Med brskanjem po policah z zdravo prehrano nam v oči stopi lepo oblikovana steklenička z živobarvnim napitkom, na kateri piše, da gre za kombučo – fermentiran čaj, ki ugodno vpliva na naše črevesje. Sicer to ni nobena novodobna pogruntavščina – nihče zares ne ve, kje je nastala gliva, ki naredi kombučo –, gre za stoletja poznan proces, rezultat katerega je bila običajno kisla, ne ravno okusna pijača. Nasprotno Isino kombučo odlikuje prijeten mehurčkast okus in visoka kakovost vseh sestavin. Za posebno pijačo pa stoji še bolj posebno dekle – Isa, 20-letnica, ki leta vodi lastno podjetje.

Isabela Sofia Antunović je z družino odraščala v Koloradu v Ameriki, leto dni živela v Indiji, šole ni obiskovala, branja in pisanja se je naučila skupaj z bratom in sestro, medtem pa obiskovala kampe preživetja v naravi, se udeleževala tečajev peke tort, kvačkala, izdelovala nakit in raziskovala vse, kar je pritegnilo njeno pozornost. Po selitvi v Slovenijo in letu obiskovanja devetega razreda Waldorfske osnovne šole se je na podoben način rodila tudi ideja o izdelavi kombuče.

Kot pove sama, si sprva ni mislila, da bi iz tega nastalo resno podjetje – pogrešala je pijačo, ki so je bili med življenjem v Ameriki tako vajeni.

Vse je možno, če hočeš

Da fermentiranje ne bo samo hobi, je postalo jasno, ko se je z zaključkom devetega razreda bližala odločitev o nadaljevanju šolanja, izbiri srednje šole in preizpraševanje o tem, kaj si v življenju želi početi.

Izkušnja še enega novega okolja, kjer je delo potekalo po strukturiranem urniku z določenim naborom predmetov, kjer je bilo učenje včasih označeno kot nekaj, ‘kar moraš’, kjer si imel prijatelje glede na starost in spol, ji je dala misliti, da si sama tega ne želi. »Nedvomno je na moj pogled vplivala vzgoja in drugačen način življenja. Učenje je pri nas potekalo veliko bolj spontano in intuitivno. Ko sem na primer izvedela, da se bomo preselili v Slovenijo in bom morala v ‘normalno’ šolo, sem se v pol leta naučila šest let osnovnošolske matematike – vse je možno, če to hočeš, tako tudi ne rabiš toliko časa za en predmet. Med odraščanjem sem imela čas, da sem se osredotočila na stvari, ki so me res zanimale – česar večina otrok v šolskem sistemu nima. Zanima jih morda kakšna stvar v šoli, a želim si, da bi vedeli, koliko vsega še obstaja in da se stvari, ki jih lahko v življenju počneš, ne končajo z zadnjim šolskim predmetom na seznamu. Vsak otrok ima v sebi veliko potenciala, a se ta včasih izgubi med odraščanjem in prilagajanjem.«

Spominja se, kako ji je oče v času zaključevanja osnovne šole pri večerji ponudil tri možnosti: izbira srednje šole, zaposlitev ali zagon lastnega podjetja. Takrat 15-letna Isa je med naštetimi izbrala zadnjo, se zaprla v pisarno svojega očeta ter dve leti in pol testirala prava razmerja sestavin za svojo kombučo.

