Verjetno je vsak od nas vsaj enkrat sanjal o hiški na podeželju, bed & breakfast-u, gostilnici ali kafiču v romantičnem, vaškem okolju. O tem sta sanjala tudi Katarina Hiti in Jure Črnič, enkrat slučajno, na njunem prvem dopustu ob jezeru pred nekaj leti. Danes te sanje živita skozi njuno gostilno Cajnarje na Blokah blizu Cerknice.

 Takih, ki si upajo zagristi v svoje sanje, ni veliko. Sploh če te sanje vključujejo drastične spremembe načina življenja, okolja in vsega znanega.

Jure Črnič je sinonim za kultne prostore ljubljanske barske scene, kot so Bi-ko-fe, festival Stiropor, Magda in Božidar. Vsakdo med dvajsetim in petdesetim letom, ki je živel v Ljubljani enkrat v zadnjih petnajstih letih, pozna vsaj enega od teh lokalov. Vsi so namreč močno zaznamovali urbano življenje, združevali kulturno-umetniško sceno v prestolnici in postavljali smernice za razvoj urbane družbe.

V lokalu Magda, na ljubljanski tržnici, je bila zaposlena tudi Katarina Hiti. Pred tem je delala v drugem, tudi zelo urbanem ljubljanskem lokalu. Par sta sicer postala pozneje, ko je Magda že izzvenela.

Takrat, na njunem prvem dopustu, je ob Katarininih sanjah o podeželski hiški in gostilnici Jure omenil gostilno njegovih prednikov. Kje to je, takrat nista ugotavljala.

Kot pripoveduje Katarina: »Čez čas sem ga vprašala ‘ma kje pa je ta gostilna?’ in mi reče: Cajnarje. In ga jaz gledam – kaj? Kakšno Cajnarje – res?« Tudi Katarina je namreč imela družino v Cajnarjih. Tako sta slučajno ugotovila, da oba izvirata iz istega kraja, kar je bil povod, da sta šla poleti leta 2020 na ogled hiše, v kateri je bilo gostinstvo od leta 1934. Katarina nadaljuje: »Ko sva prišla tja in se malo sprehodila po hiši in okrog nje, sva rekla ‘joj, tukaj je ful lepo!’ in to je bilo to.«

Za tem se je vse odvijalo zelo hitro. Zgolj tri mesece po prvem ogledu sta ustanovila podjetje in začrtala otvoritev gostilne v roku enega leta, maja 2021. Zaradi različnih razlogov in tudi korone sta hitro ugotovila, da ne bo šlo tako hitro, zato sta otvoritev prestavila na jesen. Vmes je Katarina zanosila.

Takrat sta živela v Ljubljani, v Cajnarje sta se vozila po potrebi. Pričakovanje otroka ju je privedlo do spoznanja, da si morata v sklopu gostilne urediti bivališče in se tja preseliti. »Ko se je začelo urejati stanovanje na podstrehi gostilne, sva ugotovila, da je treba zamenjati celo streho. Tako je bilo pol leta delo usmerjeno na stanovanje, da imava sploh osnovo,« pripoveduje Jure. Katarina doda: »Vmes sva neprestano razmišljala o gostilni. Tam sva bila, živela – uredila sva si provizorično sobico v bivšem svinjaku, ko je postalo bolj hladno, pa sva spala kar na tleh v glavni jedilnici gostilne (smeh). To je bilo zelo pozitivno, saj sva bila v hiši in so naju začele stvari motiti. Ves čas sva gledala, kaj bi spremenila tukaj, kaj bi spremenila tam.«

Decembra 2021 sta se odločila, da gresta dokončno iz Ljubljane. Pred nosečnostjo sta razmišljala, da bi ljubljanski dom obdržala, a se je to izkazalo za finančno nevzdržno. Januarja 2022 sta se vselila v Cajnarje, takoj za tem je sledilo rojstvo hčerke.

Ne glede na novorojenko sta isto poletje hotela začeti s ponudbo hrane. Jakob Pintar in Anže Gorenc iz TaBara sta jima pomagala že od začetka, tako pri razvoju koncepta kot iskanju kuharja. Ker pa se je vse skupaj zavleklo, je izbrani kuhar vmes sprejel drugo zaposlitev. Sledilo je veliko poskusov z različnimi kuharji, ki se niso obnesli. »Julija sva naredila testni vikend. Gostilna je bila urejena, povabila sva dvajset prijateljev, naredili smo nabavo. Dva dni pred odprtjem pa se kuhar neha oglašati na telefon,« razlaga Jure.

