Lara Bohinc, oblikovalka pohištva, svetil in nakita

Lara Bohinc sodi med najuspešnejše sodobne slovenske oblikovalce in oblikovalke. Po diplomi iz industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je podiplomsko šolanje nadaljevala na londonski fakulteti Royal College of Arts, v Londonu pa živi in ustvarja še danes. Čeprav se je med študijem ukvarjala predvsem z oblikovanjem nakita in umetnostno obdelavo kovin, je njen opus v resnici zelo raznovrsten. Zanj je prejela številne nagrade, a se zdi, da jo bolj kot pohvale drugih osrečuje, da je pri svojem delu lahko vseskozi sledila lastnim občutkom, prepričanjem in idealom. Sodelovala je s številnimi velikani sveta mode, kot so na primer Gucci, Lanvin in Cartier.

 Kako si prišla do svojega prvega večjega uspeha?

To se je zgodilo zelo zgodaj, ko sem bila še na Royal College of Arts. Za prijateljevo modno revijo sem oblikovala slušalke, ki jih je po naključju opazila Lucinda Chambers, takratna urednica britanske izdaje revije Vogue. Očitno so ji bile tako všeč, da si jih je sposodila za Vogue, potem pa so – povsem mimo moje vednosti in pričakovanj – pristale na naslovnici revije, ki jo je posnel eden izmed najboljših svetovnih modnih fotografov, Mario Testino.

Hm, to bi bil za marsikoga karierni vrhunec …

Zagotovo. Zato je zavedanje, da navzgor ne more iti več, takrat morda celo pustilo nekaj grenkega priokusa. Toliko bolj, ker se moja nadaljnja oblikovalska pot nato ni razvijala tako zelo hitro. V tistem času so bile razmere v Londonu povsem drugačne kot danes, ko je v Londonu več tisoč oblikovalcev nakita. Na začetku moje kariere pa nas je bilo morda deset, ki smo želeli oblikovati nekje na pol poti med artom in teatrom. Takrat je bilo precej lažje izstopati, postati viden. No, nato pa sem hitro ugotovila, da je pridobiti pozornost sicer pomembno, vendar ne zadošča, če od svojega dela želiš preživeti. Zato sem začela razvijati linijo nakita, ki bi jo bilo lažje nositi, ki bi bila torej bolj komercialna. Največja prednost tega je bila v tem, da sem se posledično lahko začela udeleževati različnih sejmov, npr. londonskega tedna mode in podobnih dogodkov, ki so jih obiskovali tudi lastniki modnih butikov. Od njih smo začeli dobivati naročila in začeli počasi rasti.

Opazil sem, da si uporabila množino. Kakšen je bil tvoj prehod od samostojnega do ekipnega dela?

Nakit sem vedno oblikovala sama v svojem studiu, hitro pa sem potrebovala predvsem ljudi, ki so moje zasnove prenesli v končne izdelke v proizvodnem, recimo sestavljavskem smislu. Danes je drugače, v studiu oblikujemo ideje in jih nato odstopimo v proizvodnjo partnerskemu podjetju. Na začetku sem se precej bolj morala ukvarjati z vsemi poslovnimi procesi, od izrazito ustvarjalnega dela, do nabave, proizvodnje, vodenja ljudi. Šlo je za precej drugačen nabor veščin, kot pa sem jih potrebovala kasneje, ko sem se lahko bolj osredotočila na samo ustvarjalno delo. Kar veliko stvari se je bilo treba naučiti prek praktičnega udejstvovanja, ker v samem izobraževalnem procesu ni bilo toliko poudarka na poslovnih vidikih oblikovalskega dela. No, sicer se pa ves čas učimo, tudi še danes.

Kako si poiskala kupce? Si morala veliko pozornosti nameniti oglaševanju?

