Od inženirske valilnice do globalnih samorogov

Piše: Luka Renko

Slovenska podjetja imajo zelo različno genezo – od starih podjetij, ki so preživela tranzicijo, in obrtniških delavnic do prvih zasebnih podjetij konec osemdesetih prejšnjega stoletja do modernih startupov po letu 2000. V tej raznolikosti so se izoblikovale močne produktne vertikale: avtomobilska industrija, elektrotehnika, farmacija in informacijska tehnologija. Vse so osnovane na močnih inženirskih oddelkih, ki razvijajo izdelke za globalni trg. Čeprav je to redkokdaj medijsko izpostavljeno, ustvarjamo svetovne rešitve in krepimo visoko plačana delovna mesta. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni ambicijo, s katero smo že dosegli globalne uspehe, nadgraditi v vizijo, ki bo Slovenijo popeljala naprej.

Kariero sem kot študent začel v podjetju HERMES Softlab, ki so ga štirje računalniški inženirji ustanovili leta 1990. Podjetje je bilo dolga leta sinonim za programski inženiring in je razvijalo rešitve za mednarodni trg. Na vrhuncu je zaposlovalo 850 pretežno inženirjev in vodij. Hitro rast smo zagotavljali z zaposlovanjem tujcev, saj smo imeli v ekipah sodelavce iz 43 držav. Čeprav smo izdelali globalno vodilne produkte, je bila večina razvita za tuja podjetja (t. i. outsourcing), tako da nismo bili lastniki intelektualne lastnine. Po prevzemu s strani Comtrade leta 2008 se je ta inženirski in produktni potencial uspešno pretvoril v samostojne produktne zgodbe (HYCU, Comtrade Gaming …), kar je skupaj s prodajo nekaterih delov podjetja povečalo vrednost celotnega podjetja. Ta kultura inženirske izvedbe in delovanja na najvišjem nivoju je bila valilnica dobrih inženirjev in vodij, ki so kasneje začeli svoje podjetniške poti ali sodelovali pri največjih zgodbah na področju IT.

Izkušnje pri razvoju kompleksnih produktov, vodenje velikih ekip in izkušnje hitre rasti so me privedle do zgodbe Outfit7. Ustanovitelji so podjetje zasnovali s ciljem: ustvariti dovolj kapitala za prodajo in investicijo v naslednji projekt. Po nekaj poskusih so leta 2010 z aplikacijo Talking Tom prišli na pravo pot. Podjetje z deset zaposlenimi je imelo v pol leta večmilijonske prihodke in visok profit. Ambicija je hitro postala večja: zgraditi mednarodno prepoznaven brand na področju zabave (entertainment). Temu je bilo podrejeno vse: ogromna investicija v zaščito blagovnih znamk in intelektualne lastnine ter gradnja kulture in ekipe, sposobne izvedbe na najvišjem nivoju. Tudi tu smo morali ekipe dopolniti s tujci, saj pri nas ni bilo resne ustvarjalne produkcije na svetovnem nivoju (art direktor, animatorji, ilustratorji …). Ob prodaji podjetja za milijardo dolarjev leta 2017 so bili pri uspehu soudeleženi vsi zaposleni. To je omogočil program delniških opcij, ki je vse sodelavce spremenil v solastnike.

V zadnjih letih je zaradi prevzemov tehnoloških startupov Slovenija pridobila tudi nekaj ključnih razvojnih centrov globalnih samorogov, ki uspešno delujejo in vodijo globalne funkcije iz Slovenije (Klika v Sportradar, Zemanta v Teads, Bitstamp v Robinhood, Cleanshelf v SAP …). Medtem ko v medijih beremo o selitvi prodajnih pisarn, imamo tu razvojne oddelke z več sto inženirji, ki zagotavljajo visoko plačana delovna mesta in izkušnje dela na najzahtevnejših mednarodnih trgih. Del kapitala od teh prevzemov se je usmeril nazaj v startupe preko skladov tveganega kapitala. Vsa ta podjetja gradijo ekosistem, ki omogoča nadaljnji razvoj in nove prodorne zgodbe.

