in Anselma, tečaji se izvajajo v veliko manjšem merilu. Z ekipo proizvedejo od 20 do 30 parov hlač na teden, teh je v trgovini trenutno okoli 300 parov, precej je seveda tudi ostalih artiklov. »Produkcija ni ravno mikro, če pa želiš prodajati na veliko, moraš imeti zalogo.« Kar je precejšen podvig, ki pa v tem trenutku ni prioriteta. Bolj kot histra rast delavnice jih namreč zanima, da ustvarjajo kaj smiselnega, kakšen učinek ima njihovo delo na okolje in kakšne odnose ustvarjajo.

Če bi me Anselma preživela – to bi bilo res luštno!

Še pred nekaj leti je imela Ana za Anselmo velike ambicije – seliti tečaje na internet, v aplikacije. »Tudi ko je prišla trgovina, sem razmišljala o franšizah po tujini, o prodaji blaga iz druge roke itd.« Z leti ugotavlja, da več kot ima človek vsega, več mora delati in sčasoma postane suženj vsemu. »V tem ne vidim smisla.« Pravi, da nikoli nima občutka, da hodi v službo, temveč v Anselmo, to je njena dnevna soba. »Še vedno imam občutek, da se v Anselmi samo malo igramo, ne dojemam tega kot blazno veliko stvar. Malo se igračkamo, delamo, kar se nam zdi, in imamo okoli tega normalno življenje in čas za druge stvari.«

»Ma … tam imamo nek studio, malo šivamo. Vi?«

V digitalni dobi, ki je zapolnjena z vsebinami na družbenih omrežjih, pa Anselma še vedno deluje večinoma analogno. »Nobena od nas nima v sebi tega, da bi se znala malo považiti, online nam ne gre. Odpreš spletno stran, ne štekaš, kaj je Anselma – odpreš Instagram, štekaš še manj,« se smeji Ana.

Anselma se lahko pohvali z vsemi kljukicami, ki so zdaj totalno in, čeprav Ani izziv predstavlja že to, da se prilagaja novodobnemu jeziku in izražanju, ko njihova oblačila opiše kot trajnostna. »Opažam, kako velika razlika je v dojemanju, če rečem, da ‚šivamo iz starega blaga‘ ali pa da imamo ‚trajnostno in etično blagovno znamko‘«. Ta prepad je vedno prisoten, težko ji je olepševati zgolj zavoljo marketinga.

»Še vedno mi je malo nerodno razlagati, kaj delamo.« Velik dosežek za Anselmo je že to, da se zgodijo trije posti na teden na Instagramu – in še to zgolj zato, ker so prišle sodelavke, ki pripadajo mlajšim generacijam, pojasni Ana. Zaveda pa se, da je že od samega začetka najboljša reklama ravno ta, ki gre od ust do ust. »Odkar sem začela, se trudim, da delam najboljše, kar znam. Za vse se potrudim(o) in izpeljem(o) kar se da dobro, odkrito in pošteno. Mislim, da ljudje, ki pridejo na tečaje ali po obleke, to začutijo.«

Najbolj »normalen« Anselmin kos in zakaj?

»Hlače Zdravo: ker se je z njimi vse začelo. Še vedno govorimo, da prodajamo hlače, čeprav imamo sedaj že 20 različnih artiklov.«