Dear Reader, danes je devetnajsti oktober, stara sem 29 let in 7 mesecev in 15 dni, ura je 20.02 zvečer in čakam Evo Mahkovic, da najde geslo za wifi. Potem se bova eno uro po Zoomu pogovarjali o njeni novi knjigi Toxic in o vsem, kar je narobe s slovenskim literarnim svetom.
Eva Mahkovic ima rada: Taylor Swift / pop kulturo / katoliško ikonografijo / modo / Edith Wharton / seciranje občutkov v kategoriji #cringe / sezname. Leta 2019 je izdala literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi Mastercard ter zbirko grotesk Vinjete straholjubca, poleti leta 2023 pa še avtofiktivni roman Toxic. Kot dramaturginja je zaposlena v Mestnem gledališcu ljubljanskem in predava na AGRFT.
Eva kot kuratorka možganskih smeti
V četrtek zvečer je Eva v pisarni MGL-ja oblečena v eleganten črn suknjič. Na glavi ima roza slušalke. »Bolj po tiho moram govoriti, ker je tukaj zraven oder, kjer poteka predstava,« reče na začetku, ko se priklopi na Zoom. Govoriva torej bolj po tiho – čeprav si sama želim, da bi nekatere stvari, o katerih se pogovarjava, slovenski literarni srenji nekdo zavpil bolj na glas. Toxic sem sredi poletja na eni izmed istrskih plaž prebrala na dušek, v enem vročem popoldnevu. Med branjem se mi je zdelo, da je knjiga iz pisateljice kar privrela, kar Eva potrdi: »Ko sem enkrat vedela, kako organizirati ves surovi material, ki sem ga skoraj eno leto nabirala na aplikaciji Notes na telefonu, je bil Toxic napisan v zelo kratkem in intenzivnem obdobju – v enem mesecu in pol.«
Na začetku ustvarjalnega procesa je bila prepričana, da ustvarja roman o prijateljstvu, dokler med brskanjem po svojih (kot jim pravi sama) možganskih smeteh ni ugotovila, da je vse skupaj veliko bolj primerno za knjigo v žanru avtofikcija. Čeprav se Toxic bere skoraj kot avtoričin intimni dnevnik, Eva o bralcu med pisanjem praktično ni razmišljala. »Če bi preveč razmišljala o tem, kaj si bodo ljudje mislili, bi se zelo ustrašila in bi se začela cenzurirati. Pri tem žanru si tega ne morem privoščiti, ker bi vse skupaj postalo fejk. Predvsem se nočem prilagajati temu, kar se pričakuje od mene.«
Ob branju Evinih del je jasno, da ima do sebe zelo visoke standarde. Kdaj je torej začutila, da je knjiga končana in da je z njo zadovoljna?
»Na nič drugega se nisem mogla opreti kot na nek svoj notranji občutek, da sem s tem, kar oddajam, mirna. Čeprav je vedno kaj, kar je treba še popraviti, urediti …« Pri tem ji je pomagal tudi rok za oddajo. Po uspehu njenega prvenca Na ta dan najbolj trpi Mastercard je bil Toxic namreč naročen s strani založbe Beletrina, Eva pa kot perfekcionistka ne mara zamujati z roki.