Slovenija se ponaša z zelo dobrim inženirskim kadrom in tudi drugimi specialnostmi. Uspešne pretekle zgodbe generirajo nove generacije podjetnikov in vodij, ki na podlagi svojih izkušenj odločneje vstopajo v nove izzive. Čeprav še vedno precej zaostajamo za nekaterimi državami v regiji, ambicije počasi rastejo.

Podjetniško okolje je soodvisno od dobrega podpornega okolja, ki ga ustvarja država, pri čemer, žal, nimamo tako vzpodbudnih signalov. Na žalost se je od prvega podjetniškega booma po osamosvajanju naš sistem močno zakompliciral z dodatno regulacijo in obremenitvami. Pri politikih in odločevalcih, ki bi morali ustvarjati pogoje za rast, opažam veliko pomanjkanje vizije. V preteklosti smo se poenotili okoli osamosvojitve, vstopa v EU in NATO ter prevzema evra, a odtlej nimamo vizije o tem, kaj želimo postati, ne zastavljamo si ciljev in nimamo resnih namenov po dosegu teh.

Jasnih ciljev in izboljšav si želim predvsem na treh področjih: razbremenitev srednjega sloja, poenostavitve vseh javnih storitev in resne spremembe na področju izobraževanja.

1. Razbremenitev srednjega sloja: Srednji sloj je preobremenjen, predvsem z navzgor neomejenimi socialnimi prispevki in dohodnino. Posledično sta najbolj obremenjena prav inženirski in vodstveni kader, ki sta gonilo rasti gospodarstva. Dodaten problem je neugodna davčna obravnava delniških opcij za zaposlene, zaradi česar so v praksi skoraj neuporabne, čeprav so ključni mehanizem za motivacijo in privabljanje najboljših globalnih talentov. Medtem ko v medijih prevladuje mnenje, da so ljudje z nadpovprečno plačo »bogati«, so na drugi strani to tisti, ki živijo od kapitala in plačujejo zgolj minimalne prispevke. Poznamo cel kup obvodov, kako se izogniti previsokim davkom na plače. Nujno je, da dosežemo dogovor o občutni razbremenitvi dela, poenostavitvi sistema in ukinitvi vseh obvodov ter ostankov preteklosti.

2. Poenostavitev javnih storitev: Od osamosvojitve smo celotni sistem javnih storitev prenormirali – postopki (npr. zaposlovanje tujcev) trajajo nepredvidljivo dolgo. Z vsakim zakonskim amandmajem se pogosto dodajajo le nove obveznosti in omejitve. Moj predlog je: ob vsakem amandmaju na zakon mora predlagatelj poskrbeti še vsaj za tri poenostavitve v zakonu. Namesto da se zatekamo k subvencijam in izjemam, naj bo sistem enostaven, jasen in predvidljiv za vse. Za vse storitve javne uprave moramo končno uvesti ciljno in merljivo izboljšanje uporabniške izkušnje.

3. Izobraževanje: Resno se moramo pogovoriti o znanjih, ki v našem šolstvu manjkajo: finančna pismenost, računalniško mišljenje, skupinsko in projektno delo. Univerza mora omogočati zares multidisciplinaren študij po zgledih iz tujine. Izobraževanje ni samo tekma za število ur pri posameznih predmetih, ampak predvsem vzgoja radovednih in kreativnih ljudi, ki si v življenju zastavljajo cilje in jim tudi sledijo.

Podjetniki smo pripravljeni prevzeti tveganje, vendar z državo potrebujemo partnerja, ne birokratsko oviro. Čas je, da našo inženirsko moč in ambicijo podpremo z jasno vizijo – da bi Slovenija lahko postala najboljše okolje za najboljše globalne produkte.

Luka Renko

Slika: Quentin Matsys, Posojevalec denarja z ženo, 1514. Sliko hrani muzej Louvre v Parizu