Lukas Novotny: Včasih mi je težje delati, ko imam popolno svobodo

New York interview

Ilustrator, ki ne zna dobro risati

Lukas Novotny je češki arhitekturni ilustrator in grafični oblikovalec, ki že deset let živi in dela v Londonu. Je avtor dveh nagrajenih knjig, Modern New York (2023) in Modern London (2018). Njegovo delo je bilo predstavljeno tako v čeških kot britanskih medijih, med drugim na BBC Radio London, TimeOut London in Grand Designs Magazine. Njegovo delo lahko najdemo tudi v Sloveniji – Lukasove igrive ilustracije namreč redno krasijo naslovnice revije Outsider.

Tekst: Ajda Milne
Ilustracije/fotografije:
Lukas Novotny

Po izobrazbi si gradbenik in arhitekt. Kako to, da si zašel v ilustratorstvo?

Res je, študiral sem gradbeništvo in potem nekaj semestrov tudi arhitekturo na univerzi v Pragi. Vendar mi ta poklicna pot preprosto ni ustrezala. Ni mi bilo všeč, da je v arhitekturi zelo verjetno, da tvoj koncept nikoli ne bo zgrajen. Veliko raje vidim, da nekaj ustvarim z lastno domišljijo in potem z lastnim delom poskrbim, da zagotovo pridem do otipljivega končnega izdelka.

Ilustracija zame sicer ni bila samoumevna izbira. Pravzaprav ne znam dobro risati. Če bi mi nekdo rekel, naj narišem nekaj na roko, bi bil rezultat precej povprečen, če ne celo podpovprečen. V ilustracijo sem zašel preko grafičnega oblikovanja. Kot grafični oblikovalec sem začel delati že med študijem in oblikoval kar nekaj knjižnih naslovnic. V tem procesu se je poglobila želja, ki sem jo v resnici imel že od nekdaj: da bi izdal lastno knjigo. Korak v ilustratorstvo je bil tako precej praktične narave. Če hočeš izdati knjigo in vse narediš sam – raziskovanje tematike, tekst, oblikovanje, ilustracije – nimaš težav s pridobivanjem licenc in iskanjem sodelavcev. Celoten proces lahko izvedeš samostojno.

Od kod ta želja, ustvarjati knjige?

Od nekdaj sem imel rad knjige. Odraščal sem v času, ko še ni bilo računalnikov. Knjige so bile tako zame glavni vir informacij. Ideja, da bi naredil knjigo, ki bi bila dostopna v knjižnicah in knjigarnah, me je vedno vznemirjala. Nekateri ljudje že od otroštva vedo, da bi radi postali zdravniki, jaz pa sem od nekdaj sanjal o tem, da bi ustvaril nekaj, kar bi ljudje lahko prebrali, se iz tega kaj naučili. To delo me res izpolnjuje. Težava je le, da v založništvu ni denarja (smeh).

Do sedaj si izdal dve knjigi: Modern London in Modern New York. Gre za knjigi, ki funkcionirata kot arhitekturna vodiča po Londonu in New Yorku. Opremil si jih s čudovitimi ilustracijami zanimivih stavb. Kako se je rodila ideja za ta koncept?

Idejo sem dobil, ko sem se iz Prage preselil v London. Pravzaprav sem se želel preseliti v New York ali pa Kanado, toda proces pridobivanja vize je bil preveč kompliciran. Tako sem pristal v Londonu. Sprva s tem nisem bil zadovoljen. Ampak potem sem ugotovil, da Londona sploh ne poznam; predstava Londona, ki sem jo imel, z britansko kraljevo gardo in dolgočasnimi tradicijami, je bila povsem zgrešena. Začel sem raziskovati mesto in se zaljubil v londonsko moderno arhitekturo.

V obeh knjigah arhitekturo uporabljam kot medij za odkrivanje sodobne zgodovine mesta. Stavb nikoli ne predstavljam v nekem izoliranem kontekstu, ampak vedno iščem povezave, zgodbe. Pomembno se mi zdi tudi, da pripravim natančne arhitekturne ilustracije, da fasade zasijejo v svojem polnem sijaju. V gosto poseljenih mestih je namreč redko, da bi imel človek priložnost fasado videti v celoti. Hkrati pa vedno pomislim: bi to knjigo lahko prebrala moja mama? Bi se ji zdela zanimiva? Važno mi je, da so moje knjige dostopne tudi ljudem, ki niso strokovnjaki za arhitekturo.

Pri obeh knjigah gre za tvoja samoiniciativna projekta. Kako si našel založnika? Ti je kdo pomagal?

