Nasmeh do ušes, odprta in sončna energija ter nadvse simpatičen štajerski naglas: spoznajte Niko Mirt, tetoverko in avtorico projekta Štajerski árgo. Z minimalnimi napori je dosegla zavidljive številke sledilcev na Instagramu in nam pokazala, da smo ponosni pripadniki narečij, s čimer se radi pohvalimo. »In to je tuji pune vrei.« 

argó (ọ̑ ) knjiž.: posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica // govori-ca posameznih poklicev, skupin

Ne glede na to, koliko smo stari, nas prvine narečij in regijskih jezikovnih oblik vedno znova prevzemajo. Prikupni šumi v komunikaciji, spevnost lokalnega jezika in povezovanje z regijskimi sorojaki znotraj naše majhne države – to je slovenski lokalpatriotizem, ki bi ga zlahka označili kot nacionalni šport, in to v najbolj sproščenem pomenu besede. Nika tako skrbi za več kot 30 tisoč Instagram sledilcev in jih razveseljuje z zapisi štajersko zaznamovanih fraz in besednih zvez, ki združujejo staro in mlado, štajersko in neštajersko. In zakaj árgo in ne argó? Ker Štajerci vecino besed naglasijo na prvem zlogu, pravi Nika. 

»Ja pa serbus!«

Ni ga Štajerca, ki tega izraza ne bi kdaj izrekel, in ni ga Slovenca, ki ga ne bi razumel. To poletje mineva pet let od prve objave na Instagram profilu Štajerski árgo. »Vse, kar se razvija, je čisto spontano in naravno že od začetka,« pravi Nika. »Začetna ideja je bila nasmejati ljudi in to počnem še zdaj. Spremenilo se je le to, da lahko zdaj ljudi nasmejem skozi več medijev in na več načinov.« Večino njenega dela za projekt zajema grafično oblikovanje Instagram objav oziroma, kot jim sama ljubkovalno reče, árgotov. Ker nikoli ni načrtovala, da bi to bil njen vir dohodka, so vsa ostala agregatna stanja teh fraz nastala na pobudo zunanjih partnerjev. »Kontaktirala me je trgovina za prodajo izdelkov in tako je šlo potem tudi naprej – s knjigo, potem koledarjem, nato z radijsko rubriko na nacionalnem radiu. Naenkrat je eksplodiralo.« Kot avtorica intelektualne lastnine na produktih je upravičena do avtorskega deleža, vse kreativno delo pa opravi sama – od grafičnega oblikovanja napisov za tekstil, skodelice, naslovnice knjig, sama izbere tudi posamezne izdelke, primerne za tovrstno promocijo. S partnerji se med procesom rada posvetuje, ceprav si vedno pridrži pravico do zadnje besede. Ko je vse dogovorjeno in kreative pripravljene, pa partnerji operativni del projekta izpeljejo sami. Ponudb za sodelovanje ima veliko. »Če vidim, da bi se lahko skomuniciralo to, kar želim spraviti do ljudi, torej da se nasmejimo na svoj račun, potem grem v akcijo, drugače pa ne,« doda Nika. Na projekt ne gleda kot na posel in tako z árgo profilom tudi ravna, ko ga »ima v rokah«, pravi sama. »Prepričana sem tudi, da zaradi tega vse skupaj ostaja tako sprošceno.« Pomembno se ji zdi, da se skozi objave prikaže in spoštuje raznolikost slovenskih narečnih skupin. Imamo recimo Mariborčane in Ptujčane – z znatnimi razlikami v narečju, govorimo pa o nekaj deset kilometrih razdalje, še doda. »Slovenci se sicer znamo hecati na malo bolj ciničen način, jaz pa si želim vnesti nekaj lahkotnosti v naše sprejemanje drugačne domačnosti oz. domačne drugačnosti.« 

