V resničnem življenju, ki nikoli ni črno-belo, je pojem uspeh težko natančno opredeliti. Toliko bolj, če o njem razmišljamo v kontekstu likovne umetnosti, kjer jasne ločnice med komercialnim in relevantnim pogosto ni moč potegniti. Zgodovina nudi številne primere, kjer umetnik v času življenja ni doživel slave, ki bi si jo zaslužil. Po drugi strani pa tudi velik komercialni uspeh ni zagotovilo, da bo neko delo v kolektivnem spominu ostalo generacijo ali dve kasneje. Kako torej presojati uspešnost v galeristiki? So bolj uspešne galerije, ki prodajajo najboljša dela, ali tiste, ki so pri svoji dejavnosti najbolj dobičkonosne? »Ne belite si preveč glave s temi vprašanji,« mi namigne Emil Šarkanj, ustanovitelj in lastnik uveljavljene Galerije Hest, ko se srečava na popoldanski kavi v eni od številnih ozkih ulic v stari Ljubljani. »Če lahko pri svojem delu dolgo uresničujete svojo vizijo, živite svoje vrednote in do svojega dela čutite strast, potem ste uspešni.«

Letos praznujete 30 let prisotnosti galerije v Ljubljani. Nam zaupate, kako se je zgodba začela?

Zgodba galerije se je sicer začela še štiri leta prej v Mariboru. Že kot dijak in nato študent sem pričel zbirati likovna dela. To sem lahko počel predvsem zato, ker sem v tistem obdobju veliko delal. Po vsakem dobro opravljenem delu, ki je bilo takrat tudi precej dobro plačano, sem si »za dušo« kupil kakšno likovno delo, predvsem slike sem imel še posebej rad. Iz tega obdobja mi je še danes ostalo približno dvajset likovnih del. Po izobrazbi sem sicer gradbeni inženir, zato je moja pot v umetnost verjetno dokaj neobičajna. Najprej me je zanimala statika, potem bolj komercialni vidiki gradbeništva, vseskozi pa je v meni rasla ljubezen do umetnosti. Povsem naključno se mi je nato ob prenovi Lenta v Mariboru ponudila priložnost za nakup poslovnega prostora, ki sem jo zagrabil z obema rokama. Prodal sem bolj ali manj vse, kar sem imel vrednega – hišo, kolo, surf … Tudi mati mi je dala vse svoje prihranke in tako sem lahko kupil še neizdelan poslovni prostor ter ga nato z obilo lastnega dela in ob podpori sponzorja zgradil do konca. Ime je galerija dobila po sponzorju in prav lahko bi se zgodilo, da bi se danes imenovala po kakšnem od nekdanjih velikih gradbenih podjetij, če v Mariboru ne bi naključno spoznal predstavnikov obrtne zadruge Hest. Zanimivo je, da že približno eno leto po odprtju galerije zadruga ni več poslovala, ime galerije pa je, tudi zaradi moje hvaležnosti, ostalo nespremenjeno vse do danes.

Kaj vas je nato pripeljalo v Ljubljano?

Vedno sem bil osredotočen na rast poslovanja, ker je škoda, če ostaneš premajhen. Maribor je čudovito mesto, je pa povpraševanje po kakovostnih likovnih delih v Ljubljani vendarle večje. Tako je bila odločitev za širitev logična, čeprav je galerija v Mariboru v tistem obdobju že precej solidno poslovala. V Ljubljani smo s sodelavci sicer začeli precej skromno, vendar smo vseskozi vlagali veliko truda, organizirali veliko razstav, se dodatno posvečali avtorjem, mlajšim od 35 let … In smo počasi uspeli, rasli in tudi v Ljubljani postali uspešni. Si pa lahko mislite, da ni šlo z danes na jutri. Danes mariborsko galerijo povečini pokriva žena Bojana, jaz pa sem večino časa v Ljubljani.

Ker ste s poslovanjem pričeli še v času Jugoslavije, ste iz prve roke občutili spreminjanje trga umetnin. Kje vidite bistvene razlike med razmerami danes in pred dobrimi tremi desetletji?

Seveda je kupna moč danes občutno večja kot takrat, pa vendarle ne gre le za denar. Že od vsega začetka mi je bilo pomembneje ljudem približati likovno umetnost, da bi jo lahko vzljubili podobno, kot sem jo sam pred mnogimi leti. Če imaš umetnost res rad, potem se o njej s strankami z veseljem pogovarjaš, jim svetuješ in jim pomagaš pri odkrivanju avtorjev, ki jih še ne poznajo. V tem smislu še danes čutim enako veselje kot ob samem začetku poslovanja. Veste, zelo sem vesel tudi, ko se name obrnejo mlajši ali pa manj premožni, ki bi radi z relativno majhnim proračunom kupili kakšno kvalitetno likovno delo. Zato nerad govorim o tipičnem kupcu in ljudi ne profiliram. In četudi je trg danes zagotovo hitrejši in dostopnejši, še vedno velja, da zob časa vrhunska likovna dela načne mnogo počasneje druge dobrine. Imajo pa krize, ki smo jih kot družba doživeli, morda v sebi nekaj dobrega – tudi nam galeristom so namreč nastavile ogledalo in tako boste danes težje naleteli na to, da bi neka galerija dela vrhunskih slikarjev prodajala občutno dražje od drugih galerij.

