Na robu ekonomije: zakaj sodelujemo, tudi ko se to ne splača

Dr. Aljaž Ule je eksperimentalni ekonomist, ki že več kot dve desetletji raziskuje sodelovanje, zaupanje in človekovo vedenje. Deluje kot profesor na Univerzi v Amsterdamu, raziskovalno pa ostaja povezan tudi s Slovenijo. Ko sva se dogovarjala za ta intervju, mi je v mejlu zapisal, da včasih ni več prepričan, da dobro razume svet. Ta iskrenost me je pritegnila. V času, ko ima skoraj vsakdo hiter odgovor na kompleksna vprašanja, je osvobajajoče slišati nekoga, ki priznava nevednost in raziskuje nejasnosti. Pogovarjala sva se o kaznovanju in nagrajevanju, o tem, kako se zaupanje gradi (in podira), o racionalnosti in intuiciji pa tudi o tem, zakaj je danes tako težko najti občutek pripadnosti skupnosti. In ne nazadnje tudi o tem, kam ga vleče raziskovanje v prihodnje.

Tekst: Nina Konvalinka

Foto: 

Dejali ste, da se svet zadnja leta vrti tako, da ga ne razumete več najbolje. Kako se ta občutek kaže v vašem delu?

Ko začneš raziskovati, imaš sprva občutek, da te do resnice ločita le še dva koraka. Potem pa sčasoma ugotoviš, da vsako novo odkritje odpre še več vprašanj. In tako vidiš, da modeli, ki so se zdeli obetavni, ne razložijo vsega, kar opaziš v resničnem življenju; pogosto delujejo v teoriji, a ko jih preizkusiš v praksi, se pokažejo vrzeli. Takrat spoznaš, da dokončne slike verjetno sploh ni, temveč da je raziskovanje predvsem proces stalnega odpiranja novih vprašanj.

Se vam je to zgodilo tudi pri raziskavah sodelovanja?

Absolutno. Dolga leta je veljalo, da ljudje sodelujejo samo, če imajo možnost kaznovanja, torej skozi negativno recipročnost. Mi pa smo pokazali, da je dovolj že možnost izbire partnerja. Če lahko nekoga zapustiš, ker se ne trudi dovolj, je to že močna spodbuda k sodelovanju. Kar se je izkazalo v naših poskusih, je, da ljudje raje ostanejo sami, kot pa da bi nadaljevali s partnerjem, ki z njimi ne sodeluje. Iz maščevalnih vzgibov so torej raje izbrali samostojnost, čeprav je bilo to zanje manj racionalno, saj je konstrukt eksperimenta osebe v slabih zvezah postavljal v prednost pred tiste, ki so bili sami.

Ena izmed temeljnih predpostavk ekonomije je, da se ljudje odločamo racionalno. Zakaj ta predpostavka še vedno vztraja, kljub temu, da je že dolgo znano, da to ni tako?

Ker alternative niso veliko boljše. Imamo sicer modele omejene racionalnosti, ampak noben v resnici ne napoveduje človekovega vedenja bistveno bolje. Zato ekonomija še vedno poučuje klasične modele, čeprav že dolgo vemo, da so poenostavljeni. Drugi razlog pa je, da so ti alternativni modeli veliko kompleksnejši. Študenti se z njimi srečajo šele v višjih letnikih in takrat so običajno že indoktrinirani v klasični pogled.

Indoktrinirani? Kaj to konkretno pomeni pri študentih?

Pred približno tridesetimi leti so raziskave pokazale, da se študenti ekonomije obnašajo drugače kot študenti drugih smeri. Bili so sebičnejši, manj solidarni in manj pripravljeni sodelovati. Kasneje so ugotovili, da te razlike ne obstajajo že ob vpisu, ampak nastanejo tekom študija, ko študenti postopoma prevzamejo ideje o strogi racionalnosti, sebičnosti in tehtanju koristi.

Kako pa vam vaše znanje pomaga pri osebnem življenju? Kako doživljate racionalno odločanje?

