»Fascinantno se mi zdi, kako začudeni so Slovenci, ko izvejo, da nimam nobenih družinskih ali osebnih povezav s Slovenijo, pa sem se vseeno želela naučiti slovensko,« se na začetku video klica namuzne Olivia, medtem ko sedi v svoji pisarni univerze v Nottinghamu. Zardim. Seveda sem pred najinim pogovorom tudi jaz predvidevala, da ima v družini kakšnega Slovenca. Zakaj vendar bi neka ambiciozna mlada Britanka z obetavno akademsko kariero svoje življenje »zapravila« na slovenščini? Še dobro, da Zoom filtri dobro skrijejo rdečico.
Dr. Olivia Hellewell je prevajalka iz slovenščine ter profesorica na Univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji. Poucuje prevajalske študije in prevajanje iz španščine, za svoje prevajalsko delo pa je prejela dve angleški nagradi PEN. Brez Olivie angleško govoreči bralci ne bi imeli dostopa do del Gorana Vojnovića, Jele Krečič in Ane Svetel pa do otroških knjig Žige X Gombača, Dunje Jogan ter drugih. »Prevajanje je že tako ali tako precej samotno opravilo, prevajanje iz slovenščine pa še toliko bolj,« pravi Olivia. »V Veliki Britaniji ne poznam nikogar, ki bi se tako kot jaz ukvarjal s prevajanjem slovenske literature v angleščino.«
Ko se angležinja po spletu naključij zaljubi
v slovenščino
Olivia je v Sheffeldu sredi južnega Yorkshira v Angliji odraščala z ljubeznijo do jezikov. »To je bil velik privilegij,« pripomni, ko z mano deli, da je njen stric tolmač, njen dedek pa nadarjen lingvist. »Za mlado osebo v Angliji to ni tipično. Način, kako v britanskih šolah poučujejo jezike, pomeni, da se mladi Britanci redkeje navdušijo za tuje jezike.«
Študirala je španščino in ruščino, dokler ji ni eden izmed profesorjev namignil, da bi bilo s kariernega vidika dobro, če bi obvladala vsaj še en slovanski jezik. »Univerza je imela takrat sredstva, s pomočjo katerih sem lahko študij podaljšala za eno leto, če se naučim še enega slovanskega jezika. Na voljo sem imela slovenščino in takratno srbo-hrvaščino.« Za slovenščino se je odločila zato, ker je, kot pravi sama, lingvistični nerd.
»Zdelo se mi je blazno zanimivo, da ima slovenščina dvojino.«
Življenje se ji je s to odločitvijo obrnilo na glavo. Od trenutka, ko se je srečala s prvo slovensko besedo do leta 2016, ko je prevedla prvi slovenski roman, je minilo pičlih šest let, v tem obdobju pa je nekaj mesecev v Sloveniji tudi živela. »Pred tem sem nekaj časa živela tudi v Rusiji, kjer mi je bilo neprimerno težje. V Sloveniji je končno vse padlo na svoje mesto. Od podpore, ki sem jo dobila s strani Centra za slovenščino ljubljanske Filozofske fakultete, pa do tega, da sem se v slovenščino res zaljubila.« V jezik se je zaljubila celo tako zelo, da se je slovenščini v kontekstu prevajanja literature iz manjših jezikov posvetila tudi v svojem doktoratu.
Zakaj slovence težko najdemo v angleškem prevodu
Med pogovorom z Olivio me šokira dejstvo, da je bilo v 25 letih (1991– 2016) na britanskem in ameriškem trgu v angleščino na novo prevedenih le 32 slovenskih romanov. Kdo se torej odloči, katere slovenske knjige bodo dosegle angleško govoreče bralce?
»Tradicionalno se britanski založniki lotijo prevodov knjig, za katere vedo, da so bestsellerji na drugih trgih. Večje založniške hiše imajo celo agente, ki iščejo knjige v jezikih, kot sta francoščina in nemščina, ki bi jih lahko prevedli v angleščino.« Pri manjših jezikih, kot je slovenščina, se to seveda ne zgodi. »Prevodi so veliko bolj odvisni od osebnih povezav, včasih tudi povsem naključnih srečanj na knjižnih sejmih. Moja izkušnja je, da do prevoda pride, ker si knjigo želi prevesti ali slovenska založba ali pa avtor sam. Če založba uspešno pridobi sredstva za nek prevod, knjiga potem izide v sodelovanju z britansko založbo.«
Kaj bi torej lahko naredili, da bi več slovenskih avtorjev in avtoric dobilo občinstvo za slovenskimi mejami?
