Jan Mehak (1995) je živinorejec, ki živi in dela v občini Škocjan na Dolenjskem. Zanimajo ga načini dela, pri katerih intenzivnost in trajnost delujeta z roko v roki. V slovenskem kmetijstvu orje ledino: utrjenemu znanju dodaja prakse, ki so utemeljene na aktualnih globalnih vremenskih izzivih. Do trenutnega stanja v kmetijstvu je kritičen, kar izkazuje tudi z udeležbo na protestih s traktorji.

Kronološko: kako si se odločil za svoj poklic oz. prišel do svoje kmetije?

Odraščal sem na majhni kmetiji, imeli smo nekaj prašičev, vinograde in nekaj krav, vse bolj zase. Do leta 2000 smo oddajali mleko, do takrat je bil ta posel še donosen, od takrat pa smo imeli nekaj krav, da so popasle površine, ki se jih ni dalo drugače obdelati.

Svoje otroštvo sem cele dneve preživel zunaj. Moja odločitev za poklic kmeta je bila zelo naravna, nič nepričakovana. Še vedno pa je bila tudi v moji družini pogosta miselnost: »Pojdi nekam, izuči se, da boš imel dober šiht, potem boš pa lahko še doma za kmetijo skrbel.« Ta miselnost je res močna, velika večina kmetij se drži te formule. Starši bi radi, da grejo otroci študirat, potem v »normalne« službe, a da bi hkrati ohranili odnos s kmetijo in da bi se skupaj razvijali naprej. Na kmetijstvo se žal ne gleda kot na primarno, edino zaposlitev, ampak se vedno išče še nekaj drugega, nekaj »dodatnega primarnega«, kar bi pospešilo zaslužek ali pa razvoj. Kot da kmetijstvo ne more že samo po sebi preživljati, kot da v kmetijstvu ni razvoja, kot da je kmetijstvo passe.

Kje si pridobival znanje?

Hodil sem na biotehniško gimnazijo, nato pa sem se kar takoj vpisal na živinorejo. Ogromno sem se naučil že na kmetiji, je pa res, da sem na faksu videl, kaj vse se še da, kaj vse se lahko še razvije. Veliko sem tudi hodil po Evropi, si širil obzorja, videl, da se da kakšno stvar narediti čisto drugače, da tisto, kar delajo v bližnji okolici, ni edina možnost. Potem ko enkrat padeš v tok proizvodnje, pa je stvari, ki se jih moraš še naučiti, zares veliko in veliko je odločitev, ki jih moraš sam sprejeti.

Študij živinoreje je zelo dober, meni je bil zelo všeč, profesorji so bili zelo človeški, pa še ni nas bilo veliko v letniku: na začetku štirideset, na koncu samo še dvanajst ali trinajst, na magisteriju deset. Lahko se usmeriš v prehrano, etologijo, govedorejo ali prašičerejo. Vsaka panoga ima svoj oddelek s svojimi posebnostmi. V živinoreji je treba imeti širok spekter znanja: od selekcije do računalniških modelov in prehrane.

Pred šestimi leti, ko sem dokončeval magisterij, mi je umrl stric in pokazala se je možnost, da prevzamem njegovo kmetijo. S punco sva se odločila, da bova šla v to.

Je tudi ona odraščala na kmetiji?

Ona je odraščala v bloku, vendar sva se strinjala, da bi bila kmetija boljše okolje. Želela sva si družino in jaz dojemam kmečko okolje kot pravo za vzgajanje otroka. Ves čas se nekaj dogaja, veliko je svobode, veliko je prostora, mislim, da je bolje živeti tako, kot biti vsako popoldne po službi na parih kvadratih. Odkrito, jaz ne vem, kako bi zdržal tako življenje. 

Na začetku si rekel, da na kmetiji staršev krave molznice niso bile dovolj. Zakaj?

Zato, ker je kmetijski sistem postavljen tako, da imamo zadruge, torej večje odkupovalce, ki odkupujejo mleko in meso. Toda tukaj gre za čim večjo proizvodnjo. Ta model je ostal iz časa po vojni, njegov koncept je: proizvajajmo čim več, čim hitreje in čim ceneje, da bomo naredili ogromno maso hrane, da bodo ljudje lahko preživeli.

