Shin Sato je že od malih nog čutil, da bo postal umetnik. Potem ko se je na umetniški univerzi Tama v Tokiu izšolal za slikarja, je začutil željo, da bi svojo kreativnost izrazil tudi drugače. »Med najlepše spomine na moje otroštvo sodijo tisti, v katerih me mati uči kuhanja in umetnosti rezanja z noži«, opiše svoje zgodnje navdihe, ko se še pred odprtjem njegove restavracije Sato Bento v Ljubljani sestaneva za pogovor. »Med študijem nisem bil deležen posebnih materialnih ugodnosti, zato sem si poiskal priložnostno zaposlitev v restavraciji. Ko sem v šoli zaključil s slikanjem katere od slik, sem slednjo na nek način vedno moral zavreči. V restavraciji pa je bilo drugače. Ob čudovitih jedeh, ki smo jih ustvarjali, in ob praznih krožnikih, ki so bili dokaz zadovoljstva gostov, sem spoznal, da je tudi kuhanje lahko umetnost.« Od zadnje slike, portreta, ki ga je naslikal za darilo prijatelju, je tako minilo že več kot desetletje. Ob neverjetni marljivosti, saj Sato vse od odprtja restavracije v Sloveniji vsak budni trenutek namenja njenemu vodenju, ne preseneča, da časa za slikanje preprosto ni več. »Japonci smo v tem pogledu precej drugačni od ostalih. Verjamemo, da zaposlitve, ki te osrečuje, ne gre jemati zgolj kot delo. Izražanje prek dela je za nas tako pomembno, da se tudi med sabo pogosto kličemo po službenih nazivih in ne po imenih«. Sato sicer rad poudari pomembnost daljših odmorov za človeško ustvarjalnost, a obenem prizna, da te lekcije še ni zares usvojil: » Poleti sem bil prost tri dni. Ko se preveč utrudim, se najraje kar skrijem pred svetom.«

V Slovenijo ga je prineslo domotožje

Po delovni etiki se Evropa sicer pomembno razlikuje od Japonske, a Sato takoj pristavi, da je eden od glavnih razlogov, da se je odločil za prihod v Slovenijo, tudi ena podobnost: »Ko sem delal v Veliki Britaniji, sem v nekem trenutku – ne vem točno, zakaj – začutil veliko domotožje. Pogrešal sem gorovja, naravo, lepši razgled, … V cerkvi sem se spoprijateljil z arhitektom, ki mi je pripovedoval o lepotah Slovenije in o njeni raznolikosti. Ko sem podobno slišal še od drugih, sem se odločil, da pridem in še danes rad živim tu.« Čeprav se Sato pri nas ni takoj zaposlil kot kuhar, je želja, da bi imel svojo restavracijo, postajala vse močnejša. Nazadnje jo je Sato uresničil z odprtjem gostilnice v Ledina centru. »Jaz sem bolj umetnik in skrbim za postavitev miz, oblikovanje ponudbe, predstavitev posameznih krožnikov in podobno. Prijateljica Urška pa skrbi za poslovne vidike vodenja restavracije in vso administracijo. Z nama je tudi odlično kuhinjsko osebje, ne smemo pa pozabiti niti na stranke, ki so ravno tako pomembne. Zaradi lepega občutka, da jih osrečujemo, navsezadnje tudi delamo.« Z nekaj otožnosti Sato sicer doda, da je pandemija koronavirusa gostinstvo korenito spremenila: »Samo delo v kuhinji ni postalo nič bolj zahtevno. Že prej je šlo za zelo zahteven poklic in tako je tudi sedaj. Vendar je pandemija odnesla sproščenost, srečo in v več primerih tudi žal tudi veselje do lepih trenutkov, ki jih lahko doživimo med druženjem ob hrani. In če nas je spremenil že virus, se je nato zgodila še ta grozna vojna.« Vendar Sato spomni tudi na svojo odločnost in trmo: »Ne glede na vse moramo vztrajati na svoji poti, četudi so pogoji za delo zahtevni. Svoje poslanstvo še vedno vidim v tem, da prek izražanja svoje kreativnosti osrečujem ljudi«.

Motiv je kulturna obogatitev

Morda zato ni presenečenje, da se je Sato, kot da vodenje ene restavracije ne bi bilo dovolj zahtevno, odločil za odprtje še ene v vasici Kazlje na Krasu. »Globoko v sebi sem sanjač in delam, kar čutim, da je prav. Čeprav mi je marsikdo rekel, da je širitev norost, sem se vseeno odločil poskusiti. Zaenkrat smo na Krasu sicer odprti le priložnostno in se je treba za obisk vnaprej naročiti. Tudi v kuhinji zaenkrat delam sam. Si pa želim, da bi to lahko v prihodnje spremenili. In da bi v restavracijo vpeljali še dodatni program, na primer kulturnega. Gledališče, recimo. Ljudje namreč ne potrebujemo le hrane, pač pa tudi dodatne razloge in načine za slavljenje lepote življenja.«

Preprosteje je ponavadi bolje

Še preden v gostilnico pričnejo kapljati prvi gostje, med katerimi jih moj sogovornik precej pozna po imenu, se ob iskanju sklepnih misli dotakneva kakovosti kulinarične ponudbe v Sloveniji. Sato pritrdi, da je v zadnjem obdobju ta izrazito napredovala. Vendar istočasno doda, da ne obstaja enoznačna povezava med kakovostjo in kompleksnostjo hrane: »Pred leti smo s prijatelji obiskali svetovno znano restavracijo v Skandinaviji. Pričakal nas je vrhunski ambient, postrežba ter vrhunsko pripravljena hrana, pripravljena z najnaprednejšimi tehnikami. Za pogostitev smo tudi drago plačali, vendar je nekaj prijateljev nato izrazilo nelagodje, saj so bili še vedno lačni. In tudi sam sem najbolj srečen, kadar me kdo od prijateljev povabi na skupen obed in mi izkaže iskreno gostoljubje, četudi je postrežena hrana zelo preprosta. Prav nič ni narobe s preprosto klobaso, ravno obratno. Moja filozofija je zato drugačna; obiskovalcem želim ponuditi kakovostno, preprosto in iskreno hrano, po kateri bodo ravno prav siti. Zase pa si dolgoročno želim, da bi gostinstvo spet postalo sanjski poklic. Da bi lažje našli zaposlene in bi na trgu lažje obstali tudi v smislu finančnih izzivov. Ko si bodo tudi naši otroci iskreno želeli delati v gostinstvu, bom vedel, da smo dosegli cilj – trajnostni obstoj.«

Napisal: Matija Žepič