Pogovor s svojevrstnima ustvarjalcema tort (in še česa)
Če se od gorenjske avtoceste poslovite še pravi čas, preden vas pot prek Karavank zanese v severno sosedo, boste v osrčju Blejske Dobrave morda naleteli na zanimiva ustvarjalca Petro in Jureta Sodjo. Predvsem sladkosnedi in tisti med vami, ki ste se v zadnjem desetletju udeležili kakšne poroke, ju boste prepoznali po blagovni znamki estetsko dovršenih butičnih tort z imenom Pcakes. Z njimi trg osvajata od leta 2013, ob tem pa sta svojo dejavnost razširila še na izvedbo tečajev ustvarjanja tort, pripravo drugih sladic in izgradnjo skupnosti ljubiteljev sladkega CakeYourStory. Med našim pogovorom je Jure sicer večkrat poudaril, da mu peka ne gre najbolje od rok in so torte v celoti plod Petrine neomejene ustvarjalnosti. A je Petra izpostavila, da ni edina ustvarjalka v družini, saj Jure nekaj let uspešno snuje snowboarde v okviru blagovne znamke Moonchild, katere solastnik je. Tako se ves čas pogovora, med katerim smo se povečini pogovarjali predvsem o slajšem od obeh področij njunega dela, nisem mogel znebiti občutka, da gre le za prvo poglavje in se bomo prav kmalu sestali tudi na temo Juretove strasti do snowboardov.
Se še spomnite, kako ste pričeli s peko?
Petra: Ja, čeprav so bili začetki povsem spontani in nezavedni. Že od malih nog sem rada kuhala, pekla, ustvarjala. Ta strast je postala še posebej močna, ko sem pričela živeti sama in se prvič zaposlila. Moja prva zaposlitev sicer ni bila prav nič povezana s peko, saj sem po izobrazbi socialna delavka in sem se zaposlila kot pripravnica v Šentu (Slovensko združenje za duševno zdravje). Je pa usoda hotela, da je bila moja šefica zelo sladkosneda in me je vseskozi podpirala, naj svoj talent na tem področju razvijam dalje. Pekla sem za njo, za sodelavce, imela tudi delavnice, … In ko so moji izdelki postajali vedno boljši, sem tudi sama bila vedno bolj motivirana. Morda sem imela tudi nekaj sreče, kajti v tistem obdobju, v letih 2012 in 2013, je bilo ponudnikov primerljivih izdelkov, tort z dekoracijo, pri nas še precej malo. V tujini je bilo drugače in tako sem začela razmišljati, da bi jih v svojih različicah predstavila tudi na našem trgu.
Jure: No, potrebovala si tudi malo spodbude, da si premagala začetne skrbi. Se spomnim, da smo se s prijateljema peljali v Bohinj in smo te celo pot pregovarjali, da odpreš podjetje in se peki stoodstotno posvetiš…
Petra: Ja, to je bil odločilni trenutek. In na srečo sem potem zaključila s pripravništvom in pričela delati strokovni izpit. To pa je pomenilo, da sem imela eno leto časa tudi za eksperimentiranje na področju pek in poti nazaj ni bilo več. Najprej sem se, kot večina drugih, učila predvsem iz receptov, ki sem jih našla na spletu. Vendar noben od njih ni v celoti odgovarjal moji viziji. Na primer v Ameriki je razmerje med biskvitom in premazi povsem drugačno, kot sem želela jaz. Tako sem bila prisiljena inovirati, kar pa me je tudi najbolj osrečevalo.
Kaj vam je predstavljajo večji izziv, sama peka ali dekoracija?
Petra: Oboje [smeh]. Lahko rečem, da sem začela iz nič in se veliko naučila predvsem na lastnih napakah. Če bi začela danes, bi bilo precej lažje, ker je na spletu na voljo precej več virov. Pri meni je bilo težje, a dobesedno tudi slajše, saj sem v prvem letu pekla brez prestanka. Potrebnih je bilo veliko poskusov, da mi je prva dekoracija uspela tako, kot sem si želela, obenem sem testirala ogromno različnih okusov.
