»Ali res odhajaš? Ampak zakaj hočeš oditi?« sredi šolske učilnice nekje v Seulu sprašujejo otroci svojo sošolko Na-Young v filmu Pretekla življenja (Past Lives) režiserke Celine Song. »Ker Korejci nikoli ne dobijo Nobelove nagrade za književnost,« jim odgovori takrat 12-letna Na-Young. Pod vplivom svojih ambicioznih umetniških staršev že takrat ve, da v Koreji njene možnosti, da postane uspešna pisateljica, niso najboljše. Njena družina v naslednjih prizorih emigrira v Kanado, Na-Young prevzame angleško ime Nora in njen prvi jezik postane angleščina. Kasneje se preseli v New York, postane pisateljica, se poroči z Američanom, ki je prav tako pisatelj, in korejsko – nekoliko okorno – govori le še s svojo mamo.

Lahko si predstavljam kakšno 12-letno Manco ali pa Nino s pisateljskimi ambicijami, ki bi se na podlagi slovenskih razmer odločila podobno kot Na-Young: da lahko veliko več doseže v nekem večjem mestu, na nekem večjem trgu, v nekem večjem jeziku. Verjetno prav tako v angleščini.

Slovenski/a avtor/ica pač še nikoli ni dobil/a Nobelove, Bookerja, Pulitzerja ali katerekoli druge mednarodno priznane nagrade za književnost.

V Sloveniji nimamo literarnih dražb, na katerih bi se velike založniške hiše borile za rokopise perspektivnih avtorjev. Nimamo niti agentov, ki bi avtorjem izborili honorarje v šestmestnih številkah ter se istočasno s produkcijskimi firmami dogovarjali še za filmske pravice.

Nimamo hibridov »literarna avtorica-IT dekle«, iz katerih bi se rojevale megauspešne franšize, kot je Seks v mestu. Nimamo knjig, ki bi bile resnično viralne na družbenih omrežjih, in nimamo osebnosti, kot so Oprah, Reese Witherspoon, Dua Lipa ali pa Sarah Jessica Parker, ki svojo prepoznavnost unovčujejo za lansiranje mednarodnih knjižnih klubov in celo lastnih založniških hiš.

V Sloveniji romani stanejo 25, 30, 35, 40, celo 45 evrov, zaradi česar tudi tisti mladi, ki dejansko beremo, ne kupujemo slovenskih prevodov, ampak angleške izvirnike, ki so na internetu in v tujih knjigarnah dostopni za ceno nekaj kav.

V Sloveniji je nenapisano pravilo, da komercialno uspešni avtorji ne dobivajo nagrad, nagrajeni avtorji pa ne morejo biti komercialno uspešni.

V Sloveniji pač vsak ve, da se od pisanja ne da zares živeti – ali pa zelo težko.

Zakaj je tako, se sprašujem s svojimi sogovornicami v tednih po tem, ko se je Slovenija kot častna gostja predstavila na knjižnem sejmu v Frankfurtu.

»Slovenščina je pač majhen jezik, slovenski trg pa enostavno premajhen,« je pogost odgovor.

Takšno razmišljanje me na dober dan zmoti, na slabega pa naravnost živcira.

Če bi tako razmišljal David, ne bi nihče premagal Goljata.

Če bi tako razmišljali Norvežani, ki jih je le dvakrat več kot Slovencev, norveški avtor Jon Fosse letos ne bi bil prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Jo Nesbø pa ne bi bil mednarodni bestseller skandinavskih kriminalk.

Če bi tako razmišljali slovenski športniki, Slovenija ne bi imela Pogačarjev, Rogličev in Dončićev.

Če bi tako razmišljali Islandci, ki jih je komaj nekaj več kot 350.000, ne bi imeli tako zavidljivega odnosa do knjig. Tretjina Islandcev bere vsak dan, vsak deseti Islandec izda svojo knjigo, islandski založniki pa pred prazniki vsem gospodinjstvom pošljejo katalog vseh knjig, ki so bile izdane v preteklem letu. Sledi Jólabókaflóð, tradicionalna »božična knjižna poplava«, ko si Islandci na božični večer masovno podarjajo na novo izdane knjige in nato – če idilične internetne povesti držijo – preostanek temnih zimskih večerov preživijo zabubljeni v knjige. Mimogrede: tudi Islandci imajo že od leta 1955 Nobelovega nagrajenca za literaturo.

Medtem ko v središču Berlina odkrivajo potencialne načrte za spremembo velikanske veleblagovnice Lafayette v novo osrednjo knjižnico, pri nas iz nič gradimo še več nakupovalnih centrov. Raziskava branja v Sloveniji iz leta 2019 stanje povzema takole: »Postajamo družba brez branja knjig, tisti pa, ki jih še berejo, vse več berejo brezplačno in vse več berejo v angleščini. In tudi ti berejo vse manj.« Ista raziskava (Knjiga in bralci VI) citira dejstvo, da je knjiga v Sloveniji uspešnica, če se proda nekaj tisoč izvodov – kar je bila tudi v Sloveniji včasih le običajna in ne izjemna knjižna prodaja.

O vsem tem se pogovarjam s štirimi mladimi ženskami, ki so na tak ali drugačen način del ekosistema slovenske literature in založništva, hkrati pa s svojimi pozicijami in perspektivami iz njega izstopajo. Pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic (37) je med mlajšim ženskim občinstvom zaslovela s knjigama Na ta dan najbolj trpi Mastercard in Toxic. Zala Kralj (24) je knjižna vplivnica in strastna bralka, ki jo boste mnogi prepoznali kot Zalo iz dueta ZalaGašper, ki je leta 2019 Slovenijo zastopal na Evroviziji. Britanska profesorica dr. Olivia Hellewell (35) deluje kot literarna prevajalka iz slovenščine, avtorica Kaja Bucik Vavpetič (36) pa pod psevdonimom Zoe Ashwood v samozaložbi izdaja romance v angleščini in od tega uspešno tudi živi.

Evi, Zali, Oliviji in Kaji je skupno dvoje. Ljubezen do knjig in prepričanje, da je tudi pri nas, v Sloveniji, s slovenščino, potencial – če se stvari lotimo drugače. Bolje.