»To je vprašanje za milijon dolarjev,« se zasmeji Olivia. »Nočeš vedeti, kako velik del svojega življenja razmišljam ravno o tem.« Po kratkem razmisleku vseeno previdno omeni tri stvari.
»Ena stvar je, da bi lahko izboljšali finančne pogoje za prevajalce iz slovenščine, ki včasih niso najboljši.« S tem se je Olivia spopadala tudi sama: preden se je zaposlila na univerzi, s slovenskimi honorarji kot prevajalka v Veliki Britaniji kljub vsej ljubezni do slovenske literature ni mogla preživeti. »Da jaz živim v Veliki Britaniji, seveda ni problem založnika v Sloveniji. Ampak takšna je realnost.«
Pod drugo točko poudari, da so določene priložnosti, ki so na voljo prevajalcem iz slovenščine (na primer Prevajalski seminar), izvrstne. Vseeno doda: »Še bolje bi bilo, če bi v okviru takšnih priložnosti imela svobodo sama izbrati tekste, ki jih želim prevesti. Še posebej zato, ker angleško-govoreči trg, ki mu želim te prevode pitchati, dobro poznam.«
Nazadnje omeni tudi primere dobrih praks drugih manjših evropskih narodov, ki se s svojo literaturo kljub majhnosti jezika zelo uspešno predstavljajo na mednarodnem podiju. »Za Finsko vem, da ima res lepo pripravljene kataloge s testnimi prevodi in druge marketinške materiale. Tudi Latvija ima super marketinški pristop, ki sem ga pred leti opazila že na londonskem knjižnem sejmu, letos pa ponovno na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Osredotočili so se na stereotip, da so Latvijci introvertirani. Tako na zelo duhovit način, s krasnimi ilustracijami, ki ti res ostanejo v spominu, ustvarjajo zgodbo, da je ravno zaradi tega Latvija paradiž za vse introvertirane pisatelje in bralce tega sveta.«
V 25 letih v angleščino prevedenih le pet (!) romanov slovenskih avtoric
Še bolj žalostno kot to, da je bilo na britanskem in ameriškem trgu v 25 letih od slovenske samostojnosti v angleščino na novo prevedenih le 32 slovenskih romanov, je dejstvo, da je bilo med njimi le pet romanov ženskih avtoric. »V Veliki Britaniji je 94 % knjig, ki vsako leto pridejo na police knjigarn, napisanih v angleščini. Le slabih 6 % je prevodov iz tujih jezikov. V tem majhnem delčku 6 % je ženskih avtoric za manj kot tretjino.«
Olivia se kot postdoktorska raziskovalka ukvarja ravno z vprašanjem moči v literarnem prevajalstvu, ki vodijo k takšnim statistikam. »Vprašanje delovnih razmer ter političnih in ekonomskih dinamik, ki vse vodijo k sistematični diskriminaciji žensk in nebinarnih avtorjev, je zasvojljivo. Sama nisem ljubiteljica črno-belih kategorij, ampak takšne statistike so res neprijetne. Še posebej zato, ker ni, kot da ženski avtorski glasovi ne obstajajo.« Ob tem omeni gibanje Women in Translation, ki ga je začela knjižna blogerka Meytal Radzinski in se aktivno bori za večjo prepoznavnost prevodov ženskih avtoric.
Za konec spregovoriva še o pomembnosti angleških prevodov. Angleški prevodi literarnih del namreč niso ključni le zato, da knjige dosežejo bralce v anglofonskem svetu, temveč tudi zato, ker je angleščina most do prevodov v druge jezike. Olivijin prevod romana Figa Gorana Vojnovića je bil na primer uporabljen za nedavni prevod knjige v arabščino. »Res si želim, da bi bilo več slovenskih knjig prevedenih v angleščino,« pravi Olivia. »Ne zato, ker je angleščina lingua franca našega sveta, temveč zato, ker imam slovensko književnost resnično rada. Želim si, da bi v njej lahko uživalo več tujih bralcev.«
5 VPRAŠANJ ZA
DR. OLIVIO HELLEWELL
Letnica rojstva: 1988
Kraj: Nottingham, Velika Britanija
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
