Naša država je sodeč po nekaterih gospodarskih kazalnikih prvakinja v visokotehnološki razvitosti. Po izdatkih za raziskave in razvoj je po podatkih Eurostata na devetem mestu med 27 članicami Evropske unije. Po zaposlenosti v visokotehnoloških panogah je uvrščena mesto slabše, na deseto mesto. Pri kazalniku deleža podjetij, ki so opredeljena kot inovativna, smo v zlati sredini in malenkost nad povprečjem EU.

Obstajajo pa tudi podatki, ki temu nasprotujejo. Delež visokotehnoloških izdelkov v celotnem izvozu naše države znaša dobrih sedem odstotkov. Povprečje EU je s slabimi petnajstimi odstotki dvakrat višje. Investicij tveganega kapitala v slovenska podjetja praktično ni. In – kar vsi najbolj občutimo – po BDP-ju na prebivalca smo po podatkih Svetovne banke s slabimi 44.000 dolarji na petnajstem mestu, pod povprečjem EU (podatki so za leto 2021 in so zadnji na voljo).

Kaj to pomeni? Pomeni, da gospodarska slika v Sloveniji ni tako rožnata, kot si jo predstavljamo. Deklariramo se kot visoko razvita gospodarska država, a povprečne razvitosti Evropske unije nikakor ne moremo doseči. Za nami je izgubljeno desetletje, ko smo zaradi odlašanja s sanacijo bank po finančnem zlomu leta 2008 nekaj let pozneje zapadli v drugo recesijo in se je dohitevanje razvitosti vodilnih evropskih držav ustavilo. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – zaradi svetovnih trendov in izredno slabe demografske slike države se proračunski izdatki za pokojnine, zdravstvo in trajnostno oskrbo nezadržno višajo. Del tega bo morda lahko pokril državni proračun, del pa bomo morali plačati iz svojega žepa. In to dejstvo prebivalci že občutimo.

Slovenci smo bili vedno ponosni na svojo solidarnost, na socialno državo, na družbeno enakost. Zaničljivo smo se ozirali po Združenih državah, češ, kako si tam vreden le toliko, kot imaš pod palcem. A ko je človek bolan, se ne bo vprašal, ali je pravično, da si sam lahko plača zdravljenje, medtem ko si ga nekdo drug ne more. In temu scenariju naproti hiti Slovenija.

Če želimo ohraniti trenutno raven socialne države oziroma jo celo okrepiti, bomo morali kot družba ustvariti več. To pomeni, da bo moralo gospodarstvo ustvariti več izdelkov in storitev z visoko dodano vrednostjo. Torej več visokotehnoloških produktov, ki jih je zaradi njihove kompleksnosti in unikatnosti moč dražje prodati.

To bo terjalo bistveno spremembo slovenskega razvojnega modela. Država in podjetja se bodo morali osredotočiti na dosego cilja bistvenega povečanja visokotehnološkega sektorja. To povečanje pa mora iti z roko v roki s povečanjem družbene pravičnosti.

O čem govorimo?

Poglejmo primer. Visokotehnološka podjetja se za kader borijo na globalnem trgu. To pomeni, da morajo s plačami konkurirati vsaj zahodnoevropskim, če že ne tudi ameriškim podjetjem. Toda višje plače so v Sloveniji bistveno bolj obremenjene s prispevki kot drugje v Evropski uniji. Po deležu pobranih davkov v BDP socialni prispevki na plače v Sloveniji predstavljajo 16,4 odstotka bruto domačega proizvoda, povprečje EU znaša 11,8 odstotka. Po drugi strani pa povprečni davki na premoženje, na primer na nepremičnine in dediščine, v Evropski uniji znašajo 1,5 odstotka BDP, v Sloveniji pa le 0,6 odstotka.

Kaj to pomeni? V Sloveniji davčno nagrajujemo tiste, ki že imajo veliko, kaznujemo pa tiste, ki imajo malo, a želijo z lastnim delom, znanjem in sposobnostjo nekaj zaslužiti. Po drugi strani pa ob kakršnikoli omembi omejitve plačila prispevkov za socialno varstvo pri visokih plačah bentimo, da s tem »nagrajujemo bogate«.

S tega vidika je tako za razvoj visokotehnološkega sektorja kot za večjo družbeno pravičnost nujna uvedba tako imenovane razvojne kapice (omejitev plačevanja prispevkov pri visokih plačah) in hkrati povečanje davkov na premoženje. Slednji davek pa mora biti implementiran tako, da nekoliko bolj obremeni tiste, ki imajo veliko, in ne povprečnega prebivalca Slovenije.

Potrebni so še drugi ukrepi. Treba je olajšati udeležbo zaposlenih v lastništvu in pri dobičku podjetij, v katerih delajo, na primer s spodbujanjem nagrajevanja z delniškimi opcijami. Bistveno je treba povišati investicije tveganega kapitala v slovenska podjetja, na primer z davčnimi olajšavami na takšna vlaganja. Bolj je treba obdavčiti normirane s.p.-je, ki predstavljajo nelojalno konkurenco podjetjem, ki želijo poslovati zakonito in svoje redne sodelavce redno zaposliti. Pospešiti je treba digitalizacijo države. In pa, ogromno pozornosti moramo nameniti izobraževanju – vpeljavi novih veščin, na primer računalništva in podjetništva, tako v formalno kot v neformalno izobraževanje.

Da bi to dosegli, mora država pripraviti in sprejeti celostno strategijo tehnološkega preboja gospodarstva. Na ta način je uspelo Estoniji, ki je na področju informacijskih tehnologij zdaj vzor celemu svetu. Estonija je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprejela celostno strategijo digitalnega razvoja države, imenovano Tiger leap. Sledil je hiter razvoj digitalizacije javne uprave, debirokratizacije in spodbudnega davčnega okolja. Leta 2000 je bil estonski BDP na prebivalca (po kupni moči) dvakrat nižji od slovenskega. Zdaj nas je ta nekdanja sovjetska država dohitela. V prihodnjih letih nas bo zagotovo prehitela. Tudi primeri ostalih držav, ki so v preteklosti dosegle bistven tehnološki napredek, kažejo, kako nujno je, da tehnološki preboj postane ključna naloga vlade in s tem tudi celotne družbe.

Tehnološki preboj bo spremljalo tudi prestrukturiranje gospodarstva. Dobra podjetja bodo še bolj uspešna. Nastajala bodo nova z visokokakovostnimi produkti. Tista podjetja, ki zaradi slabše kakovosti svojih produktov trenutno niso sposobna tekmovati na svetovnih trgih, pa se bodo bodisi prilagodila novemu stanju in se izboljšala bodisi bodo prenehala delovati. A s tem ni nič narobe. Bistveno je, in to Slovenijo opozarja tudi OECD, da bo v tem procesu usposobljen kader iz slabših podjetij prešel v boljša. To pa bo zanje pomenilo višje plače, za državo več pobranih davkov in prispevkov, za celotno družbo pa višjo raven socialnih storitev.

Alternative v resnici nimamo.