Grafiti niso le vizualni element mesta – so upor, eksperiment in vprašanje lastnine javnega prostora. ZEK Crew, eden izmed najvidnejših slovenskih umetniški kolektivov, že več kot dve desetletji raziskuje, kako grafiti sobivajo z dizajnom, umetnostjo in trgom. Kaj pomeni ostati zvest bistvu grafitarske umetnosti v času, ko se ta vse bolj komercializira in spreminja? Kdo so grafitarji kot predstavniki najbolj minljive in izmuzljive vrste umetnosti? Svoja razmišljanja sta ponudila Artur in Rex, člana kolektiva.

 Sprej, podaljšek najstništva

Zgodba čečkanja in pršenja ZEK Crewa se je začela pisati, ko so bili še srednješolci. »Videli smo drug drugega, kako rišemo – vesel si, ko najdeš somišljenike, to ni konkurenca. Drugače je kot pri športu, saj si kot najstnik mogoče edini v generaciji, ki zna risati,« pripoveduje Artur. V želji po izražanju in eksperimentiranju z barvami, stilom in motivi so našli pripadnost v grafitih oziroma v »likovnem lulanju po vogalih,«  kot dejavnost označi sam.

Kljub anonimnosti kulture grafitov so čutili težnjo po tem, da se uradno oblikujejo v art kolektiv – nabralo se jih je devet in rodil se je ZEK Crew. »Imeli smo maske, včasih smo se pokazali, včasih ne. Kmalu pa smo se začeli kazati tudi z razstavami – to je bilo pred prihodom socialnih omrežij.«

»Grafitarstvo je igra impresioniranja za zelo majhen krog ljudi. Večina ljudi grafite vidi kot nesmisel, ki poškoduje zasebno lastnino. Nas pa je peščica, ki drug drugemu kažemo, kaj vse je še možno,« se nasmehne Artur. Pravila igre grafitarjev so namreč jasna: »Lokacija in številnost. Boljši kot je tvoj stil na zahtevnih lokacijah, več je vreden. Večkrat, kot se pojaviš, bolj si znan. Ta igra je enaka povsod po svetu,« pojasni Rex.

Njihov kolektiv je bil vedno drugačen od drugih grafitarskih klanov. »Če so bili drugi tehnično bolj dovršeni, pa smo mi pripovedovali zgodbe kot kolektiv in ne kot posamezniki,« pove Rex. Tako so se za njimi kmalu začeli ozirati tuji velikani grafitarstva.

Otroci ulice in zidov

»Bili smo generacija brez pametnih telefonov, internet se je šele vzpenjal. Navdih in znanje smo črpali iz revij – to je bil naš instagram,« pove Rex. Spreje so naročali iz tujine, posebne nastavke in pripomočke pa so skrbno čuvali za posebne priložnosti, saj so bili vsi material dragi in težko dobavljivi. »Nismo se rodili v to industrijo, rastli smo skupaj z njo,« pravi Artur.

Opazno pa je z izkušnjami rastla tudi kakovost produkcije, grafitarski obiski iz tujine so vedno znova prinesli kaj novega, svežega. Ekipa je izpopolnjevala svoje poti stila in efektov, se učila novih trendov in tehnik. »In to nas je vedno znova gnalo naprej,« doda Rex.

Prek dogodkov, na katerih so sodelovali, je padel tudi kakšen večji projekt. »Nihče od nas ni v tem videl kaj dosti več kot zabavo, prosti čas, v katerem uživaš,« pove Artur. »In seveda, čim več sprejev dobiti na dogodkih, ker so res drag šport,« se smejita oba.

Med subkulturo in trgom: kdaj se grafit proda?

ZEK Crew vidi grafite kot nekaj več kot zgolj likovni izraz. Grafit je vprašanje lastnine – čigav je javni prostor in ali ni tudi moj? Je dejanje prisvajanja, intervencije, ki preizkuša meje. Je izraz avtentičnosti.

Ob čedalje večji prepoznavnosti in pohvalah njihovim konceptom, tehniki in stilu, ki so prihajale iz tujine, so se v nekem trenutku znašli na razpotju – postati studio ali ohraniti avtonomijo pri grafitiranju? Odločili so se za slednje.