Zase bi rekel, da se ne odločam optimalno. Veliko energije porabim za tehtanje možnosti in njihovo analizo, a se na koncu odločitev pogosto zgodi kar sama ali pa jo sprejme kdo drug. Tudi raziskave kažejo nekaj podobnega: v možganih se najprej aktivira center za odločitev, šele nato center za analizo in zavedanje. Torej se najprej odločimo, šele potem iščemo razloge, zakaj smo se tako odločili.

To spoznanje, da se ljudje pogosto odločimo najprej intuitivno in šele nato racionalno, že dolgo izkoriščajo podjetja in tudi države. Kako bi razložili koncept dregljajev (ang. nudging) oziroma arhitekture izbire?

Gre za to, da z oblikovanjem okolja spremeniš vedenje ljudi, ne da bi jih silil s prepovedmi ali kaznimi. Podjetja to počnejo z motivom dviga marže. Recimo, ko postavijo sladkarije tik ob blagajno, kamor pridejo kupci že nekoliko utrujeni. Pri vladnih institucijah pa je motiv načeloma javno dobro. Primeri iz tujine so na primer avtomatske prijave v pokojninske sklade ali pa v programe darovanja organov, pri čemer imajo ljudje vedno možnost izstopa.

Raziskave o arhitekturi izbire pogosto nastajajo v kontekstu velikih podjetij ali državnih politik. Ampak, če se spustiva na raven posameznika: kaj se lahko iz njih naučimo in uporabimo v vsakdanjem življenju?

Dober primer bi bil koncept pozitivne recipročnosti, ki je nasprotna od kaznovanja. V osnovi smo ljudje prijaznejši do tistih, ki so tudi do nas prijazni. V odmevni raziskavi v povezavi z dobrodelnimi donacijami se je izkazalo, da smo pripravljeni donirati približno dvakrat več denarja za humanitarne namene, če je k prošnji po donaciji dodano še manjše darilo. Prijaznost se zelo izplača.

Velik del svoje zgodovine smo ljudje preživeli v majhnih, povezanih skupnostih. Kako se to odraža v dinamiki sodelovanja danes?

V času lovcev-nabiralcev so bile skupnosti tako majhne, da so si bili člani pogosto v sorodu. Po teoriji sebičnega gena si ljudje v sorodstvu bolj pomagajo kot tisti, ki niso. Obenem so te skupnosti tekmovale med seboj, in tiste, ki so bile bolj usklajene in sodelovalne, so imele prednost. Lastnost, da si pripravljen pomagati vsem v skupnosti, imenujemo slepi altruizem. Danes pa je okolje drugačno, skupnosti so večje in ohlapnejše. Zato govorimo o pogojnem altruizmu: s kom bomo sodelovali, komu bomo pomagali in do koga bomo prijazni, je odvisno od tega, kako se drugi vedejo do nas. Pogojni altruizem pa deluje samo, če obstaja možnost kaznovanja. Če tega ni, se najbolj izplača sebičnost. To je ena izmed večjih razlik med preteklostjo in sedanjostjo.

Če je včasih preživetje skupin temeljilo na sodelovanju, kako lahko danes sami vplivamo na to, da se v skupinah spodbuja sodelovanje in zavira sebičnost?

Najslabše gre izoliranim skupinam. V zaprtih sistemih, kjer je skupina zgolj ena, pride do manj sodelovanja in več negativne recipročnosti. Ljudje kaznujejo vsepovprek, pogosto zato, da druge potisnejo dol in sami pridobijo več. Ko pa se sistem odpre, in se med skupine vplete tekmovanje, se vedenje spremeni. Ljudje znotraj skupin začnejo bolj sodelovati, kaznujejo predvsem tiste, ki ne prispevajo, poveča se tudi pozitivna recipročnost. Lahko bi rekli, da se vedejo manj sebično. Ta princip se uporablja tudi v podjetjih: kadar deluje več timov, člani znotraj vsakega tima postanejo bolj prosocialni prav zaradi te tekmovalne note.

