Eva Mlinar je ilustratorka, vizualna umetnica, grafična oblikovalka in umetnostna zgodovinarka. Oblikovala je plakate za gledališke odre v New Yorku, redno je sodelovala z muzejem Wellcome Collection v Londonu in skrbela tudi za naslovnice Knjižnice MGL. Skrbi za likovno podobo predstav Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, njene ilustracije pa smo v seriji Zgodbe s prepiha do nedavnega lahko spremljali ob torkih zvečer na TV Slovenija 1. Kolaž, groteska, srednjeveška ikonografija, nadrealizem? Vse to je Eva.

Tekst: Ajda Milne

Ilustracije/fotografije: Eva Mlinar

Si izjemno nadarjena in produktivna umetnica. Si iz ustvarjalne družine, si talent od koga podedovala? 

 Ne, pravzaprav sem v svoji družini kar unikum. Mama je pravnica in ekonomistka, oče je podjetnik, sestra je prav tako pravnica. Ko sem odraščala, okoli sebe nisem imela ljudi, ki bi se ukvarjali s kulturo. Sem tudi iz Komende, tako da v otroštvu nisem bila obdana s kopico kulturnih dogodkov. Še največja izkušnja kulture je bila vaška knjižnica. Ko sem bila majhna, sem hotela postati cvetličarka ali pa učiteljica. Je pa imela nekaj vpliva zagotovo moja babica, ki je v prostem času zelo rada klekljala.

Kako si se torej odločila, da bi rada postala ilustratorka?

Prelomni dogodek se je zgodil v 3. razredu, ko je po osnovnih šolah hodil slovenski pisatelj Vid Pečjak. Takrat je imel projekt ponovne izdaje knjige Drejček in trije marsovčki. Zaželel si je, da bi knjigo ilustrirali otroci. Pri likovnem pouku smo tako morali risati ilustracije za prizore iz te knjige. Prišel nas je obiskat in za knjigo izbral prav moje ilustracije. Imeli smo podelitev in za nagrado sem dobila ogromno košaro sladkarij Kraš. To se mi je zdelo res imenitno. Sladkarije so me prepričale, da postanem ilustratorka (smeh).

Kot samostojna ustvarjalka deluješ že skoraj 15 let. Kakšen je tvoj povprečen delovni dan?

Včasih sem imela službo za delovni čas. Delala sem v marketinški agenciji, ki je bila specializirana za kulturo in turizem. Potem sem dala odpoved, ker sva se s fantom za eno leto preselila v Istanbul, kamor je šel on na izmenjavo. Od takrat si ne predstavljam več, da bi kadarkoli hodila v službo od osmih do štirih. Res nisem človek rutine. Potrebujem dinamičen ritem, čez dan veliko menjam okolja, ustreza mi delo na različnih projektih hkrati. Pomembno mi je tudi, da nikoli nisem predolgo v kosu za računalnikom. Ponavadi začnem zjutraj delati od doma. Pošljem par mejlov in uredim kakšne birokratske zadeve. Potem grem v kavarno blizu doma in kakšni dve uri delam od tam. Potem grem spet nazaj domov, še malo delam, grem ven in nato včasih delam še zvečer. Parkrat na teden delam tudi iz studia, ki je kot nekakšen coworking prostor. Precej kaotično torej (smeh).

Ali naročnike iščeš ti ali oni najdejo tebe?

Večinoma naročniki najdejo mene. Verjetno zato, ker imam zelo specifičen slog. Če povem po pravici, nisem še nikoli nikomur pisala. Ravno nasprotno: dostikrat dobim kakšne ponudbe bolj komercialne narave, ampak jih večinoma zavrnem. 90 % naročnikov imam v kulturnem sektorju, ampak to je tudi zato, ker si takšne projekte izbiram sama. Seveda je pomembno, da imam od česa živeti, ampak pri delu mi res ne gre le za denar. Pomembno mi je, da v procesu uživam, da sodelujem z zanimivimi ljudmi, da se naučim česa novega, da se skozi delo torej tudi osebnostno razvijam. Imam srečo, da mi stvari lepo tečejo.

Lahko v Sloveniji dobro živiš od ilustracije?

