Svet tišine, ki objema gluhe osebe, se je v zadnjem desetletju dodobra zlil v svet slišečih, še vedno pa smo precej korakov oddaljeni od točke, kjer bi se obe realnosti združili v eno. Špela Uršic, zadnjih pet let tolmačka slovenskega znakovnega jezika, nam je odstrla tančico do njihove skupnosti in z nami delila izkušnje, ki so jo tako ali drugače zaznamovale. 

Svet se vrti vse hitreje, zaradi česar so gluhi pogosteje spregledani, obenem pa smo slišeči manj vešči interakcij z njimi, kadar do le-teh pride. Gluhota kot nevidna, hkrati pa ena najtežjih oblik invalidnosti gluhim in naglušnim onemogoča dostop do informacij, ki so slišečim dane že na nezavednem, posrednem nivoju. »Predstavljajte si, koliko podatkov slišeči dobimo kar tako, mimogrede,« pove Špela, »bodisi s prižganim radiem v ozadju, preko pogovorov ljudi na avtobusu, v hrupu med šolskimi odmori …« Slišeči takšne situacije pogosto vzamemo kot nadležne, ne zavedamo pa se, koliko v takšnih trenutkih ponotranjimo.

Ko govorimo o gluhoti ter o slovenskem znakovnem jeziku, nam spomin najprej prikliče tolmače znakovnega jezika v kotu TV ekrana. Se še spomnite zaspanih nedeljskih juter, ko smo skočili pred TV in prižgali Živ Žav? Kdo se ne bi spomnil Ljubice Podboršek, ki je s kretnjami znakovnega jezika tolmačila dogajanje gluhim? To je bil tudi Špelin prvi stik z znakovnim jezikom, Ljubica pa jo je prevzela predvsem s svojo močno izraznostjo – gluhim je tolmačila ne samo z rokami, temveč s celim telesom. Televizijskega tolmačenja je verjetno še najmanj, res pa je najbolj vidno javnosti, doda Špela. 

»Kolonoskopija? Velja, se že veselim«

Po opravljenem tečaju na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije je priložnosti za delo še niso takoj prepričale, njeno navdušenje do tolmačenja je vzniknilo z druge, neformalne strani. »Našla sem si družbo gluhih svoje starosti – ko smo šli na kavo, sem enostavno morala kretati. Nekaj sem napisala na listek, za kakšno stvar sem uporabila pantomimo pa je šlo.« Večine znakovnega jezika se je tako naučila neformalno, še doda.

Po dveh letih študija in nacionalne poklicne kvalifikacije se je Špela vpisala v register tolmačev za znakovni jezik. Še isti vecer je dobila ponudbo za tolmačenje kolonoskopije in takoj privolila. »Nisem imela pojma, kaj to sploh je in kaj to pomeni. Rekla sem ‘ja’ in zraven še pripisala: ‘Se že veselim!’« pove v smehu. Če je prvo tolmačenje kolonoskopija, huje ne more biti, pravi.

»Na začetku poskusiš vse,« se spominja prvih zadolžitev. Hitro se je naučila, da vsa področja niso zanjo. Uradno tolmači niso specializirani po področjih, se pa neformalno locijo glede na to, kakšna je njihova osnovna izobrazba. »Medicinska sestra veliko bolje tolmači na zdravstvenem podrocju, meni so blizu tolmačenja v okviru pedagoških procesov.« Špela je namreč po osnovni izobrazbi pedagoginja in andragoginja, zato drugače gleda tudi na sam izobraževalni proces, ki pa ji je hkrati tudi zelo ljub. Ko pride v razred, se počuti domače; razume tudi, kako se počuti učitelj na drugi strani. 

Njeno delo zajema nenehno vdiranje v zasebnost

Na pot stopijo tudi manj pričakovane situacije. »V šoli usvojiš potrebna tehnična znanja, nobena šola in noben tečaj pa te ne pripravi na tolmačenje 14-urnega poroda. To je bila zame najbolj stresna, a hkrati tudi najbolj čudovita izkušnja.« Tolmači vstopajo v najbolj zasebne sfere življenja. »Tolmačimo ob rojstvu, tolmačimo ob smrti, tolmačimo celo življenje, ki se zgodi vmes,« pravi Špela. »Občutka, da sem nekomu vdrla v zasebnost, se kot slišeča težko znebim. Opominjam se, da so gluhi posamezniki tega vajeni, saj niso nikoli imeli zasebnosti v pravem pomenu besede.« Zaradi svojega dela z gluhimi je šla skozi življenjske situacije, ki jih sama morda ne bi nikoli doživela. »Tolmačila sem pri nakupu hiše, najemu stanovanja, se dogovarjala za nakup avtomobila, šla sem tudi že na kuharski tečaj.« Redko namrec razmišljamo o tem, da vsakič ko slišeči potrebujemo povratno informacijo, kadar vstopamo v neko interakcijo, tudi gluha oseba potrebuje tolmača. 