»Čaki zaj malo, kaj se to dogaja?«

Že drugi mesec po zagonu je Instagram profil začel pridobivati okoli dva tisoč sledilcev na mesec in takšna rast je vztrajala kar leto in pol. Ko so Niko že kmalu po začetku povabili na intervju časnika Večer, pa jo je zadelo. »Takrat sem dobila reality check, da sem dregnila v nekaj, kar javnost očitno res zanima.« Ljudje so se kmalu pričenjali angažirati in začeli prispevati svoje besede in fraze, značilne za štajersko narečje. »S tem ko sem kdaj uporabila njihove predloge, so dobili občutek, da pripadajo neki skupnosti – ker so prispevali sami in dojeli, da smo to mi vsi, da je to naš jezik, naše narečje, ki ga soustvarjamo.« Do pred kratkim Nika niti ni čutila potrebe, da bi se javno razkrila kot avtorica projekta. »Nisem čutila potrebe po tem, da bi ljudje poznali mene, če pa jim lahko dam osnovo za neko skupnost.« Pa je árgotov dovolj še za nekaj časa? »Ja, nea jih more zmanjkat,« še doda. Slovenski jezik, pravi, ji je zelo všec, že samo koncept dvojine se ji zdi neverjeten. »Vesela pa sem, da filmov ne sinhroniziramo,« se nasmehne. Kot rojena Mariborčanka je s srcem pripadna svoji Štajerski. Slovensko majhnost dojema kot prednost, saj po njeno na tako majhnem ozemlju vsi dialekti in stereotipi pridejo do izraza, drugje bi se te nianse verjetno hitreje porazgubile. »Cela država ve, da se Štajerci in Primorci dobro razumemo, kar bi bila v kakšni drugi državi res preveč minorna zadeva, da bi si jo kdo zapomnil.« Pošali se še, da bi težko imela fanta iz tujine. »70 % moje osebnosti je moj dialekt – on sploh ne bi vedel, kdo sem, da sem zabavna, ker smešno govorim!« pove v smehu. 

»Nea mi kvakaj!«

Pogovor naju je ponesel tudi na temo ljubljanščine, kot je v navadi pri klenih pripadnikih štajerskih koncev, ki debatirajo o tem in onem v geografskem in jezikovnem smislu. »Za ljubljanščino ne morem reči, da je Slovenci ne maramo. Res pa je, da smo je vajeni s televizije in radia.« Kot pravi, smo ljubljanščino znormalizirali kot edino »sprejemljivo« narečje verjetno samo zato, ker je konstantno okoli nas, in ne zato, ker bi bila to zborna ali knjižna slovenščina, primerna za splošno uporabo v medijih. »Pri tem vlogo odigra tudi centralizacija. V Ljubljano gremo študirat, gremo v klinični center, slej ko prej gre vsakdo v Ljubljano po nekih opravkih. Temu se res težko izognemo.« Ne glede na njeno srčno pripadnost, pa v javnih medijih s težavo posluša štajerski naglas. »Mogoče zato, ker nam malo nastavijo ogledalo, kaj pa vem. Doma za mizo ali na kavi pa mi ne zveni čudno, to smo pač mi.« Jezikovna asimilacija po Nikinem mnenju za Štajerce skorajda ne obstaja. »Tudi če se ljudje zavoljo službe malo asimilirajo, ko pridejo nazaj, so spet pravi Štajerci. Verjetno se navlečeš, ampak v domačem okolju si pa takoj nazaj tam, kjer si bil, preden si šel.« Štajerec bo Štajerca vedno prepoznal, četudi po najmanjših finesah jezika, ki so še ostali v besednem zakladu. »Čisto pobegniti niti ne moreš, čuj ti te naše široke e-je.« 

Ni strahov, ker ni bilo pričakovanj

Če bi imela z árgotom višje ambicije, bi verjetno marsikaj osebno vzela. »Tak pa se nea sekiram.« Vesela je, da se je izšlo, kot se je, in se še vedno nadaljuje, nima pa strahu pred izgubo česarkoli, saj to ni njena primarna kariera. In ravno zato, ker večino časa in sredstev posveti svojemu tattoo salonu, pravi, da je upravljanje s časom zanjo večna bitka. »S Štajerskim árgotom se mi je razširil krog poznanstev, naučiš se ogromno novih stvari.« Pravi, da je dala skozi že manjšo življenjsko šolo, ki je drugače ne bi. »Pa organizacija dogodkov je presneto težka.« Za prvi rojstni dan profila je namreč v sklopu festivala Lent organizirala Štajersko čago. »Zamislila sem si dresscode ‘za v garažo’, da bi ljudje prišli recimo v kroksih z zokni in z Avtovleka Mihelic šilt kapo. Tudi s programom sem šla v to smer in zaokrožila se je res super celota,« pravi Nika, ki je bila navdušena nad vrhunskimi opravami. Obiskovalce je definitivno to še bolj zbližalo, saj se je razvilo tudi neuradno tekmovanje, kdo je bolj »domače« napravljen. Obisk je bil presenetljivo velik, čaga do jutra pa je še dodaten pokazatelj, da se ljudje radi družimo, združujemo in proslavljamo naše skupne lastnosti in domislice jezika in geografskega okoliša. Radi pripadamo. Počutiti se sprejetega med svojimi ljudmi – je kaj lepšega? In kot bi rekli na Štajerskem: »Naj ti ne bo nerodno reči zdravo, tudi če si v Ljubljani. Ne veš, kdo ti bo nazaj rekel isto.«