Eva kot slovensko literarno IT dekle
Evi že več let sledim na Instagramu, kjer prav tako kot v Toxicu izvaja »performans osebe Eve Mahkovic«. Njene Instagram vsebine, ki jih objavlja na dnevni ravni, so tako podaljšek vsebin, ki jih bralci najdemo v njenih knjigah. »Vsak dan pomislim na milijon različnih stvari, imam milijon različnih impulzov. To moram nekako dati iz sebe in Instagram je dober kanal za to.«
Ob tem se dotakneva tudi fenomena, ki je vse bolj razširjen v angleško govorečem svetu, pri nas pa še ne: da milenijske avtorice že zdavnaj niso več le pisateljice, ki bi svoje občinstvo nagovarjale le skozi svojo literarno produkcijo, temveč kot literarna IT dekleta ustvarjajo vsebine tudi v številnih drugih formatih. Takšne avtorice-vplivnice, kot so Dolly Alderton, Pandora Sykes, Caroline Calloway, Caroline O’Donoghue in mnoge druge, ne pišejo le knjig, ampak snemajo tudi lastne podkaste, kurirajo vsebine za družbena omrežja ter sodelujejo z blagovnimi znamkami. »Če pišeš osebno literaturo in si res upaš pisati iz sebe, so lifestyle vsebine na družbenih omrežjih naraven podaljšek tega pisanja,« o tem pravi Eva. »Žal mi je, da česa podobnega v Sloveniji nimamo. Takšne vsebine bi z veseljem spremljala.«
Čeprav Evina dela – sploh med mlajšo žensko publiko – žanjejo ogromno pozornosti v medijih in na družbenih omrežjih, Eva sebe ne vidi kot vplivnice. »Zase težko rečem, da sem nek influenser. Prvič zato, ker imam manj kot 2000 sledilcev na Instagramu, drugič pa zato, ker se nikoli nisem aktivno ukvarjala s tem, da bi razširila svojo publiko. Mi je pa super, da me ljudje sami najdejo, da se prepoznajo v tem, kar delam, in da se moja publika na tak način skurira sama.«
Eva kot glas mlade urbane ženske
Predstavljam si, da Evine knjige – berljive, roza, z bleščicami, emojiji, številnimi angleškimi izrazi in neštetimi referencami iz pop kulture – prenekateri starosta slovenske literature ne jemlje resno. »V Toxicu se ukvarjam z veliko bolj dark, resnimi tematikami kot marsikateri pisatelj, ki je v Slove- niji viden kot zelo resen avtor,« reče Eva in nadaljuje: »Pa je vseeno prisotna neka percepcija, da zato, ker so moje knjige roza, niso resne … Za nobeno drugo barvo ne bi dobila toliko vprašanj, kot jih dobivam za roza. To se mi zdi res subverzivno.«
Pisanje Toxica je vodila želja izdati knjigo, v kateri bi kot bralka uživala tudi sama. »Hotela sem napisati nekaj, kar sama pogrešam v slovenskem prostoru. Pri nas je literatura še vedno v nekem nepredušno zaprtem stolpu, medtem ko je v tujini ogromno avtoric in avtorjev, ki se tako kot jaz ukvarjajo z bolj prizemljenimi tematikami. S stvarmi, ki so relatable za mlado urbano žensko publiko. Za vse nas, ki smo sicer videne le kot potrošnice.«
Podobno stališče ima tudi glede svoje uporabe jezika: »Ogromno vprašanj dobivam glede tega, da je v knjigi toliko angleščine. Moj odgovor je vedno isti: to je moj naravni jezik. Tako pišem, ker tako govorim. Na živce mi gre, ko slovenski literati v knjigah konstruirajo nek umeten jezik. Sama se nočem pretvarjati, nočem si izmišljevati drugega jezika. Še posebej zato, ker pišem žanr avtofikcija.«
Eva kot predstavnica privilegiranega sloja?