Jure: Peka tort je bila zate idealna, ker gre za kombinacijo inovativnih okusov in estetike. Ti potrebuješ oboje.
Vam je Jure pomagal že od vsega začetka? Kako sta si v podjetju razdelila vloge?
Petra: Prvih nekaj let sem bila bolj ali manj sama. Jure mi je pomagal predvsem pri administraciji, nabavi in dostavah, jaz sem pa pekla. Naj pa dodam še, da sem začela brez kakšnega posebnega poslovnega načrta. Preprosto je bila želja ali pa motivacija tako velika, da sem nekega dne preprosto začela.
Jure: V peki se jaz ne znajdem, tako da sem raje pomagal na omenjenih drugih področjih, s katerimi se Petra nikoli ni želela pretirano ukvarjati. Ona je umetnica, jaz sem bolj inženirski tip. Sva pa skupaj reševala težave in se spopadala z izzivi [smeh].
Ste si katerega posebej zapomnili?
Petra: Enega pa res. Dobila sva naročilo za trinadstropno poročno torto, ki jo je Jure moral dostaviti na Šmarjetno goro pri Kranju. No, gre za zelo strm klanec in torta se je tik pod vrhom prekucnila, tako da je bilo eno nadstropje nepopravljivo poškodovano. Kot si lahko predstavljate, je šlo za zelo stresno situacijo.
Jure: Še sreča, da sem takrat potem preostanek torte lahko zaščitil s folijo. Nato sem oddrvel nazaj domov, kjer si uspela rešiti preostali dve nadstropji.
Petra: Na srečo sta bila ženin in nevesta zelo razumevajoča in sta bila s torto zadovoljna. Sva se pa takrat naučila, da dostave poročnih tort v zadnjem trenutku niso najboljša ideja.. pa da bi morda bilo zanimivo, če bi zavarovalnice nudile tudi zavarovanje za takšne primere [smeh].
Poleg peke tort tudi izvajata tečaje, ustvarjata CakeYourStory revijo, pripravljata sladke paketke, … Kako najdeta čas za vse te aktivnosti?
Petra: Predvsem sva se morala osredotočiti na tisto, v čemer sva najboljša. Trenutno največ časa in energije porabiva za tečaje in gradnjo skupnosti. Peka tort ostaja stalnica, medtem ko sladke paketke nudiva priložnostno, t.j. nekajkrat na leto. S pravo mero osredotočenosti se da in sva zaenkrat tudi edina redno zaposlena v podjetju.
Jure: To nama v bistvu ustreza, ker posledično ne rabiva dodatnih, večjih poslovnih prostorov. Sicer kar precej delava, vendar je najin urnik še vedno fleksibilen.
Petra: Daleč najbolj naporno je bilo v času koronavirusa. Takrat sva delala cele dneve, razvažala paketke po celi Sloveniji… v bistvu sva takrat ugotovila, kako zelo imajo ljudje radi kakovostne sladice. Šlo je za nekakšno »prvo pomoč« v res težkem obdobju.
Pa je bilo povpraševanje po vajinih tortah že od vsega začetka tako močno?
Petra: Ne, daleč od tega. Rasla sva zelo počasi in organsko, nisva imela niti nobenega resnega marketinga. Pritisk družbenih omrežij še ni bil tako velik, kot je danes. Preprosto sem nekega dne pričela s peko, čeprav sem imela celo prvo leto zelo malo naročil in me je Jure pravzaprav moral precej podpirati. Potem se je pa v nekem trenutku kar naenkrat vse spremenilo. Mislim, da je bilo to v letu 2014 ali pa 2015, ko je noro zraslo povpraševanje po poročnih tortah. Ko razmišljam za nazaj, mislim, da predvsem zaradi oglaševanja od ust do ust. Ogromno truda sva vlagala v kakovost in to se nama je, kot kaže, obrestovalo. Na to kaže tudi dejstvo, da je med kupci najinih tort veliko stalnih strank.