Torej se splača samo kmetijam, ki imajo veliko glav živine?

Pri mleku je tako. Do leta 2000 je ogromno kmetij oddajalo mleko. Moja stara mama je imela tri, štiri krave in je lahko s prodajo mleka preživljala svoje otroke. Potem se je zgodila intenziva: Evropska unija, skupni trg in pritiski od zunaj. Veliki so se še povečevali. Obstajajo sicer neke kvote, ki narekujejo, koliko mleka lahko vsaka država proizvede, da ne bi prišlo do porušenja. Ampak ko si na skupnem trgu, ne tekmuješ več s svojim sosedom, tekmuješ s hitrostjo in ceno Špancev, Angležev, Nizozemcev, ki imajo intenzivnost deset- do petnajstkrat večjo v primerjavi z nami. V Sloveniji smo premajhni; povprečna slovenska kmetija meri šest hektarjev in pri resni proizvodnji ne more konkurirati.

Za kakšen model si se odločil ti pri svoji kmetiji?

Naša mami je že dolgo v ekološki pridelavi. Jaz sem svojo kmetijo preusmeril v integrirano. To je druga stopnja v prehodu do ekološkega. Še vedno se uporabljajo fitofarmacevtska sredstva in mineralna gnojila. Pred vsako aplikacijo mineralnih gnojil se naredi analiza, pogleda se, koliko dušika je na voljo v zemlji, in se temu prilagodi. V konvencionalnem kmetijstvu pač obstaja gnojilni načrt z omejitvijo sto petdeset kilogramov dušika po hektarju in kmet se drži najvišjih norm, ker hoče zemljo čim bolj izkoristiti. Jaz grem v drugo smer. Pred leti sem začel z oživljanjem površin, s setvijo dosevkov. Po kulturi se poseje mešanica rastlin, ki rastejo do decembra, potem pa pomrznejo. Hranila, ki bi se sicer sprala, se vgradijo v te rastline in ostanejo na vrhu, naslednje leto jih nato kultura porabi. To je primer naravnega pristopa.

Koliko hektarjev obdeluješ?

Malo čez trideset hektarjev, slaba polovica je mojih. Staršem pomagam, kar je njivskih površin. V petih letih sem nakupil stroje, da lahko obdelujem vse. Živini je namenjenih okoli petnajst hektarjev. Ampak tukaj smo v Naturi 2000 in travniki so vsi večinoma trajno travinje, ki se ne smejo kar tako orati. Trajno travinje je pomemben vir voluminozne krme za govedorejo. Travinje – to so trave, detelje in njihove mešanice – v določenem obsegu pridelujemo tudi na njivskih površinah. Če imaš majhne površine, se da delati samo, če so to njive. En hektar travnika na leto na naših površinah pomeni okoli petnajst bal krme. Na njivah pa lahko kosiš tudi do petkrat na leto, to pomeni štirideset do petdeset bal na enaki površini.

Mama, si rekel, je v ekološki proizvodnji.

Starša sta se usmerila v prodajo. Morda poznaš »Mali plac za prihodnost« – Facebook skupina, preko katere se pridelki prodajajo in dostavljajo po Sloveniji. To je potujoča tržnica, na kateri je več pridelovalcev. Promocija se dela skupaj, vsak posameznik pa dela svoje: od mesa, do mleka, zelenjave, pekovskih izdelkov ipd.

Sklepam, da si velik zagovornik tega, da se je izdelke, ki so iz ekološke pridelave.

Ne, nisem strog glede tega; vsi nimajo denarja, da bi si privoščili vse ekološko. Zelo pomembno pa se mi zdi, da ljudje kupujejo lokalno. Vsak ima v bližini kakšnega kmeta, pri katerem lahko kupi mleko, zelenjavo in meso. Jaz nimam mleka, zato pa sem dogovorjen, da vsakih štirinajst dni kmet pripelje mimo mleko in mlečne izdelke. V ožjem radiju je to res dobro. Pot z njive do krožnika mora biti čim krajša. V končni fazi je transport zelo nepotreben in velik vpliv na okolje.