Iskanje založnika je bilo izjemno frustrirajoče. Za obe knjigi skupaj sem poslal gotovo vsaj 50 predlogov različnim založbam, nazaj pa sem dobil morda dva odgovora. Založnika za knjigo Modern New York sem na koncu našel povsem po naključju, preko Instagrama. Tam mi je sledil nek Newyorčan, ki je bil fan mojih ilustracij in je delal v arhitekturi. Vprašal sem ga, če pozna kakšnega založnika. Odgovoril je, da ne, da pa je njegov prijatelj pred kratkim uspešno izdal knjigo. Povezal me je z njim in ta prijazni neznanec je moj predlog za knjigo posredoval svoji založbi Rizzoli. Še zdaj ne morem verjeti, da mi je dejansko uspelo tako, da sem za pomoč prosil nekega neznanca na internetu.

Živiš v Londonu, medtem ko si zadnja leta delal predvsem na knjigi Modern New York. Kako si se na daljavo odločil, katere zgradbe želiš vključiti v knjigo?


Zelo je pomagalo, da sem nekaj mesecev preživel v New Yorku. S punco sva naredila menjavo domov. Midva sva se preselila v Brooklyn, neki par iz New Yorka pa je medtem živel v najinem londonskem stanovanju. Takrat sem ogromno hodil. Prehodil sem na stotine kilometrov in se fizično poglobil v arhitekturo od 1920 do danes.

Sicer pa za vsako knjigo preučim nešteto virov. Pri tem gre predvsem za fizične knjige in ne za spletne vire ali pa povzetke, ker veliko knjig o specifičnih tematikah še vedno ni digitaliziranih. Ko je proces raziskovanja končan, imam ponavadi seznam približno 300 stavb, ki bi jih rad ilustriral. To je seveda veliko preveč. Postopoma tako rišem pajkove mreže povezav med stavbami, soseskami, ljudmi in arhitekti in nato izberem tiste, ki ustvarijo najboljšo, najbolj zanimivo pripoved.

 

Kakšen je sicer tvoj običajni delovni dan – torej takrat, ko ne hodiš na stotine kilometrov po New Yorku? Je kaj, kar ti pomaga pri produktivnosti?

Ravno prejšnji teden sem se zaposlil v novi službi za polni delovni čas. Delam kot grafični oblikovalec v arhitekturnem podjetju. Najbolj produktiven sem od petih popoldne naprej – torej ravno takrat, ko večina mojih sodelavcev zaključuje z delom (smeh). Od nekdaj se počutim najbolj ustvarjalnega ob večerih, ko se vse umiri. Pri osebnih projektih mi pomaga, da se poskušam kar najdlje možno držati stran od računalnika – pa naj gre za pisanje, ilustracije ali koncepte. To mi omogoča, da razmišljam izven orodij, ki jih ponuja računalnik. Ko sedim sam s skicirko, se počutim bolj svobodnega.

Ko sva ravno pri svobodi … Ti svoboda veliko pomeni? 

Svoboda se mi seveda zdi izjemno pomembna. Nič ni boljšega kot naročnik, ki ti zaupa in ti da proste roke glede tega, kako si zamisliš neko ilustracijo. Hkrati pa opažam, da mi je včasih težje delati, ko imam popolno svobodo, brez kakršnihkoli omejitev. Lažje delam, če se lahko nekako zasidram – četudi si pri tem sam postavim omejitve, ki mi pomagajo pri delu. Seveda so pravila tam zato, da jih prekršiš. Toda včasih je dobro tudi, da se jih držiš. Najbolje je torej imeti neko zdravo ravnovesje.

Kaj pa umetna inteligenca – se ti zdi, da pospešen razvoj UI-ja krati svobodo ustvarjalcem, kot si sam?

Na samem začetku sem imel do UI-ja res negativen odnos. Ko sem videl, kako enostavno je ustvariti ilustracije, za katere bi v preteklosti nekdo plačal ilustratorja, in hkrati opazil tudi velik padec v prodajnih številkah printov, ki jih prodajam po spletu, me je to res prizadelo. Ampak sčasoma moraš enostavno skočiti na ta vlak. Tako kot smo se morali privaditi na internet in elektronska sporočila, se moramo privaditi tudi na UI. Sam se še vedno učim, kako lahko ta orodja kar najučinkoviteje uporabim pri svojem delu. Včasih kakšno zapleteno idejo vtipkam v sistem samo zato, da vidim, kakšno sliko bo generiral in se pri tem dobro nasmejim.

V Veliki Britaniji živiš že deset let. Pogrešaš Prago? Bi se kdaj preselil nazaj na Češko?

Zagotovo pogrešam mamo, sestro in nečakinjo, pa tudi praško mestno pokrajino. Praga je čudovito mesto, v središču je velik hrib z gradom, ki služi kot odlična orientacijska točka. Vračam se vsaj enkrat ali pa dvakrat na leto. Toda v resnici se tako v Londonu kot v Pragi počutim doma. Vedno rečem, da imam dva doma. Moja punca, ki je prav tako grafična oblikovalka, je Angležinja. V češčini sicer zna naročiti pivo, kaj več pa ne. Tako da se mi tudi zaradi nje ne zdi verjetno, da bi se kdaj preselila na Češko. Morda enkrat, ko si bova nekje kupila en velik kos zemlje in se tam upokojila. Edino to ne vem, kako nama bo to uspelo s trenutnimi plačami (smeh).