Vseeno sta se odločila izvesti testni vikend, na pomoč sta jima priskočila Jakob in Anže. »V nedeljo, na testnem vikendu, smo ugotovili, da elektrika ne zmore …,« se spominja Jure. Katarina ga dopolni: »In to je bil prvi dan, ko smo v kuhinji priklopili vse stroje. V trenutku so začele pregorevati varovalke.« Naknadno sta ugotovila, da imata za celo gostilno in stanovanje toliko priklopne moči, kot je porabi samo pečica v kuhinji. Kot pravi Jure: »Vse, kar je bilo tisti vikend na mizi, je bil čudež. Sploh ne vemo, kako je karkoli delalo.«

Urejanje ustrezne priklopne moči je odneslo še nadaljnje tri mesece. Vmes sta našla kuharja in objavila datum uradne otvoritve gostilne, a je tik pred zdajci kuhar dobil koronavirus. Otvoritev je bila preklicana in prestavljena za dva tedna. »Naredila sva objavo: Zdaj štartamo in skoraj takoj za tem še eno objavo: Ne štartamo,« se zasmeji Katarina. Jure doda: »Zdaj je smešno, ampak takrat ni bilo … Že tako se ti zdi, da eno leto zamujaš, potem še poletje pade v vodo, nakar misliš zdaj pa res bo, potem pa spet ni.«

Katarina je ves čas hodila v službo s polnim delovnim časom in vmes rodila hčerko. Pripoveduje tudi o tem, kako je med servisom dojila, Jure pa o tem, da so hčerko med nabavo na pokriti tržnici pazile tamkajšnje prodajalke, da je on lahko opravil posle.

Na koncu sta gostilno končno odprla. Dva vikenda je lepo teklo, kuhar in pomočniki so poskrbeli za kuhinjo, Katarina in Jure pa za goste. Tretji vikend je spet postavil vse na glavo, saj jima je odpovedal tudi ta kuhar. Katarina se je odločno uprla ideji, da bi spet zaprli. Da bosta pa sama, če drugače ne gre. »Rekla sem si: Če zmore kuhar, lahko tudi jaz,« se spominja Katarina. Vse so imeli pripravljeno, zdelo se je, da je treba samo sestaviti elemente in postreči.

Prihajalo je martinovo in zmenila sta se, da bo Katarina v kuhinji, hčerka, ki je bila takrat stara osem mesecev, pa v varstvu. Katarina s kuhanjem ni imela nobenih izkušenj. Oba sta se sicer srečala s ponudbo hrane v lokalu Magda. Vendar pa sta šele ob tej priložnosti v praksi spoznala, koliko nevšečnosti stoji za sicer lepo idejo, da bi v lokalu ponujali hrano.

Prišlo je martinovo, z njim martinova gos in iniciacija Katarinine kuharske kariere. Nobeden od njiju nikoli prej ni pripravljal gosi. Jakob in Anže nista imela časa, da bi jima priskočila na pomoč, tako so vse probleme reševali po telefonu. Spominjata se, da so ju klicali najmanj desetkrat na dan za ta ali oni nasvet. »Od takrat naprej je, tako kot je,« pripovedujeta Jure in Katarina. »Najina ideja je bila sicer povsem druga. Najela sva kuharja, da nama postavita cel sistem. Predstavljala sva si, da bova midva tam, da urediva prostor, se ukvarjava z gosti in pozneje morda s sobami.«

Od ideje do izvedbe sedaj mineva nekaj let. Gostilna obratuje vsak vikend. Katarina kuha, Jure streže. Obeta se jima širitev ekipe v kuhinji. Gostilna je sveža in zelo prijetna, glasba premišljena in skrbno izbrana, hrana iz sezonskih, lokalnih sestavin pa zelo okusna. Mladi par je v staro gostilno vnesel mladosten in urban pristop tako pri opremi kot pri postrežbi in ponudbi, ne da bi skalil tradicijo, na katero se naslanja. Romantične sanje so se sčasoma torej začele uresničevati – čeprav nekoliko drugače, kot so bile sprva zastavljene.

6 vprašanj za Jureta Črniča in Katarino Hiti

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja na svoji podjetniški poti … na samem začetku pretehtaj lastne zmožnosti in oceni, če lahko vse delovne procese v podjetju opraviš tudi samostojno, brez pomoči drugih.
2. Neuspeh, za katerega sva hvaležna, da se nama je zgodil … nezmožnost odprtja ob prvotno zamišljenem datumu, ki nama je omogočila več časa za razmislek in piljenje detajlov.
3. Želiva si, da bi bilo v Sloveniji … več iskrenih barov in manj generičnih bistrojev.
4. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … Kuharska knjiga (Ivan Ivačič).
5. Film, ki bi ga priporočila vsem … Boiling Point režiserja Philipa Barantinija.
6. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … čas za poslušanje večinoma nameniva glasbi. Priporočava pa NTS radio.

Piše: Ana Malalan

Foto: Nik Erik Neubauer