Kaj nam to pove o potrebi po skupnosti danes? Se pripadnost pogosto gradi skozi skupnega »sovražnika«?

Tako nekako. To dobro izkoriščajo skrajna politična gibanja, saj ljudem ponujajo močno skupnost, identifikacijo in emocionalnost. Podobno je pri nogometnih tekmah, kjer je glavno samo to, da zmaga naš tim. Ta osnovna človeška potreba po pripadnosti skupnosti se zelo jasno pokaže v športu in politiki.

Delujete med Slovenijo, Italijo in Nizozemsko. Kje najbolj opažate razlike v prosocialnosti ljudi in njihovem odnosu do skupnega dobrega?

Na Nizozemskem formalne in neformalne institucije zelo dobro delujejo, ljudje pa bolje razumejo in upoštevajo skupno dobro ter nenapisana pravila. V južni Italiji pa sem na primer opazil, da javnih otroških igrišč skoraj ni. Tam velja, da se bodo tako ali tako uničila, zato zanje nihče ne skrbi. Slovenija je nekje vmes. Pri nas se za igrišča lepše skrbi, in če bi videl koga, ki igrišče uničuje, bi verjetno tudi interveniral. Odnos do skupnega dobrega in posledično prosocialno vedenje se med državami očitno razlikuje.

Če so razlike med državami očitne, pa so verjetno tudi med generacijami. Ste v letih poučevanja opazili, da se je vedenje študentov spremenilo? Kakšen vpliv imata pri tem družbena omrežja in orodja, kot je ChatGPT?

Največjo razliko vidim v sposobnosti študentov, da držijo pozornost. Ta se je v zadnjih letih močno zmanjšala. Na nov sistem poučevanja smo prešli že v času kovida, ko smo predavali prek spleta. Takrat se je pokazalo, da je najbolje, če so video predavanja razdeljena na krajše sklope, ki niso daljši od desetih minut. Ta princip uporabljamo še danes. Predavanja v živo izkoristim za to, da študentom predstavim temo in jih motiviram za učenje, potem pa skupaj odigramo kakšno, s snovjo povezano igro ali izvedemo eksperiment. Doma si nato pogledajo videoposnetke, preko katerih poglobijo znanje.

ChatGPT pa je še nova neznanka. Imel sem študenta, ki je skoraj celo magistrsko nalogo napisal z njim, in rezultat je bil res slab. Kljub temu pa lahko ChatGPT zelo hitro poda odgovore in pohitri učenje, vendar to še ne pomeni, da znanje tudi res osvojiš. Prav zato ostaja odprto vprašanje, kaj bo to pomenilo za našo vlogo predavateljev.

Ko govorite o prihodnosti študentov in vlogi predavatelja, se zdi, da je tudi vaša pot polna prehodov. Začeli ste kot matematik, nadaljevali kot ekonomist … kje se vidite v prihodnje?

Verjetno bolj na robu ekonomije, bližje družboslovju. Nikoli se nisem povsem definiral kot ekonomist ali kot matematik, kar mi je omogočilo, da sem prehajal med področji. Zadnja leta me vse bolj vleče tudi k evolucijski biologiji in vprašanjem nastanka jezika in komunikacije. V eksperimentih smo videli, da se jezik med udeležencema sploh ne razvije, če so problemi prelahki, pri bolj kompleksnih nalogah pa ljudje relativno hitro razvijejo svoj jezik s simboli, ki imajo globlji pomen. To se navezuje tudi na ekonomijo, kjer vemo, da ljudje veliko več sodelujejo, če se lahko med seboj pogovarjajo in sklepajo dogovore.

Del tega verjetno izhaja tudi iz frustracije nas, ki smo bolj matematično izobraženi, saj smo spoznali, da se neracionalnega vedenja ne da preprosto ujeti v naše modele. Zato sem začel odgovore iskati v biologiji, pri vprašanju, kako ljudje sploh razvijejo načine komunikacije. To področje še ni tako močno raziskano, kar me privlači, saj se odpirajo nova in nova vprašanja, kar je po mojem pravzaprav smisel raziskovalnega dela.