V osnovni šoli sem živčno poslušal, ko so nas v osmem razredu učili, da je kmetijstvo največji onesnaževalec okolja. Kmetijstvo prideluje hrano, kar je – glede tega se vsi lahko strinjamo – osnovna dobrina. To, da se ljudje vozijo po ne vem koliko tisoč kilometrov zaradi luksuza, pa bi se dalo omejiti in bi še vedno vsi živeli udobno.

A ljudje nimajo stika s pridelavo hrane. Obstaja nerazumljiva nastrojenost proti kmetom. Dve generaciji nazaj so imeli vsi nekoga na kmetiji, v Sloveniji danes ni pravih meščanskih ljudi. Normalizirati bi morali, da ima gospodinjstvo s svojo površino gozda, svojo pečjo in drvi enako nevtralen odtis kot tisto, ki ima fotovoltaične panele na strehi, s čimer poganja toplotno črpalko. Ampak težko je to razložiti, ker ni v trendu, pa treba je delati. Ljudi je sistem polenil.

Mislim, da prva generacija najbolj zaničuje izvor, od koder so prišli. Njihove babice so še imele kmetijo, oni pa so si v Ljubljani uredili stanovanje in kupili električni avto … Nimajo občutka, koliko je neka hrana vredna. Jejo avokado in kritizirajo kmete. Prijatelj iz Bele krajine, ki dela pakete hrane, je rekel, da starejše gospe naročajo za vse svoje hčerke … Pri nas na Dolenjskem grejo vsi k mami in dobijo hrano zastonj, mama pa cele dneve dela, sključena okopava vrt. To je delala celo življenje in se ne zna ustaviti. Povprečna starost slovenskega kmeta je tam okoli šestinšestdeset let …

Ali je Slovenija prijazno okolje za kmeta, živinorejca?

Obstaja del ljudi, ki iščejo lokalno hrano, to je res dobro. Je pa čedalje več tudi ljudi, ki bi najraje vse zaprli in imeli metulje, ohranjali naravo. To je seveda plemenito in strinjam se, da moramo naravo ohranjati in pustiti pri miru, toda kjer se da, je potrebno intenzivno kmetijstvo. To dvoje mora iti z roko v roki. Da pridelujemo hrano, je seveda pomembno zaradi državne samooskrbe. Zakaj je to prednost, najbolje ilustrirata obdobje korone in katastrofa v Ukrajini. Samooskrben je treba biti zaradi nenačrtovanih pretresov.

V Sloveniji je za kmeta premalo socialne varnosti. Kmetije se navadno družinsko prenašajo naprej. A pri nas obstajajo zapleti, ker starši nočejo predati kmetije mladini. S tem je ogromno težav. Bojijo se, spodbujajo otroke, naj najdejo neko službo in zraven še pomagajo, kot sem prej opisal. Ko starši prodajo subvencije in predajo kmetijo mladim, ostanejo brez prihodka. Socialna varnost pade na otroka, ki kmetijo prevzame. V Švici je drugače. Tam otrok od svojih staršev kmetijo kupi, saj banka da brezobrestni kredit. S tem izplača svoje brate in sestre ter staršem postavi hišo. Oni dobivajo pokojnino in vse je super. V Sloveniji se je treba kar organizirati.

Kaj si želiš doseči s svojim kmetijstvom?

Moj glavni cilj je, da bodo površine, ki jih obdelujem, boljše in bolj zdrave, ko jih bom predal svojim otrokom. Zadnjih trideset let je šlo kmetijstvo bolj kot ne v izčrpavanje zemlje in degradacijo. Jaz si želim s svojimi praksami doseči, da bo zemlja bolj rodna, ko jo bom dal naprej.

Ta cilj je prišel postopoma. Ko se izobražuješ in vidiš, kako sistemi delujejo, ugotoviš, da čez trideset let ne bo nihče prišel in rekel: »Joj, tvoje površine so pa tako slabe, na, tukaj imaš nove.« Zemlja je omejen vir in če ne bomo zanjo skrbeli, jo bomo izgubili, oziroma natančneje: izgubili bomo sebe.