»Če bi postali studio, bi vsa naša predhodna dela postala zgolj en velik oglas,« pravi Artur. Veliko kolektivov je pristalo pri ustvarjanju muralov za korporacije, medtem ko se ZEK Crew sprašujejo, kjer je meja ter tako preizprašujejo lastno pozicioniranje. »Smo slikopleskarji za korporacije ali smo del art scene, ki hoče poganjati inovacijo, širiti avtonomijo in s tem samo bistvo ulične umetnosti? Če bi postali studio, bi to spremenilo našo dinamiko ter razmerje moči in udeležbe. To bi postalo naša služba – in v službi, ko ti ni več všeč, lahko greš,« dodaja Rex. »Mi pa smo še vedno družina in družina ne odide, ko situacija postane težavna.«

Danes se člani kolektiva sicer posvečajo vsak svojemu delu, ki je pri večini povezano z oblikovanjem, grafiko ali arhitekturo. Tako Artur kot Rex se strinjata, da so od nekdaj uspešno ločevali umetnost od dizajna, predvsem v smislu izvajanja projektov. »Kot oblikovalci in arhitekti lahko na trgu ponudimo in izvedemo, karkoli kdo želi. Na drugi strani pa imamo še vedno naš art kolektiv, ki dela, kar se nam zdi. Nam je bilo v interesu konstantno vse obračati na glavo,« pojasni Artur.

Člani kolektiva verjamejo, da mora bistvo grafitarstva ostati neodvisno od sil prostega trga, saj bi sicer izdali celotno kulturo – in tudi sami sebe. »Subkulture nikakor ne smeš prodati,« pravi Rex. »Ko se upor spremeni v produkt, ni več upor.« Ne gre za to, da ne bi nikoli sprejeli komercialnega projekta – prevprašujejo pa, kdaj to postane izdaja scene. »Vedno obstajajo primeri dobre in slabe prakse,« še dodaja. »In dokler dobivaš projekte, kjer lahko narediš, kar želiš, ni težave.«

Minljivost: grafit po grafitu

Bistvo grafita je v tem, da se ne pusti ukrotiti, udomačiti. Vedno znova se iztrga iz rok aparatu, ki ga želi ujeti v produkt ali propagando in se vrne k svoji originalnosti in avtonomnosti. K svobodi. So grafiti močnejši ravno zato, ker so minljivi?

Člani kolektiva redno premikajo nevidne meje grafitarstva. »Kot bi imeli izrisan načrt, le da bi ga včasih obrnili na glavo in spet iskali nove poti,« orišeta Artur in Rex. »Ko enkrat izkoristiš klasične parametre te igre, poskusiš kaj novega.«

Z razvojem grafitarske scene in tehnologije se pravila spreminjajo. Rexa zanima inoviranje stila na tisoč in en način, medtem ko Artur s tehnologijo širi domet grafitov dlje od spreja in roke. Kaj se zgodi, ko je grafit narejen s pomočjo tiska? Artur je namreč na ulici natisnil svoj grafit na zid. »Proces je enak – skica, barve, linije in ugrabljen prostor – le prenos je drugačen,« razloži. »Substanca je še vedno ilegalna in to je grafit.«

Tehnologija je zabrisala tudi meje minljivosti grafitov, to pa se lepo dopolnjuje s sodobnim pristopom, kjer je vse dokumentirano. »Stvaritve živijo na internetu – včasih še bolj intenzivno kot v teh okoljih. Ti pravi grafiti, ki niso tako instagramabilni, pa dobivajo čisto nov pomen,« ocenjuje Artur. »Ko nas ne bo več tu, bo duh grafitov še vedno živel – nihče pa ne ve, v kakšni obliki,« pa doda Rex.

 »Tukaj živimo ljudje«

Grafiti v mestih niso zgolj estetski dodatek, temveč način izražanja lokalnih stališč in identitete. Vzpostavljajo nenehno vizualno komunikacijo med umetniki in mestom, ki jih – kljub rednemu čiščenju – dopušča v določenih kotičkih kot svojevrsten odraz lokalne kulture. »Ljubljana je majhno, a kreativno bogato mesto, v katerem grafiti soustvarjajo urbano identiteto. Imamo zavidljivo raven za tako majhno državo, s tako malo grafitarji,« pravi Rex.

In če si je slikovitost grafitov v različnih mestih lahko zelo podobna, je njihova sporočilnost bistveno drugačna. »V New Yorku je grafit nekoč predstavljal upor proti represiji in družbeni napetosti, današnji Berlin pa je prostor pozitivnega kaosa, sproščenosti in izražanja odprtosti,« razlaga Artur. »Ljubljana je nekje vmes – ne povsem uporniška, a kritična do komercializacije, z izrazitim občutkom lokalne skupnosti in kolektivne pripadnosti.«

Grafiti so namreč neločljivo povezani s prostorom, časom in identiteto kraja. »Mesto lahko zgolj uporabljaš ali pa ga dejansko živiš. Če ga uporabljaš, je to malce bolj ameriški sistem – prideš, vzameš denar, odideš. Ljubljana pa komunicira: tukaj živimo ljudje,« za konec doda Artur.

Piše: Veronika Jelen
Foto: Artur in Rex, ZEK Crew