Čustva so vedno prisotna

Na začetku so jo najbolj skrbela tehnično zahtevna tolmačenja, kmalu pa je ugotovila, da so najzahtevnejša tista z močno čustveno komponento. »Na neki točki prenehaš biti zgolj tolmač, prevzameš vloge, ki so v tistem trenutku bolj pomembne.« Ko gre za tolmačenje težkih diagnoz v okviru zdravstvenih organizacij ali srce parajočih razprav na sodišču, CSD-jih, na policiji je res pomembno, da poleg tehnično brezhibnega tolmačenja odreagiraš profesionalno. »Kot tolmač se naučiš prave mere samokritike – če oceniš, da ne moreš ostati nevtralen, je pošteno, da delo odkloniš.« Na ta način se prepreči veliko stresa in nelagodja na obeh straneh, gluhemu pa omogoči objektiven in neprekinjen dostop do informacij preko čustveno manj vpletenega tolmača.

Skupnost gluhih je v Sloveniji namreč precej majhna, med sabo se skoraj vsi poznamo, pravi Špela. Tolmač je v veliko primerih nekdo, ki je gluhi osebi vsaj malce blizu, saj odnos tako lažje teče. »Pretekli dve leti sem tolmačila dijakinji Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, seveda se navežeš. Dan pred njeno maturo sem bila tudi jaz precej živcna,« se nasmehne.

»Naravno je tudi, da kdaj spustiš kakšno solzo, če te prevzamejo čustva in če situacija to dovoljuje.
Smo samo ljudje.«

Moralne dileme moraš znati hitro reševati

Pri Špelinem delu je ključna odzivnost – razmisliti, se odločiti in tolmačiti je treba hipno. Vmes je redko čas za reševanje morebitnih moralnih dilem oz. je to treba storiti skorajda podzavestno. Težko je recimo, kadar si v poziciji, ko bi lahko osebi pomagal in tega nihče ne bi niti opazil, pravi. Pri tolmačenju izpitov v šoli se prav lahko zgodi, da dijak ne pozna pravilnega odgovora, sama pa ga. Pomembno je, da ostaneš objektiven, vse pa je odvisno od subjektivnosti situacije, v kateri se znajdeš, še doda. Pri nekem pisnem preizkusu v razredu je nekdo malce glasneje prišepnil pravilen odgovor, slišali so ga vsi dijaki v razredu, profesor pa ne. »Takrat sem gluhi dijakinji tudi jaz tolmačila pravilen odgovor – gluhi morajo imeti enake možnosti kot slišeči, tudi če gre za plonkanje!«

Spregovori tudi o glavnih predsodkih, s katerimi se na trenutke bori celo sama. »Gluhe postavljamo v pozicijo pomoči potrebnega – od tebe kot tolmača včasih zahtevajo, da prevzameš vlogo skrbnika – ti podajo obrazce, ki jih morajo izpolniti ipd.« Če gluha oseba ne zna pisati, potem to z veseljem opravi ona, še doda. Zaveda pa se, da naloga tolmača ni, da to počnejo namesto njih. »To niti ni pošteno, ne smemo in ne želimo se vmešavati v opravila, kjer pomoč tolmačenja ni potrebna.« »Pomembno je, kakšen odnos ima tolmač do gluhega. Slišeča javnost, ki se prvikrat sreča s to situacijo, nevede prevzame tvoj odnos in se ravna po tvoji reakciji. In če se jaz obnašam do njih, kot da so pomoči potrebni tudi tam, kjer to ne drži, se bodo tako do njih obnašali tudi drugi. To ne bi bilo smiselno.« 

Zagovornica gluhih v svetu slišečih

Špela je ena redkih tolmačk, ki ne prihaja iz družine gluhih staršev. »Ko grem iz službe, odidem iz gluhega sveta.« Bala se je, da bi jo gluhi zaradi tega težje sprejeli, ker ni ena izmed njih, vendar nikoli ni dobila takšnega občutka. »Včasih se mi zdi, da jim je celo všeč, da v ožjem krogu nimam nikogar, ki bi spadal v skupino gluhih. Da nikomur ne pripovedujem zgodb o tem, kaj se je komu zgodilo, saj se vsi med sabo poznajo.«

Zaveda se odgovornosti, da je kot tolmačka edina in zato ključna vez med gluhim posameznikom in slišečim svetom in jo z veseljem predaja naprej. Danes imamo na voljo veliko več tehnoloških naprav in pomoči, da se lahko z gluhimi za silo sporazumemo tudi brez znanja znakovnega jezika. Špela doda, da gluhi cenijo vsakršen poskus približanja, spoštujejo trud, ki ga slišeči vložijo v to, da bi se razumeli. »Otroci bodo vedno našli način, da se sporazumejo med sabo – v komunikaciji z gluhimi so veliko bolj direktni, ampak neprimerljivo bolj naravni. « Odrasli, zgledujmo se po njih.