Tudi potrošniki se tega vedno bolj zavedajo in pritiski okolice na kmetijstvo so veliki. Skratka, edina prava smer je proti trajnosti v kmetijstvu z zmerno intenzivnostjo.

Zaradi vremenskih ekstremov, ki so neobvladljivi, je med kmeti veliko stresa. Če jeseni, medtem ko se žita pospravljajo in sejejo za naslednje leto, vidiš, da je letina mokra, že veš, da ti bo določen odstotek manjkal. Kljub temu pa je treba narediti vse. Ne glede na pogoje si takrat cele dneve v traktorju. Poplave, ki se dogajajo sedaj, so vzele kvaliteto krme. Krma bo nikakršna, to kar je še ostalo, bi bilo najbolje zmulčiti pa pustiti, ampak nekako bomo že pospravili, da bo vsaj nekaj rezerve. Imamo zelo ozka vremenska okna. Čakamo, da se zemlja posuši, potem je treba vse narediti v nekaj dneh, potem pa spet čakamo. Veliko je načrtovanja in birokracije in nekaj dela tudi …

Kako boš dosegel svoje cilje?

V petih letih mi je uspelo vzpostaviti proizvodnjo na njivah in travnikih, ta hip pa se odločam še za izgradnjo hleva za prašiče. Poleg govedoreje si želim vzpostaviti še prašičerejo. Za prašiče imam sonaraven sistem za izpust in slamo, brez rešetk. Poskušam narediti čim bolj podobno kopijo tega, kar živali doživljajo v naravi. Da je okolje kontrolirano, vzdržuje pa se čim bolj samo.

Torej obstaja premik k temu, da se živali pusti, da so tako, kot so, z minimalnim človeškim vpletanjem?

Tako prakso imam jaz. Primer: včasih, ko se je krava začela pripravljati na telitev, se je zbobnalo celo vas na kup, močne dedce pa v bližino krave, če bi bilo slučajno treba vleči. Potem so sedeli tam pred kravo, čakali, kadili in pili … Če kaj ni šlo gladko po načrtih, so uporabili silo in za kravo ni bilo najlepše. Imam še dve ali tri krave, ki so zaradi tega še vedno skrajno prestrašene: ena, če zavoha cigareto, takoj z ušesi pokonci in pozorno gleda naokoli. Je pa res, da je bila včasih tudi tehnologija problem. Pa tudi to, da so bile to krave, ki so izvirale iz mlečne proizvodnje. Takrat se je križalo vse poprek.

Zakaj je to problem za kotitev? Oziroma zakaj bi si želel enotnost v čredi?

Jaz sem pripeljal limuzine in anguse. Te pasme slovijo po tem, da imajo lažje telitve. Generacije se je delalo na tem, da so izbirali krave, ki imajo malenkost manjša teleta, zato v tem primeru ni težav, lahko kravo pustiš, da popolnoma sama teli. Tudi ko odbiraš bika za razmnoževanje, lahko vidiš, da so pri določenih lažje telitve. Če iščeš matere za razmnoževanje, je dobra lastnost tudi to, da se zanima za tele.

Ko si želiš enotnost črede, pa gledaš tudi na druge stvari. Na primer: očetovska lastnost je, kako se žival prirašča, ali dobro prirašča na isti krmi. Če torej daš vsakemu en kilogram ječmena ali krme, gledaš, koliko mesa bo sposoben iz tega narediti. Tukaj gre resda za intenzivo, ampak če gledaš s stališča okolja: če lahko iz manj resursa pridelaš večjo količino mesa, je to dobra stvar.

Ali niso vse krave enako materinske?

