Pred sedmimi leti je začela nastajati ideja o novi družabni igri, takšni, ki bi igralce malce bolj zbližala kot druge. Klemen Gorenšek, sicer po poklicu operni pevec in učitelj petja, ki je med študijem v Gradcu čas preživljal tudi ob igranju družabnih iger, je sčasoma začel opažati, da bi se v teh nekaj večernih urah lahko veliko bolj posvetili tudi grajenju odnosov in poglabljanju prijateljskih vezi s soigralci. »Smejiš se skupaj, to je res, vendar globlje povezave po navadi ne dosežeš,« komentira svoje izkušnje.

Ker ničesar takega še ni bilo na voljo, je začel sestavljati prototip svoje namizne igre, ki ga je s prijatelji tudi preizkusil v praksi. »Igra takrat še ni delovala kot celota, je pa že bila skica tega, kar sem želel doseči.« Zaposlilo ga je petje v opernih hišah, kasneje tudi vodenje produktnega marketinga v Petrolu, kamor ga je vlekla njegova primarna izobrazba, zaključen študij medijske komunikacije. Razpis za finančna sredstva znotraj kreativnih industrij pa je po nekaj letih le prebudil spečo željo. »Če sem lahko tako dober v prodaji produkta, v katerega sploh ne verjamem, kako dobro bi šele lahko delal za svojo idejo, nekaj, kar sem sam ustvaril.« Pred tremi leti so se lotili.

Ko je ekipa začela kapljati skupaj in dobivati sedanjo obliko, so nekateri člani že imeli družine in zaposlitve. Poleg aktivnega sodelovanja za razvoj igre je tudi Klemen prvič postal oče in na glasbeni šoli začel učiti petje, a je zmogel. »V operi so vsi nastopi vedno v živo, ves čas moraš biti v najboljši formi, urnik je podoben športnikovemu. Podjetništvo je proti tistemu neverjetno prilagodljivo.« Strinja se, kako pomembno je, da v življenju počneš, kar ti je v veselje. »Vem, da se sliši obrabljeno, a se kljub temu o tem ne pogovarjamo dovolj.«

Vsega skupaj pet članov ekipe so stari prijatelji, nekateri izmed njih tudi sorodniki. »Če želimo v ekipi še naprej imeti dobro energijo, moramo ohraniti raven svobode.« Kot vodja ekipe je čutil odgovornost, da način dela prilagodi njim ter njihovim družinam. »Z motivacijo, realnimi cilji in medsebojnim zaupanjem, da bo vsak opravil svoje obveznosti, ko bo imel čas zanje, nam je z ekipo uspelo priti zelo daleč – celo brez opevanega agilnega vodenja in postavljanja rokov,« se nasmeje. In stvar več kot očitno deluje – na Kickstarterju, kjer so se postavili na zemljevid slovenskih družabnih iger, so prvi cilj dosegli v treh dneh. »Želeli smo čist izid – zato sami nismo prispevali finančnih sredstev v kampanjo za namen hitrejšega doseganja cilja.« Na Kickstarter so prišli predvsem po preveritev koncepta in ideje za tovrsten produkt – in to tudi dobili.

Ali jih slovenski trg omejuje? Nasprotno. »Končno slovenska igra!« je najbolj slišana pohvala strank. Dober glas se hitro širi – z oglaševanjem niso niti še začeli, pa zaloga slovenske različice igre hitro kopni.

Tako opera kot igranje iger sta njegovi življenjski strasti. Na videz popolnoma nasprotujoči si dejavnosti, vendar Klemen med njima vidi jasno vzporednico. »Opero dojemam kot sinonim za igro: pri obeh najdeš precej globine, ki pa hkrati prinese še zabavo – prepustiš se, kljub temu da ne veš, kam te bo zapeljalo.«

»Jaz sem še iz tiste generacije, ki je igrala drugačne video igre – ko iščeš nekoga, ki ga poznaš in s katerim bi igro rad igral skupaj. Želiš jo doživeti s prijateljem. Mlajše generacije na to ne stavijo toliko, lažje sklepajo zavezništva znotraj igre zavoljo samega sodelovanja v igri, ne pa toliko prijateljstva.« Klemen se, kljub navdušenju nad obojimi, tako video kot namiznimi igrami, postavlja na stran slednjih. »Družabne igre ponujajo veliko bolj izpopolnjujoče doživetje – v nekaj urah s soigralci izveš kaj novega, se zabavaš, igra pa te popelje tudi do nekega zaključka.« Pri video igrah je verjetnost, da te čas posrka vase, izjemno velika, postane lahko precej nezdrava razvada.