Kot zanimivost – se morda spomnite, katera so bila najdražja likovna dela, ki ste jih prodali? Domnevam, da so med njimi dela naših impresionistov (najin pogled se ustavi na slikah Riharda Jakopiča, ki so razstavljene ob vhodu v galerijo) …

S ponosom sicer lahko povem, da več kot tri desetletja prodajamo celotno Jakopičevo zapuščino, pa vendar so pri nas najvišje cene dosegala dela Ivana Groharja. Njegova dela smo prodali za krepko več kot 100.000 evrov. Ampak kot sem rekel že prej: komercialni vidik je sicer pomemben, vendar ni edini pomemben. Ne bi vam mogel prodati dela, ki meni ni všeč, tudi če bi se name obrnil kak znani slikar in mi obljubil zelo visoko provizijo, obenem pa bi bil tudi jaz prepričan, da bi prodajo lahko uspešno zaključil. Ob koncu dneva je tvoje dobro ime vseeno pomembnejše od komercialnega uspeha.

Kako se potem odločite, katera dela boste prodajali? Kako v umetnosti prepoznati kakovost?

Dela večinoma kupujeva skupaj z ženo, na srečo imava precej podoben okus. V prvi vrsti gre za dela, ki jih subjektivno ocenjujeva za kakovostna in so obema všeč. V likovni umetnosti je kakovost sicer pogosto težko prepoznati, pa vendarle lahko danes, ko pogledam za nazaj, ocenim, da se osebna percepcija kakovosti skozi čas razvija, raste. Ko se z umetnostjo ukvarjaš dolgo časa, lahko hitro oceniš, ali neko likovno delo zadosti tvojim minimalnim standardom kakovosti ali ne. Drug kriterij je pri meni ta, da rad vidim, da je galerija »čista«. Da v njej ni nekih spominkov, vedut Ljubljane in podobnega. Nimam sicer nič proti temu, da turisti ob obisku mest povprašujejo po takšnih izdelkih – in moram reči, da je turistov v zadnjih letih res veliko –, vendar mi prinaša mnogo večje zadovoljstvo, ko turist obišče našo galerijo, se pouči o unikatnih delih in se odloči za nakup enega od njih, četudi ne gre nujno za draga dela.

Domnevam, da so med turisti vendarle tudi takšni, ki si lahko privoščijo kaj dražjega.

So, in če povem po pravici, jih ni malo. Pred časom sta tako v galeriji eno od Jakopičevih slik želela kupiti ameriška turista. Pa jima je nisem mogel prodati, ker zakonodaja prodaje določenih umetnin v tujino ne dovoljuje. Težko vam opišem, kako zelo sta bila začudena, ko jima slike ne glede na ponujen znesek nisem želel prodati. Naj pa v zvezi z vašim prejšnjim vprašanjem omenim še nekaj. Zagotovo smo pri ocenjevanju, ali je neko delo kakovostno ali ne, lahko tudi krivični. Pogosto se zgodi, da katera od galerij pri slikarjih, ki niso akademsko izobraženi, kakovosti ne zna ali pa ne upa prepoznati. Takšne napake se dogajajo vsem, tudi meni so se, včasih tudi zaradi pritiskov s strani akademske sfere. Samo predstavljajte si, kako strahotna napaka bi bila, če ne bi na primer razstavili slik Jožeta Tisnikarja, ki je bil samouk, a so njegova dela vsaj po mojem mnenju kakovostnejša od velikega števila akademskih slikarjev.

Je po vašem mnenju v Sloveniji med slikarji še veliko neodkritih talentov?

Da, ogromno. Neodkritih predvsem v smislu komercialne prepoznavnosti, saj jih galeristi povečini že poznamo. Težava našega trga ni v premajhni ponudbi kakovostnih del, pač pa v njegovi majhnosti na strani povpraševanja. Morate vedeti, da likovna dela še vedno kupujejo predvsem »lokalci«. Čeprav so na primer v Franciji zelo uspešni srbski umetniki, je ključni razlog za to močna srbska diaspora v Parizu.

Se rešitev morda skriva v boljši promociji?

Da. Moram pa reči, da to vprašanje pri meni vedno zbudi čustven odziv. Veste, najboljša promocija likovne umetnosti neke države je prek sejmov in ne razstav. Če slednje država organizira na nekih ambasadah v petem nadstropju in potem za en dan na njih svoja dela razstavi kdo od že uveljavljenih avtorjev, gostje pa ob tem jedo prigrizke in pijejo vino, že naslednji dan pa jih nihče več ne pogleda … to je metanje denarja v smeti. Naj država raje pomaga umetnikom in razstavljavcem, da bodo dela lahko prikazali na sejmih, ki jih obišče neprimerno večje število ljudi. Kot zanimivost naj povem, da smo po zadnjem Beneškem bienalu, kjer je Slovenijo zastopal Marko Jakše (sicer prejemnik Prešernove nagrade za leto 2015), zaznali večje povpraševanje po njegovih delih in tudi po delih drugih slovenskih umetnikov. Prav zaradi kakovosti Jakšetove razstave.