Črno-bela krava za mlečno proizvodnjo se ne bo preveč sekirala zaradi teleta. Pri angusih je drugače; pri porodu si še lahko zraven, potem pa te bo krava hitro pospremila iz črede, lahko te bo tudi zbrcala. Tudi to je posledica odbire. Kmetje so torej pri odbiri za razmnoževanje izbrali tiste krave, ki jih niso skoraj ubile, če so jim poskušali vzeti tele stran. Pridne so vzeli naprej, da so se razmnoževale. V toliko generacijah se lastnosti popolnoma skristalizirajo. Delo s tistimi pasmami, ki so namenjene za meso, ni tako intenzivno. Vključuje samo krmljenje in partikularno reševanje težav. Samo v redkih primerih se jim približaš. Sicer pa jih pustiš; pašo moraš voditi tako, da ne uničujejo tal, torej jih prestavljaš, ni pa kontakta. Pri molznicah pa je veliko kontakta, vsak dan dvakrat, zato je dobro, da niso preveč navezane na tele oz. z drugimi besedami: da jim je vseeno, ali se molzejo ali dojijo teleta.

Kako je živinoreja drugačna pri nas kot na primer v Severni Ameriki?

Zelo je različna. Ključna stvar je morfologija terena. Pri nas nimamo tako širnih planjav. Posledično je sistem reje čisto drugačen. V Ameriki spustijo krave na prerije in ko jih je treba odloviti, ko so torej teleta dovolj velika, jih kavboji ulovijo. Razdalje, ki jih morajo oni opraviti s konji, niso primerljive z našimi. Potem pa, tako kot mi, prodajo živino za meso naprej. Dober primer je tudi Avstralija: tam se površine pašnikov raztezajo med dvema rekama in potem s helikopterji ženejo govedo skupaj, jih sortirajo, osnovno čredo spustijo nazaj ven, kar pa je prirasta, poberejo. Tam je živinoreja skoraj bolj podobna gozdarstvu.

Pri nas pa je tako: ena krava je lahko preživela družino, po navadi pa so imeli še enega prašiča. Od krave so imeli mleko in teleta, ki so jih prodali ter imeli dovolj za sladkor in olje. Prašiča so hranili s tem, kar so doma pridelali, in kasneje od njega imeli maščobe in mesa dovolj za eno leto. Imeli so še nekaj krompirja, če so ga napadle strune, so zase pospravili, kar je bilo lepega, ostalo pa skuhali in dali prašiču. Tudi deteljo so sejali za prašiča. To je star sistem vzreje prašičev, ki je temeljil na tem, da se stvari porabijo, brez dodatne krme z žiti. Pšenica je bila za kruh, ajda je bila za kašo. Tako je delovalo samooskrbno gospodinjstvo.

S kolikšno minimalno površino si pravzaprav samooskrben?

Povprečna slovenska velikost kmetije je šest hektarjev. To je površina, s katero družina pridela zase, toda zraven nekdo hodi še v službo, da vse skupaj lažje vzdržujejo. Ne smemo pa pozabiti, da smo pri nas na ravninah, drugače je, če imaš šest hektarjev bolj strmega pobočja. Temu sledi čisto drugačen model.

Zakaj je tvoja kmetija drugačna od ostalih?

Zaradi načinov obdelave in skrbi za zemljo. A na koncu dneva se vsaka kmetija pač prilagaja svojim pogojem … Vsi se ukvarjamo s kmetijstvom, a imamo zelo različne predispozicije. Tudi če sva dva živinorejca, lahko delava čisto drugače … Tudi ko delava enako, ni enako. Sva recimo prašičerejca, ampak jaz imam krškopoljce, on pa navadne … Ugotovil sem, da povsod vidiš dobre in slabe prakse. Težko prideš na neko kmetijo in rečeš: O, tukaj je pa vse dobro. Kmetija je tudi dolg proces. Jaz, ki sem začel pred petimi leti, se težko primerjam s kmetijo, ki deluje že tri generacije. Tam imajo vse objekte, vse stroje in vse tehnologije. Moja kmetija je bila zadnjih 40 let bolj skromna, ni imela resne obdelave, imeli so zgolj nekaj zase, za preživetje in to je zame pomenilo čisto drugačen štart. Imam pa morda malo več svobode, sam sem si zamislil, kako bom delal. Bral sem veliko različnih knjig, učil sem se z Youtuba … Potem sem si kupil traktor. Tudi kosilnice oz. vse, kar se tiče spravila krme, je treba imeti svoje, to se ne da sposoditi. Imam svoja česala, to je stroj za mehansko zatiranje plevela, s čimer sem v žitih črtal vse herbicide, da mi jih ni treba več uporabljati. V bližini imamo nekoga, ki daje v najem stroje: namesto da bi naredil nekajtisočevrsko investicijo, si plug raje sposodim. Včasih tudi sodelujem s kolegom, ki ima stroje za minimalno obdelavo tal in za setev. Med sabo si pomagamo.