Od vrat do vrat

S pripravljenim receptom se je nato podala na pot iskanja proizvodnje. »Sprva sem mislila, da bom lahko našla podjetje, ki bo kombučo delalo po mojem receptu in jo bom jaz le prodajala naprej. A se je izkazalo, da bo potrebna lastna proizvodnja – zaradi fermentacije so drugje proizvedene kombuče vsebovale veliko preveč alkohola, česar si sama nisem želela.« S tem namenom je v Ljubljani našla prostor, kjer bi lahko vzpostavila  proizvodnjo  kombuče – 80 kvadratnih metrov veliko klet, nekdanjo mesnico, ki je bila najprej potrebna temeljitega čiščenja. Najemnino in začetne stroške proizvodnje je lahko pokrila s posojilom od staršev – 3000 evrov, ki jih je nato odplačevala prvo leto. Podjetje je po dveh letih postopno začelo pokrivati svoje stroške, polno plačo pa si je Isa prvič izplačala letos februarja, po skoraj treh letih dela. Da je prišla do tega, je seveda morala najti način, kako izdelek prodati, česar se je lotila tako, kot se je pač lahko: »Vzela sem hladilno torbo in se odpravila po centru Ljubljane, od lokala do lokala ponujat svoj izdelek. Kljub temu da je moja slovenščina takrat še kar šepala in si mnogo lastnikov ni želelo vzeti pet minut časa, da bi prisluhnili moji predstavitvi, mi je uspelo nabrati 30 lokalov,« o začetku trženja pove sama. Nato se je začelo zares – pri 17 letih je odprla podjetje, ki ga je zaradi birokracije prvo leto napisala na očeta, poiskala manjšo skupino sodelavcev in se popolnoma posvetila delu, medtem ko so njeni vrstniki vstopali v svet zabav in srednješolskih problemov.

Birokracija, birokracija, birokracija

Seveda pa ni šlo vse tako gladko – prva težava je bila vzpostavitev lastnega podjetja, česar v Sloveniji kot mladoleten ne moreš narediti, če za tabo ne stoji skupina pooblaščenih. Ko svojo pot primerja z razmerami v Ameriki, pove, da tam na splošno ne potrebuješ toliko papirjev in certifikatov, da lahko začneš karkoli. Podobno velja tudi za stroge omejitve pri uporabi besed z namenom trženja: »Čeprav kombuča vsebuje naravne probiotike, žive bakterije, ki blagodejno delujejo na naše črevesje, tega ne smem napisati zaradi farmacevtske industrije, ki ima to besedo patentirano, širok spekter raznolikih bakterij pa ne zadostuje strogim testom, kjer mora biti posamezna bakterija v dovolj velikem odstotku. V Ameriki je to drugače, na vseh kombučah piše probiotic sparkling tea.« Pri primerjavi z razmerami čez lužo zagotovo ne moremo mimo primerjave trga:

»Trg je v Ameriki veliko bolj nasičen, zato je preboj veliko težji. Je pa po drugi strani res, da če ti tam uspe, ‘je to Amerika’ in greš samo naprej… Evropa je zelo razdrobljena, za vse se rabi malo morje certifikatov, nato pridejo še težave s prevozi – kar je bil tudi eden izmed glavnih razlogov, da nam preboj na tuji trg še ni uspel. Ker je naša kombuča nepasterizirana, potrebuje hlajeno dostavo, česar na primer trgovine iz Nemčije niso bile pripravljene plačati.«

Od ustanovitve podjetja je že tri leta – Isi je z manjšo ekipo ravno pred kovidom uspel preboj v večino večjih slovenskih trgovin. »To je bila res prelomna točka za nas, brez tega kot podjetje zagotovo ne bi preživeli,« pove in še doda: »Je pa res, da smo nato kaj hitro prišli do točke, ko smo bili že skoraj povsod in nismo mogli več rasti – Slovenija je res kar majhna.«

Čeprav so prišli dnevi, ko je ‘kombučo naravnost sovražila’, neprespane noči, kaos, ko se ti ravno pred odhodom domov polije cela serija steklenic, se na svoje delo ozira z nasmehom. Ko je s kombučo začela, je bila v Sloveniji na trgu ena sama, danes jih je sicer nekaj več, a Isa ostaja zvesta svojim receptom. Tudi pri proizvodnji sledi načelom visoke kakovosti – vse sadne sokove stiskajo sami – vabljive barve so posledica zgolj naravnih sestavin, brez dodanih arom in barvil. O svoji pogumni odločitvi pa še doda: »To je bila zagotovo najtežja stvar, kar sem jih naredila v življenju, a mi je tudi ogromno dala – spoznala sem, kako obvladovati težke situacije in kako pomembno je, kakšne ljudi imaš okoli sebe. Zagotovo pa je bilo vse skupaj zanimivo začeti pri mojih letih, v družbi s kar razvito kulturo ‘klubanja’.«