Ja, v resnici dobro. Ampak to je v mojem primeru predvsem po zaslugi tega, da se ukvarjam tudi z grafičnim oblikovanjem. Honorarji v oblikovanju so bistveno višji kot v ilustraciji, kar je absurdno, glede na to, da lahko neki oblikovalski projekt izvedeš precej hitreje in s precej manj znanja kot ilustratorsko naročilo. Pri nas je še posebej slabo plačana knjižna ilustracija. Kolegi, ki delujejo predvsem na področju knjižne in otroške ilustracije, morajo biti v primerjavi z mano res noro produktivni, da pridejo do podobnega zaslužka. Se mi pa tudi sicer celoten sistem podpore kulturnim ustvarjalcem v Sloveniji zdi precej zgrešen.

Kaj misliš s tem – govoriš o statusu samozaposlenih v kulturi?

Ja. Sama nisem samozaposlena v kulturi, ker preveč zaslužim. Da ti država podeli status samozaposlenega v kulturi in ti plačuje prispevke, naj bi bila nagrada za vrhunske kulturne dosežke. Hkrati pa je cenzus neverjetno nizek: ne smeš zaslužiti več kot 20.000 evrov na leto, kar je pravzaprav sociala. To se mi zdi bizarno: če ustvarjaš nekaj, po čemer je na trgu dejansko povpraševanje, si priden in delaš dobro, za to s strani države nikoli ne boš nagrajen. Gre za začaran krog, ker je tudi večina razpisov vezanih na status kulturnika. Sama bolje preživim, če sem odvisna od trga in svojih naročnikov. Je pa slaba stran vsega skupaj to, da sem lani zaradi preobilice dela izgorela.

Izgorelosti je vse več. Kako si jo prepoznala in se z njo spopadla?

Izgorelosti na začetku nisem prepoznala. Predvsem zato, ker sem v povezavi z burnoutom vedno brala, da do tega pride, če opravljaš delo, ki te utesnjuje in ob njem ne uživaš. Jaz sem vedno zelo uživala v tem, kar sem delala – ampak na koncu je to še vedno delo. Tako dolgo nisem opazila, da je imelo vse skupaj vpliv na moje zdravje. Nakopičilo se mi je ogromno projektov, še posebej so me stresirali roki. Ves čas sem imela občutek, da mi ne bo uspelo zaključiti stvari. Potem sem kar naenkrat čez noč ostala popolnoma brez energije. To je trajalo kakšno leto ali pa še več. Dogajala so se nihanja. En teden sem imela energijo, naslednji teden je nisem imela nič. Takrat sem bistveno zmanjšala količino naročil, odvadila sem se tudi tega, da moram biti ves čas dosegljiva.

Predstavljam si, da se moraš kot ilustratorka veliko ukvarjati tudi z birokracijo?

Ja. Pravzaprav se mi včasih zdi, kot da vodim majhno podjetje. Odgovarjanje na elektronska sporočila, izdajanje računov, klici, davki, podpisovanje pogodb, posodobitve spletne strani … Rekla bi, da mi birokracija pobere polovico vsega časa. Umetniki starejših generacij so zagotovo imeli manj obstranskih obveznosti in več časa za ustvarjanje. Prijateljica Hana Stupica mi je povedala, da je njena babica Marlenka Stupica imela deklo oziroma gospodinjo, ki je skrbela za njeno stanovanje in druge obveznosti, medtem ko se je ona lahko popolnoma posvetila risanju. Tako se ji ni bilo treba ukvarjati z e-računi in Instagrami.

Je poleg birokracije še kakšna stvar, za katero si nikoli nisi predstavljala, da jo boš počela kot ilustratorka?

Nikoli si nisem predstavljala, da bom delala z računalnikom. V prvem letniku na likovni akademiji sem imela totalen odpor do računalnika, medtem ko danes delam izključno z računalnikom, tudi skiciram ne na roko. Uporabljam celo umetno inteligenco. Ne tako, da bi podobe, ki jih generira UI, dejansko vključevala v svoje ilustracije, ampak predvsem kot orodje pri skiciranju, še posebej, ko se lotevam ilustracij dobesednih prizorov. Takrat UI-ju opišem prizor in si na podlagi generiranih podob pomagam s podrobnostmi, kot so recimo: kako je obrnjena roka, kako izgleda figura, ki teče v določeno smer, kakšni so proporci in podobno. Razumem sicer, da je UI velika grožnja za ilustratorje, ki delajo digitalno. Toda moj slog je tako specifičen in vsebuje toliko analognih elementov, različnih tehnik in tekstur, da me UI ne straši. Ravno nasprotno – vidim ga kot orodje, ki mi pride zelo prav.

Kaj zate pomeni svoboda in specifično umetniška svoboda? 