Če se hočeš ukvarjati s kmetijstvom – ali moraš biti rojen na kmetiji?

Haha, ni treba, je pa veliko veliko lažje. V kmetijstvu ni nič nujno. Zastaviš si smer in greš. Jaz hočem vzpostaviti pridelavo in biznis, s katerim bi hrana prišla do kupca. Želim si, da bi bil kupec zadovoljen in da bi jaz lahko še naprej delal to, kar delam. A da ta krog zaključiš, potrebuješ ljudi, ki so pripravljeni dati malenkost več, ker imaš tudi sam večje stroške.

Je končni cilj, da bi lahko izdeloval končni produkt?

To je bila želja pred štirimi leti. Potem pa vidiš, da ni lahko dohajati vsega skupaj. Se pravi: varna hrana, objekt, hladilnice, razsek, registracije, dodatne finance, računovodstvo, sledljivost … To je dodatna investicija in še en posel zraven, ki ga trenutno ne zmorem. Raje sem se začel povečevati v tem, kar delam: da imam večjo količino bikov in telet, ki jih prodam naprej za pitanje. Na začetku sem hotel samo anguse, vendar je lažje imeti polovico limuzin, saj jih imajo rejci zelo radi za pitanje in za naprej. Potem jih kupijo drugi kmetje in jih krmijo do dveh let in nato prodajo v zakol. Ko gre žival v zakol, je to pri teletu 150 kg, pri kravi 300 kg, pri biku pa okoli 500 kg mesa. Potem je treba vse meso takoj prodati, sicer nisi nič naredil, ne moreš prodati samo pol krave. Če nimaš pripravljenih strank za meso, se tega ne moreš iti.

Je bilo včasih drugače?

Včasih, pred desetimi ali petnajstimi leti, so bile take navade, da se je, ko se je klalo, obvestilo gospodinjstva naokoli in ti so naročili recimo 15, 20, 30, 50 kg mešanega mesa ali pa recimo zadnjo nogo … Sedaj ljudje doma nimajo več skrinje, samo majhen zamrzovalni del za sladoled in to je to. Vsem je enostavneje vzeti iz hladilnika in dati na ponev, brez drugih opravkov. Včasih pa so gospodinje meso razrezale, pripravile, spakirale, zmlele …

Kakšne so cene?

Teleta za pitanje 700 do 1000 €, to so pol leta stara teleta, težka od 200 do 300 kg. Moj bik se proda za 900 €. Pitan bik, torej eno leto in pol krme kasneje, se ob dobrih cenah proda za 2200 €. Takrat je star 22 do 24 mesecev.

Rejec torej proda petstokilogramskega bika za okoli 2200 €, pri čemer se v zrezke spremeni samo delež, morda 50 %. Torej smo na 250 kg, pri čemer se kilogram ponekod prodaja tudi za okoli 50 €. Cena se zviša za skoraj šestkrat.

Ja, potem pa mislim, da 20 % dobi kmet, ostalo si porazdelita trgovina in mesarija.

Glede na to, da si bivši preskakovalec ovir s konji, kako to, da nisi razmišljal o ranču s konji?

Delo je popolnoma drugačno. Moj delovni dan je takšen: ali sem za računalnikom in planiram, ali gledam, kakšno bo vreme, ali sem v traktorju, ali popravljam kakšne stroje, ali krmim živali, ali pripravljam pašnike. Na rančih pa je delo z ljudmi, delo z ljudmi, delo z ljudmi, malo dela v hlevu, potem pa spet delo z ljudmi. In s kakšnimi ljudmi? Z majhnimi punčarami, k jim je očka kupil konja.