Ko sem imela v otroštvu problem z jutranjim vstajanjem, so mi govorili: »Ko boš v službi, se boš navadila.«  Nisem se. Morda je to povezano s tem, da nisem v klasični službi. Ob polnoči se lotevam tega članka. Pred tem sem poslala maile, da jih bodo naslovniki procesirali, ko bom jaz spala. In to ni nič nenavadnega.

A nimaš podnevi dovolj časa, da bi vse to opravila?
Ne, dopoldan sem prespala.

Ker moji delodajalci niso zaposlovali, sem si odprla s. p. Na začetku ni bilo lahko. Enega od mojih prvih naročnikov, ki mi ni plačal računa in je poleg mene ogoljufal še 55 študentov, ravno te dni išče policija zaradi več poslovnih goljufij. Lahko bi obupala, a me je kljub zdrsom okužil občutek svobode.
Gre le za občutek, ne za resnično in popolno svobodo. Nenazadnje imamo vsi odgovornosti in smo vpeti v sistem ne glede na to, kakšen je naš položaj na delovnem mestu. Pravil, zaradi katerih sistem deluje, večina ne krši. Je pa stimulativno, če sistem dopušča posamezniku, da si življenje organizira po svoje in tako ostaja motiviran. Zadnja leta imam srečo, da lahko delam na različnih lokacijah. Ali pa za mesec dni ne sklenem pogodb in grem na daljše potovanje. Včasih s seboj na počitnice vzamem računalnik in delam,
ko partner spi.

Kako pa veš, koliko časa na dan delaš?
Ne vem. Včasih 11 ur, včasih 2.

Ena od pozitivnih posledic epidemije je bila uvedba dela od doma. Znanci so se razdelili na dva tabora – eni so raje hodili delat v pisarne, drugi so raje ostajali doma. Zanimivo pa je bilo, da so vsi izpostavljali prednost svoje izbire v tem, da več postorijo. V pisarnah zato, ker imajo mir in ustrezno delovno okolje, doma pa zato, ker prihranijo čas, čutijo manj pritiska, vmes opravijo kakšno gospodinjsko delo. Lahko smo preizkusili oboje in videli, kaj nam ustreza. Veliko podjetij je prepoznalo prednosti in možnost dela od doma ohranilo. Naredili smo korak naprej.

Nerazumljivo pa je, da država leta 2023 po teh izkušnjah vsem predpiše obvezno evidentiranje pričetka in zaključka dela ter odmorov. To postane še bolj bizarno, če upoštevamo, da zadnji dve generaciji mladih na trgu dela cenita fleksibilen delovni čas, delo na daljavo, neprestano povezanost s svetovnim spletom, zadnja generacija pa uporablja mobilni telefon celo med delom. Delodajalca je po novem doletela obveznost, da mora imeti za tak delovni kaos do minute natančno vodene ure, odmore in da delovni čas v posebnih pogojih (nočno, nedeljsko, praznično delo) evidentira ločeno, četudi svojim zaposlenim zaupa in jih ne želi nadzirati. Če na primer redno delam za dva naročnika in imam tam tudi občasen delovni prostor, bi morala voditi celo dvojne evidence.

Ne slepimo se, ljudje si bodo evidentiranje teh ur in minut olajšali z izmišljevanjem ali generatorji evidenc, a potem je na mestu vprašanje: komu ali čemu take evidence, ničvredni birokratski zapleti in dodatni stroški sploh koristijo? Gre za korak nazaj.

Narava dela mnogih ni v ničemer podobna delu v proizvodnem obratu, kjer je treba zaščititi delavce, evidentirati in plačati njihove nadure. Razumljivo je tudi, da razpuščen način dela mnogim ne ustreza in da imajo radi predviden delovni čas ter strogo ločeno službeno in zasebno življenje. A zakaj bi katerikoli neškodljiv način dela pretirano nadzorovali, če ustreza vsem vpletenim?

Če zvečer in izven delovnega časa od- govarjaš na telefonske klice, je to vredno dodatka za čas stalne pripravljenosti. Izkoriščajo te!
Ampak jaz sama izberem čas dela.

Delam ob ljudem nenormalnih urah. Delovne ure štejem le, če je tak dogovor z naročnikom, a to pomeni, da imam dodatno skrb in nadležno delo. In potem je tu najhujši »greh«: nimam ločnice med zasebnim in službenim. Vse se prepleta.

Če nimaš ustreznega počitka in preveč delaš, boš izgorela.
Ljudje izgorijo zaradi stresa in nesmiselnega dela. Prepričana sem, da so evidence marsikomu točno to – stres in nesmiselno delo.

Zdi  se,  da  odločevalci  zaradi dobronamerne želje po zaščiti pravic delavcev omejujejo občutek svobode tistim delavcem, ki do sedaj niso imeli težav s svojo ureditvijo dela. Različne oblike dela poskušajo stlačiti v enak kalup, čeprav tja ne sodijo. Ko družba doživi omejevanje že priborjenih svoboščin, se pričakovano odzove z uporom in nasprotovanjem, ki ga spremljamo te dni.

Še vedno hranim »konstitutivne sklepe«, ki sem si jih zapisala pred petnajstimi leti, ko sem odprla s.p.

1. Ponedeljki so prosti ali pa vsaj lahkotni. Sestanki so sprejemljivi, pretirano delo pa ne. Cilj ukrepa je, da samostojna podjetnica postane ljubiteljica ponedeljkov. Delovne nedelje ostajajo.
2. Ni določenih uradnih ur in delavci nimajo fiksnega delovnega časa. Na to smo čakali in za to smo se borili! Pomembno je, da je delo do roka opravljeno.
3. 1. september je dela prost dan. Samostojna podjetnica si bo na ta dan poskušala privoščiti izlet ali na kak drug način uživati.

Delo od doma omogoča take neumnosti. Le da meni to niso neumnosti. Dve točki od treh upoštevam in upam, da nekoč postanem tudi ljubiteljica ponedeljkov.