Je življenje za kreativce boljše v Pragi ali v Londonu?

Ustvarjalna scena na Češkem je na izjemno visoki ravni, zlasti oblikovanje knjig. Veliko čeških umetnikov mi je v navdih. Vseeno težko sodim, kakšno je življenje tam. Prago sem namreč zapustil na samem začetku svoje karierne poti. V primerjavi z Londonom je Praga še vedno izjemno ugodno mesto, čeprav se je tudi tam v zadnjih letih vse zelo podražilo. Hkrati pa je v Londonu veliko lažje priti v stik s preostalim svetom. Vem, da je Slovenija še veliko manjša od Češke, ampak tudi v Pragi je tako, da na ustvarjalni sceni vsi poznajo vse. Ogromno je gatekeeperstva, pa vez in poznanstev. Podobno je seveda tudi v Londonu, ampak tukaj se vseeno počutim bolj svobodnega.

Kaj pa neuspehi – je kakšen zaznamoval tvojo pot? 

Vsekakor. Pravzaprav mi vsak dan spodleti. Ko delaš kot freelancer, se nenehno »prodajaš«, ampak v devetih od desetih primerov ti ne uspe. To je zelo utrujajoče; hkrati pa je to, da vedno znova vstaneš in poskusiš znova, enostavno del poti.

Izpostavil bi še dva druga neuspeha. Prvič, ko sem bil mlajši, so me dvakrat vrgli iz šole. Zaradi tega se še danes kdaj počutim kot luzer, hkrati pa me ta neuspeh izjemno motivira. Ves čas se poskušam dokazati, da sem kljub temu lahko uspešen.

Drugi neuspeh pa je, da sem prvo zaposlitev za polni delovni čas dobil šele pri 35-ih – in bil nato po šestih mesecih odpuščen. To je bilo lani. Nova služba, ki sem jo začel prejšnji teden, je tako šele moja druga zaposlitev. Upam torej samo, da do takrat, ko gre ta intervju v tisk, ne bom spet brezposeln (smeh).


To se sliši res neverjetno – hvala za iskren odgovor! Si se iz vsega tega kaj tudi naučil? Imaš kakšen nasvet, ki bi ga lahko podelil z nekom, ki je tako kot ti poln ustvarjalnih idej?

Rekel bi, da moraš včasih ignorirati nasvete, tudi če se ti zdijo pametni in dobronamerni. Ko sem prvič dobil idejo za knjigi Modern London in Modern New York, so mi ljudje govorili, da je za to škoda časa. Da v takšnih projektih ni denarja, da tega nihče ne bo objavil, kaj šele kupil. Ampak včasih se je treba držati svojega občutka in vztrajati, tudi če ti izkušeni ljudje govorijo drugače. Zelo pomembna je tudi potrpežljivost. Nenehno biti trmast – to pomaga.

Za konec me zanima še, če že načrtuješ naslednjo knjigo? 

Ja, razmišljam o konceptu za knjigo Modern Los Angeles. Tam sicer še nisem bil, toda o tem mestu slišim izjemno mešana mnenja, veliko je tudi klišejev iz hollywoodskih filmov. Zdi se mi, da bi lahko šlo za zanimiv izziv.

Lukas Novotny – 5 vprašanj
Poklic:
grafični oblikovalec in ilustrator
Letnica rojstva:
1989
Kraj:
London/Praga

  1. Kako si napolniš ustvarjalne baterije? Ogromno berem. Gre za precej nišne knjige, recimo o sovjetskih raketah v petdesetih (smeh). Zelo rad gledam tudi filme. Na teden v povprečju pogledam štiri do pet filmov.
  2. Umetnik, ki je zaznamoval tvoje delo? Miroslav Šašek, češki ilustrator in avtor mednarodno popularne serije knjig za otroke o krajih po svetu (npr. To je New York, To je Irska, To je Avstralija). V arhitekturni ilustraciji je uporabljal le najbolj osnovne elemente, ampak učinek je izjemen. Bil je res noro talentiran.
  3. Najljubša stavba v Londonu? Exchange House na postaji Liverpool Street. Gre za hibrid stavbe in mostu iz devetdesetih – zgradilo ga je podjetje iz Chicaga. Gre za res podcenjeno arhitekturo.
  4. Na kaj si najbolj ponosen? Da so moje knjige na knjižnih policah knjigarn po celem svetu, celo v krajih, ki jih sam nikoli nisem obiskal. To se mi zdi res neverjetno.
  5. Recept za spopadanje s kreativno blokado? Gibanje! Vedno pomaga, če grem ven, stran od računalnika, pa naj gre za tek, sprehod po mestu ali kakršnokoli drugo telesno dejavnost.

Galerija

Naroči se na

DIGITALNO REVIJO

Prijavi se na

NOVICE