Jure: Pravilno sva se tudi odločila, da standardizirava postopek naročanja tort, ki poteka izključno prek spletnega obrazca. Včasih je bilo usklajevanja glede posameznega naročila res veliko, zgodil se je seveda tudi kak nesporazum, čeprav nikoli nič hujšega.
Kako sta se spopadala s kritikami?
Petra: Predvsem sva se naučila, da so neizbežne ne glede na to, kako dobro delaš. Nekatere so seveda upravičene, ker smo vsi zmotljivi. Iz takšnih kritik se moraš učiti. Žal pa naletiš tudi na drugačne, ki so pogosto žaljive. Pomembno je, da te takšne kritike ne prizadenejo in ne odvrnejo od tvoje vizije, čeprav je – sploh na začetku – težko.
Jure: Zavedava se, da marsikatera leti tudi na ceno najinih tort. Povem po pravici, da razumeva, vendar sva morala na podlagi izkušenj poiskati ravnovesje in oblikovati cene, ki so za kupce sprejemljive, obenem pa podjetju omogočajo toliko dobička, da lahko nemoteno posluje dalje in se razvija. Saj vidite, da ne živiva v razkošju in denarja ne vlagava v jahte in vikende na morju…
Kako sta uspela ljudi prepričati, da so relativno visoke cene vajinih tort upravičene?
Petra: Sprva so bile najine torte precej cenejše, vendar je bila to – gledano za nazaj – napaka. Vsak se mora sam odločiti, ali bo delal proizvode visoke kakovosti, v manjših količinah in po visokih cenah, ali pa ravno obratno. Ko so bile najine torte cenejše, sva po cele dneve delala, zaslužila pa sva zelo malo. Takšnega tempa danes ne bi mogla več zdržati. Je pa veliko kritik glede cen posledica tega, da marsikdo ne razume čisto točno, kaj vse je v najinih tortah. Cene sestavin so v zadnjem času močno zrasle, kar se žal odraža tudi na ceni najinih tort…
Jure: Veste, veliko razmišljava o tem, da bi v ponudbo vključila tudi kakšne bolj preproste okuse. Sestavine bi ostale enake, samo bilo bi manj polnil, kar bi Petri posledično očitno zmanjšalo čas priprave. Takšne torte bi bile lahko malenkost ugodnejše. Ampak imava trenutno dovolj naročil in se lahko bolj posvečava spletnim tečajem.
Petra: Priznam, da raje pečem, kot pa razmišljam o takšnih poslovnih vprašanjih. Zame je pomembno, da lahko stoodstotno stojim za svojim proizvodom, ker si te ljudje zapomnijo po tem in ne po denarju. Vam povem še na enem primeru: zagotovo bi bilo z vidika denarja za naju bolje, če ne bi nudila tako velikega števila različnih okusov tort. Vendar sva se za to odločila zavestno, ker že zaradi svoje osebnosti moram ves čas inovirati. V osnovi se sicer strinjam s filozofijo »manj je več«, le pri okusih je nikakor ne uspem usvojiti [smeh].
Se je trg v primerjavi z obdobjem vajinih začetkov bistveno spremenil?
Petra: Uf, ja, popolnoma. Ponudbe je precej več kot pred desetletjem, tako kakovostne, kot tudi nelojalne; nimam sicer točnih podatkov, imam pa občutek, da delo na črno predstavlja problem. Prav tako je pomen družbenih omrežij danes neprimerljivo večji. Včasih si izdelek fotografiral, ga objavil na spletu in hitro prodal, danes pa je potrebno bistveno več truda, da te kdo opazi.
Jure: V preteklosti sva sicer nekajkrat sodelovala tudi z vplivnicami, za kaj več pa priložnosti še ni bilo. Morda bo v prihodnosti, če se s kom poveževa oziroma uspemo res najti skupno točko.