»Ob branju človek dobi občutek, da imajo nekateri ljudje v življenju čisto premalo problemov,« pravi ena izmed ocen Toxica na aplikaciji GoodReads. Eva pove, da so jo takšni odzivi na knjigo – čeprav redki – presenetili: »Na živce me gre, da sem začela nastopati kot predstavnica nekega privilegiranega sloja. Dobila sem recimo par vprašanj v stilu, zakaj se mi zdi, da imam pravico pisati o težkih stvareh in o svojem slabem počutju, če pa z mano in mojim življenjem ni nič narobe. Ob takšnih vprašanjih se mi zdi, da smo na zelo spolzkih tleh … Ogromno literature v zgodovini so pisali privilegirani moški, ki so imeli življenja, s katerimi ni bilo absolutno nič narobe. Da ne govorimo o tem, da je že biti moški v našem svetu izjemno privilegirana pozicija.«
Z Evo se pogovarjava tudi o problematiki slovenske majhnosti, ki ni le fizična, temveč tudi mentalna. Med akterji v našem prostoru – od umetnikov do podjetnikov – so tako pogosta mikro občutja (mikro ljubosumja, mikro agresije, mikro frustracije), ki se včasih ne izrazijo v polnosti, so pa implicitno skoraj vedno prisotna v interakcijah z drugimi. »Pred izidom knjige res nisem pomislila, da bi lahko dobila opazke v smislu, da je moja služba v MGL-ju blazno privilegirana. Moja služba je super, že dolgo jo imam in zelo rada jo opravljam. Ampak res ne morem reči, da mi omogoča ne vem kakšne ugodnosti. Percepcija tega je seveda vedno relativna, ampak stališče, da iz kvazi privilegirane pozicije ne bi smeli pisati določenih stvari, se mi zdi res problematično.«
Takšni odzivi na Evin Toxic so na srečo v manjšini. Zdi se, da je publika lačno čakala na njeno novo knjigo. Odzive in recenzije bralcev Eva redno spremlja: »Težko bi se zadržala, da ne bi prebrala vsega, na kar naletim sama. Gre pa precej stvari verjetno tudi mimo mene, ker nisem več na Facebooku, pa tudi Twitterja nimam. Zaenkrat tudi še nisem poguglala ‚eva mahkovic toxic‘. Mogoče enkrat bom, ampak ne še zdaj.«
Eva kot anomalija slovenskega založništva
Ker se z Evo pogovarjava ravno v tednu, ko se Slovenija kot častna gostja predstavlja na knjižnem sejmu v Frankfurtu, se dotakneva tudi njenih pogledov na slovensko založništvo. Deli svojo izkušnjo, ko je bil njen prvenec, Na ta dan najbolj trpi Mastercard, leta 2019 v treh mesecih po izdaji popolnoma razprodan. Evina založba knjige ni hotela ponatisniti. »Slovenske založniške logike včasih ne razumem. Med fani je ta knjiga zdaj že praktično mitološki predmet, ker se je nikjer ne dobi …« Evine knjige izstopajo tudi zato, ker slovenski založniki velikokrat niso prepričani, v kateri žanr bi jih umestili. »Če hočeš kot mlada ženska konzumirati neko literaturo, ki se te tiče, je v Sloveniji takoj problem, kam to umestiti: ali gre za mladinsko literaturo, za chick-lit … V tujini so takšna dela veliko bolj prepoznavna, še posebej z res uspešnimi milenijskimi avtoricami, kot je Sally Rooney.«
Eva si želi, da bi njene knjige našle bralce tudi izven slovenskih meja – še posebej Toxic, ki se ukvarja s tematikami, ki so relevantne za mlade ženske povsod v zahodnem svetu: od lepotnih standardov do družbenih omrežij. Čeprav je dala založba testno prevesti par delčkov njene knjige v angleščino, Eva kot glavno težavo izpostavi dejstvo, da v Sloveniji nimamo agentov, ki bi zastopali avtorje pred tujimi založbami.
»Splošen občutek je, da moraš v Sloveniji za svoje stvari pač poskrbeti sam. Poleg pisanja bi se tako morala ukvarjati tudi s promocijo, prevajanjem in vsem ostalim.«
Ali v Sloveniji sploh imamo literaturo, ki ima potencial najti bralce tudi izven naših meja, jo vprašam za konec. Eva na to odgovori: »Tu in tam bi lahko našli kaj zanimivega … Ampak nisem prepričana, da smo priložnost, ki smo jo imeli na knjižnem sejmu v Frankfurtu, da se predstavimo tujini, dobro izkoristili. Tja smo poslali en kup res ‚slovenskih‘ stvari. Od alpinistične literature do nekih – oprostite izrazu – kmečkih zadev. In to se mi zdi res škoda.«
5 VPRAŠANJ ZA EVO MAHKOVIC
Letnica rojstva: 1986
Kraj: Ljubljana
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