Kako naj torej država pomaga umetnikom?
Bolj ali bolje?

Večkrat sem že poudaril, da bi najboljšo spodbudo predstavljale davčne olajšave. Če bi bila podjetja stimulirana, da bi si lahko na ta način znižala davčno osnovo, bi se gotovo pogosteje odločala za nakupe umetnin. To trdim zato, ker je tudi naša galerija pred desetletjem ali dvema podjetjem prodala mnogo več del kot pa danes. Poleg tega pa ugodnejša davčna politika za naš trg ne bi bila koristna samo zato, ker bi se povpraševanje po delih posledično zvišalo, pač pa tudi zato, ker bi na ta način lahko rešili največji problem trga umetnin – problem sivega trga. Po moji oceni se tudi zaradi nepremišljene davčne politike več kot tri četrtine transakcij z umetninami odvije na sivem trgu in od teh država nima nobene koristi. Imajo pa, jasno, korist od tega ponarejevalci. Če bi država nudila vsaj nekoliko ugodnejšo davčno obravnavo zadevnih transakcij, bi od njih še vedno lahko imela več koristi kot stroškov. In kakorkoli je nujno potrebno, da socialno pomoč dobijo umetniki, ki niso komercialno uspešni (saj v času svojega življenja tudi Van Gogh ni bil), bi bilo po drugi strani smiselno tudi, da bi komercialno uspešnim avtorjem omogočili davčno obravnavo, ki bi jih aktivno nagovarjala k izdajanju računov ob prodaji del.

Kakšen je bil učinek nedavne epidemije na poslovanje galerij? Je poslovanje prek spleta nadomestilo obiske galerij v živo?

Ne, zagotovo ne, čeprav smo v času epidemije poslovali zelo dobro. Očitno so ljudje med epidemijo imeli več časa za dejavnosti, ki jih imajo sicer radi, a se v njih v stresnem tempu sodobnega življenja težko udejstvujejo. Veseli me, da smo med samo epidemijo prejeli kar nekaj klicev ljudi, ki so se želeli podrobneje spoznati z razstavljenimi deli, četudi smo bili del našega poslovanja primorani izvajati digitalno. Takšno poslovanje je v današnjem svetu seveda pomembno, tako v smislu možnosti enostavne in hitre spletne prodaje, prisotnosti na družbenih medijih in podobno. Ne bo pa po mojem mnenju nikoli nadomestilo izkušnje občutenja umetniškega dela v živo. Vsaj vrednejša dela je treba začutiti, si jih ogledati z vseh zornih kotov, se do njih aktivneje opredeliti … Pa ne pozabite – na spletu imate ogromno ponaredkov. Na primer: zagotovo je do 80 % akvarelov, ki jih na spletu prodajajo kot dela Franceta Slane, ponaredkov.

Kako proti temu ukrepati?

Zelo težko, ker so nekateri ponaredki tako kakovostni, da tudi marsikateri strokovnjak pogosto ni povsem prepričan o njihovi (ne)pristnosti. Strankam vedno svetujem, naj kupujejo v galerijah, ki jim zaupajo, o likovnem delu in avtorju pa naj si pridobijo čim več znanja in se vsaj pri dražjih nakupih obrnejo tudi na preverjene strokovnjake ali osebe, ki imajo ustrezna pooblastila za prodajo teh likovnih del; na družinske člane, pravne naslednike in podobno. Opažam pa, kot zanimivost, da se ponaredki ves čas pojavljajo na istih mestih – kot da bi ponarejevalci dobro slutili, kje so lahko uspešni.

Namesto zaključka – lahko izpostavite, kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje?

Zagotovo to, da lahko poklicno počnem nekaj, kar imam iz srca rad. Tudi danes še vedno rad kupujem likovna dela in, iskreno povedano, zagotovo obstajajo dela, ki jih dolgo nisem hotel prodati, četudi bi bilo to smiselno, gledano skozi prizmo denarja. Povem naj še, da je dodatna lepota mojega dela ta, da gre za delo na dolgi rok in pri njem neizbežno spleteš tesne, prijateljske vezi z umetniki, ki jih predstavljaš. Tako me zelo osrečuje, da sem lahko bil del življenja nekaterih največjih sodobnih umetnikov – Zorana Mušiča, Janeza Boljke, Jožeta Tisnikarja, Franceta Slane in še mnogih drugih. Teh umetnikov nisem poznal samo prek njihovih del, ampak sem jih dobro spoznal tudi po njihovi običajnejši plati.