Petra: Slabih izkušenj z vplivneži sicer nikoli nisva imela, no, vsaj ne neposrednih. Enkrat se je namreč zgodilo, da je neka vplivnica pri enem od konkurentov naročila torto po najinem dizajnu, pri čemer je slednje pozabila omeniti ob promociji torte. Nič strašnega, vseeno pa občutek ni bil najboljši.
Jure: Priznam, da se z vprašanji ščitenja intelektualne lastnine na področju peke tort nikoli nisva pretirano ukvarjala [smeh]. Pač še več truda posvečava kakovosti najinih izdelkov.
Petra: Kot zanimivost naj dodam še, da zaznavava tudi opazne spremembe glede izbranih okusov. Ko sva začenjala, je bilo daleč največ povpraševanja po »klasičnih« okusih tort – čokolada, malina, jagoda ipd. V zadnjem času pa je med kupci zelo zaželen okus pistacija, tudi limone. Točnih vzrokov nikoli nisem poskušala ugotoviti, zdi pa se mi, da verjetno zato, ker je zaradi prepoznavnosti in kakovosti najinih tort med najinimi strankami danes relativno več takšnih, ki želijo eksperimentirati in doživeti nekaj res drugačnega.
Kaj bi svetovala mladim podjetnikom ali tistim, ki bi to želeli postati, pa morda ne najdejo poguma?
Petra: Naj preprosto poskusijo, ker se bodo ogromno naučili. Včasih je sicer težko in naporno, vendar je na dolgi rok vsekakor vredno. Svetovala bi jim še, naj ne iščejo popolnosti, ker ta v resničnem svetu ne obstaja. Vedno lahko najdemo nešteto razlogov, da se česa ne lotimo; morda nam ne ustreza poslovni prostor in bi si želeli primernejšega, morda nas skrbi, da nimamo dovolj znanja, … Vendar je namesto pretiranih skrbi mnogo pametneje, da preprosto poskusimo. Namesto iskanja popolnosti se raje osredotočite na samouresničitev in pripravljenost stalnega iskanja izboljšav.
Jure: Jaz bi izpostavil, naj se ne bojijo napak. Ni namreč vprašanje ali, pač pa le kdaj se bodo zgodile. Dogajajo se vsem, tudi nama, zato je pomembneje od strahu pred napakami to, da dopustimo, da se zgodijo hitro, seveda s čim manjšimi posledicami. Pa da se iz njih čim več naučimo.
Kakšni so vajini cilji za prihodnost?
Petra: Morda bo moj odgovor nekoliko netipičen. Jih namreč nimava, vsaj ne v smislu številk. Čutiva, da sva po desetletju trdega dela trenutno v položaju, ki naju zelo osrečuje. Lastno podjetje nama daje veliko mero fleksibilnosti in kreativnosti, zaradi katerih je lepo tudi najino družinsko življenje. V preteklosti sva zavestno zavrnila kar nekaj idej, ki bi sicer omogočile še hitrejšo rast najinega podjetja – npr. prek lastne slaščičarne, večjega poudarka na video produkciji –, a bi tudi preusmerile najino osredotočenost z ustvarjalnega področja v bolj korporativne vode. Najin glavni cilj je vedno bil, da osrečujeva ljudi, jim polepšava njihove posebne priložnosti in obenem pomagava najini sladki skupnosti, da uspešno ustvarja različne kreativne slaščice. Pa seveda, da koga nasmejeva in navdihneva z najino zgodbo. Je preveč skromno, če odgovoriva, da si preprosto želiva še naprej delati to, kar naju osrečuje?
Na Petrino vprašanje dokončnega odgovora nisem ponudil. Ne zato, ker bi menil, da moja sogovornika pri vodenju svojega podjetja nista dovolj ambiciozna, ampak prej obratno; izpopolnitev skozi delo sama po sebi predstavlja uspeh. Čeprav ne dvomim, da je pred njima še svetla podjetniška pot, je po drugi strani lepo videti tudi, da uspeh znata doživeti tudi v sedanjem, tako prehitro minljivem trenutku.