Svoboda mi ogromno pomeni. Sem precejšen individualist. To je dobro zame, včasih pa malo slabše za ljudi okoli mene. Sem precej svojeglava in potrebujem svoj prostor. Ko si vpet v delo z naročniki, seveda pride tudi do pomanjkanja svobode. Velikokrat zaradi številnih naročil nimam časa, da bi se posvetila lastnim projektom. Imam ogromno idej – ves čas si jih pišem na listke in lepim na omaro, da nanje ne bi pozabila, toda potem nikakor ne najdem časa, da bi jih realizirala. To pogrešam. Načrtujem, da si bom vzela nekaj prostega časa od nenehnih projektov in se posvetila tistim stvarem, ki res pridejo iz mene. Recimo, da bi naredila svojo knjigo. Zdi se mi, da imajo takšni projekti – ki res pridejo iz mene, v katerih se res počutim svobodno – največ potenciala, da postanejo presežki.

Zveni, kot da ideje kar vrejo iz tebe. Kje najdeš navdih?

Zelo rada potujem in berem. Še posebej rada imam zgodovinske romane. Moj guilty pleasure so srednjeveške kriminalke, recimo zbirka The Cadfael Chronicles o srednjeveškem menihu, ki raziskuje umore (smeh). Sicer pa zelo rada berem knjige o umetnostni zgodovini. Zelo blizu mi je Jennifer Higgie, ki je po izobrazbi slikarka, dolgo pa je delala tudi kot urednica Frieze Magazina. Izdala je že kar nekaj knjig, ki se ukvarjajo z zgodovino umetnosti žensk. Še posebej blizu mi je njena knjiga The Other Side: A Journey into Women, Art and the Spirit World, v kateri razvija idejo, da obstaja povezava med žensko emancipacijo in ženskami, ki so konec 18. in začetek 19. stoletja delale kot mediji ali pa kot spiritualistke. Ker niso imele glasu v družbi, so svoj glas uporabile za to, da so kanalizirale druge entitete – to je bil njihov način, da so izrazile svoje ideje in jih je svet končno začel jemati resno.

Eva Mlinar – 5 vprašanj
Poklic: ilustratorka in grafična oblikovalka
Letnica rojstva: 1985
Kraj: Ljubljana

1. Slikanica, ki je najbolj zaznamovala tvoje otroštvo? Pravzaprav ne gre za otroško slikanico, ampak za Biblijo Gustava Doréja. Bila je največja knjiga na naši knjižni polici. V njej so bile čudovite, malo strašljive črno-bele grafike. Name so naredile izredno močan vtis. Kar naprej sem jih gledala, cele so počečkane z barvicami.
2. Napaka, ki je zaznamovala tvojo pot? Ogromno stvari gre ves čas narobe, sploh če delaš knjige. Naučila sem se racimo, da vedno zahtevam poskusni odtis. Ilustracije lahko na računalniku izgledajo krasne, potem pa knjiga pride iz tiska in so barve povsem drugačne. To se mi je večkrat zgodilo, bila sem močno razočarana.
3. Kraji, ki te inspirirajo? Rada imam knjižnice in muzeje. Kadar sem v Barceloni, vedno delam iz univerzitetne knjižnice v El Ravalu, ki je čisto v stilu Harryja Potterja. V Istanbulu sem velikokrat delala iz kavarne muzeja Pera. Rada delam v okoljih, kjer sem sama, ampak vseeno obkrožena z dogajanjem.
4. Projekt, na katerega si najbolj ponosna? Dokumentarna serija Zgodbe s prepiha, v kateri smo predstavili zgodovino Ljubljane od 17. do 20. stoletja skozi manj znane zgodbe specifičnih osebnosti – recimo Anice Gorjup, ki je bila v 17. stoletju zadnja ženska, ki so jo v Ljubljani zažgali na grmadi. Ta projekt me je zelo napolnil. Imela sem vlogo ilustratorke pa tudi kreativne direktorice, kar je bil zame povsem nov izziv. Ko sem končni izdelek videla na televiziji, sem bila res ponosna, tudi odzivi so bili fenomenalni.
5. Nasvet, ki bi si ga dala, če bi bila ponovno na začetku svoje poti? Bolj kot to, da najdeš nek svoj prepoznaven slog, je pomembno, da ostaneš zvesta sebi. Ne boj se eksperimentirati in vedno poskrbi, da naročilo izvedeš tako, da boš z njim zadovoljna ti – če si zadovoljna ti, potem je vseeno, kaj menijo drugi.