Niti ne, razvoj je potekal precej organsko. Začela sem spoznavati stiliste, ki so opazili, da rada naredim kaj posebej izstopajočega, obenem pa tudi nisem bila pretirano finančno izobražena in sem kakšno stvar rada naredila tudi brezplačno. Večino pa – kot vidim zdaj – za prenizko ceno. Šlo je za precej »odštekane« ideje, npr. za oblikovanje čelad iz plastike ali gume, navijaških pomponov iz verižic in podobno. Prek stilistov sem začela širiti krog poznanstev; ko je na trgu prišlo do spremembe in se je povpraševanje od bolj ekstravagantnih kosov preselilo na manjše, precej bolj nosljive izdelke, sem se hitro prilagodila. Dvakrat letno sem na modnih sejmih začela predstavljati svoje redne kolekcije in tako začela dobivati bolj redne stranke.

Vendar pri zgolj oblikovanju nakita nato nisi vztrajala prav dolgo …

Ja, in tudi ta proces je bil precej naraven in spontan. Med samim študijem v Ljubljani in kasneje v Londonu sem se osredotočila na precej široko področje umetnostnega oblikovanja kovin. Oblikovanje nakita je predstavljalo pomemben, a vendarle majhen del celotnega študija. Poleg tega sem si vedno želela oblikovati kaj zares velikega. Prava priložnost se je pojavila, ko sem prek revije Wallpaper prišla do povezave s podjetjem Lapicida, ki je specializirano za proizvodnjo izdelkov iz kamna. Uspelo mi jih je prepričati, da sem zanje oblikovala posebno kinetično mizo iz marmorja, ki je bila sestavljena iz več gibljivih delov, imenovala se je Solaris. Šlo je za moj prvi izdelek na področju oblikovanja pohištva, ki je, mimogrede, še danes najdražji kos pohištva, kar sem jih kdaj oblikovala. Pa ne zaradi mojega zaslužka, ampak predvsem zato, ker gre za kombinacijo zelo kakovostnih materialov in res izjemnih tehnoloških rešitev.

Si tudi to razvila sama?

Ne, pri tem mi je pomagalo več inženirjev iz partnerskega podjetja. Razvoj je bil res dolgotrajen in kompleksen. Ne vem sicer, kako poteka razvoj avtomobila, si pa predstavljam, da obstaja kar nekaj vzporednic med obema procesoma.

Si pri delu kdaj sodelovala tudi s katerimi slovenskimi podjetji?

Prav v velikem številu ne. Ne sicer zato, ker ne bi hotela, samo prave priložnosti za sodelovanje na oblikovalskem področju za zdaj še ni bilo. Kar se tiče same proizvodnje, v mojem studiu trenutno sodelujemo z zelo skrbno izbranimi italijanskimi in portugalskimi podjetji, ki lahko nudijo kombinacijo vrhunskega znanja, etičnosti in uporabe najboljših materialov, ter so tudi – brez tega žal ne gre – konkurenčna v finančnem smislu. Ob tem za zdaj Bohinc Studio ostaja majhen. Je, recimo temu, družinske velikosti – v njem delamo trije oblikovalci, kar je ravno prav v smislu obvladljivosti in ravnovesja med ustvarjalnim in administrativnim delom.

Med tvoje posebej zanimive stvaritve zagotovo sodi kolekcija pohištva Peaches, ki je, kako naj se izrazim, precej … zaobljena?

Dobra opazka, navdih zanjo mi je predstavljalo žensko telo in razmišljanje o dveh ekstremih gledanja nanj. Na eni strani je, recimo temu, modni tip telesa, ki ga zaznamuje izrazita suhost. Na drugi strani pa je ravno tako ekstrem zelo obilnega telesa. Vsi vemo, da telo velike večine žensk ne spada v nobenega od obeh ekstremov, ampak nekam vmes. Zdelo se mi je pomembno, da se o tem in o vlogi ženske v svetu začne odkrito govoriti. Zato sem pri oblikovanju te kolekcije želela opozoriti na družbeno dojemanje normativov glede ženskega telesa v današnjem svetu.

Ali kakovost oblikovanja torej izhaja tudi iz njegove provokativnosti?

Zagotovo je nekaj, kar sproži debato in razmišljanje o tej temi, pozitivno. Vendar pri oblikovanju ne gre samo za to. Pri konkretni kolekciji Peaches gre vsaj še za dvoje – izstopajoče obline so povezane z idejo psihološke varnosti in zavetja, ki ga iščemo v zgodnjem otroštvu, obenem pa sem iz istega razloga namerno uporabila tudi veliko rdeče barve. Kolekcija deluje kot mehka in topla dlan, sedenje na teh stolih pa je zelo udobno. Moram reči, da gre za moje najljubše stole.

Pa jih kje v bližini Slovenije lahko osebno preizkusimo?

Hm, mislim, da ne. Šlo je za zelo omejeno serijo, ki ni bila nikoli namenjena širši prodaji. Tudi zato, ker je bilo stole v tehničnem smislu zelo zahtevno narediti, tako da sama ekonomičnost ni bila na prvem mestu kriterijev za odločanje. Najbližji se nahaja v Milanu, se mi zdi. Tam bom tudi sama letos kar nekajkrat, zagotovo recimo na pohištvenem sejmu.

Poleg tega, da se pri oblikovanju ne omejuješ na medij in imaš bogate izkušnje na področju oblikovanja nakita in pohištva, je pri tebi zanimivo tudi to, da rada delaš z več različnimi materiali. Katerim trenutno posvečaš največ pozornosti? Obstaja morda kakšen, s katerim ne želiš delati?

Morda je nekoliko hecno, a čeprav sem se izšolala za delo s kovinami, z njimi doslej niti nisem tako veliko delala. Upam, da se bo v prihodnje to spremenilo. Trenutno sicer veliko delam z marmorjem, oblikujem tudi mizo iz debelega usnja, ki je bolj znan po uporabi za sedla, pa še bi lahko naštevala … Ob tem je pri vseh projektih poudarek na vrhunskih materialih in na ročnem delu. Ne zato, ker bi imela kaj proti bolj ekonomični proizvodnji z uporabo strojev, saj ne živimo v srednjem veku. Bolj v smislu, da končna dodelava poteka ročno in je na ta način kakovost izdelka večja. Material, s katerim ne želim delati, je v tem trenutku samo plastika. Pa ne zato, ker ne bi imela svojega mesta na svetu – ga ima, ker je zelo prilagodljiva, široko uporabna in poceni. Pa vendarle se mi zdi, da je je na svetu že preveč in da težav z njenim recikliranjem še nismo rešili. Zato se ji sama raje izognem.

Se želiš v prihodnje posvetiti še kakšnemu novemu mediju?

Modno oblikovanje v smislu oblikovanja čevljev in oblačil me ne zanima. Se mi zdi, da je to obdobje že za mano. Zelo pa me zanima na primer scenografija, vloga oblikovanja v živilski industriji, delo z rastlinami. Morda bom pa oblikovala kakšno čokolado … Ja, to bi me res veselilo.

6 vprašanj za Laro Bohinc

1. Nasvet, ki bi ga dala nekomu, ki šele začenja svojo podjetniško pot … v svet podjetništva ali oblikovanja ne vstopaj, če nisi pripravljen trdo delati. Talent je sicer nujno potreben, a ne zadostuje, ker je talentiranih oblikovalcev res veliko.
2. Neuspeh, za katerega sem hvaležna, da se mi je zgodil … v podjetju sem imela na področju oblikovanja nakita zunanjega partnerja. Zaradi njega sem morala podjetje zapreti, kar je bila velika, a boleča šola. Seveda pa je na vsaki podjetniški poti ogromno malih neuspehov, na katere lahko gledaš tudi pozitivno, če se iz njih kaj naučiš.
3. Želim si, da bi bilo v Sloveniji … manj turistov.
4. Knjiga, ki bi jo priporočila vsem … trenutno se mi zdi zelo aktualen roman Yellowface, ki ga je napisala Rebecca F. Kuang.
5. Serija, ki bi jo priporočila vsem … zelo cenim dela Davida Lyncha, ravno te dni znova gledam Twin Peaks.
6. Podkast, ki bi ga priporočila vsem … podkastov ne poslušam, zelo rada pa imam radijsko postajo NTS.

Piše: Matija Žepič
Foto: R. Reid/Bohinc Studio