Na prijetno decembrsko jutro odpremo pipo in iz nje priteče izvrstna pitna voda. Medtem ko uživamo v potešitvi žeje, najbrž nihče od nas ne pomisli, iz kakšnih globočin je voda pritekla do nas. Še manj pa se zavedamo, da je podzemni svet malo raziskan, sploh v primerjavi z nadzemnim. In ravno po labirintnem svetu podzemnih rovov, brezen, dvoran in pasaž se prebijajo raziskovalci. Med njimi tudi hrabre ženske, ki za raziskovanje življenja v teh ostrih pogojih dobivajo nagrade. Tak primer je doktorica Špela Borko, biologinja, ki je letos prejela nagrado dr. Ane Mayer Kansky.

Najprej čestitke ob prejemu nagrade. Čemu pripisujete ta uspeh in kako ste ga doživeli?

Nagrade sem bila zelo vesela. Je pa res, da gredo uspehi hitreje mimo mene kot neuspehi. Nedolgo po podelitvi sem izvedela, da nisem dobila odobrenega financiranja za nadaljevanje svojih raziskav. Zato imam danes mešane občutke. Sicer pa mislim, da so tovrstne nagrade pomembne tudi zaradi popularizacije znanosti v družbi.

Nagrada se podeljuje doktorskim delom, ki izpolnjujejo kriterije odmevnosti v stroki ter katerih vsebina predstavlja vrhunski dosežek in preboj na znanstvenem ali/in umetniškem področju. V okviru doktorskega dela sem preučevala evolucijo v podzemlju, ki je še vedno v večji meri neznanka. Imela sem več objav v uglednih znanstvenih revijah in izstopala po splošnih kazalcih uspešnosti mladih raziskovalcev. Upam, da je bila tudi sama tema dovolj zanimiva. Podzemlje je pomembno tudi z naravovarstvenega vidika. Menim, da smo biologi zaradi znanja, ki ga imamo, dolžni zastopati naravo. Če veš, da je nek ekosistem ogrožen, se kot raziskovalec moraš oglasiti. To smo naredili z naravovarstvenimi prispevki, priložnost pa sem izkoristila tudi na podelitvi nagrade.

Je bila nagrada denarna?

Da. Denar sem porabila za opremo. Najprej sem si kupila vrhunsko spalno vrečo iz etično pridobljenega puha. Se že veselim prve zimske odprave.

Bi nam znali enostavno opisati, kaj je bila vaša tema raziskovanja?

Preučevala sem dinamiko evolucije podzemnega roda slepih postranic Niphargus ter kako se ta dinamika odraža na vzorcih biotske pestrosti dinarskega krasa. Slepe postranice so rod z okoli 500 vrstami, ki živijo na območju Evrazije.

Kako pa so se razširile na to precej veliko območje?

Slepe postranice niso omejene samo na kraška območja. Običajno si predstavljamo, da podzemeljske živali živijo v jamah. V resnici so tudi v drugih podzemnih okoljih, recimo pod rečnim dnom. Voda se pretaka skozi različno debele plasti sedimentov in tako povezuje reko s podtalnico. V špranjah med zrnci sedimenta, t. i. intersticiju, najdemo različne podzemeljske vrste.

Kako je torej potekala evolucija postranic?

Skupni prednik rodu slepih postranic je najverjetneje živel v zahodni Evropi pred približno 50 milijoni let. Po intersticiju se je počasi širil po območju nastajajoče Evrope. Nato je na območjih kraških gorstev sledil niz t. i. adaptivnih radiacij, to je hiter nastanek množice novih, ekološko zelo raznolikih vrst iz skupnega prednika. Vprašali smo se, kdaj in zakaj se je začela ta eksplozija novih vrst, ki so morfološko zelo raznolike, kar sicer za podzemlje ni značilno. Resda so vse vrste relativno majhne in bele in na prvi pogled niso tako različne, kot sta recimo sestrski vrsti lev in leopard. Vseeno pa se slepe postranice razlikujejo v izgledu, načinu premikanja, prehranjevanja. Preučevali smo, kdaj in zakaj je ta raznolikost nastala. Ugotovili smo, da je to povezano z nastajanjem večjih kraških masivov, tak primer so recimo Dinaridi. Vzdigovanje apnenčastih masivov iz pramorij in nastajanje podzemnih votlin, jam, razpok in špranj je odprlo množico novih okolij. Slepe postranice so se prilagodile na nove, drugačne habitate. Če karikiram, pod reko živijo v majcenih prostorčkih z omejenim vodnim tokom. V podzemnih jezerih imajo ogromno prostora brez močnega toka, v podzemnih rekah je spet drugače, hiter vodni tok. Jezerske vrste so velike, čokate, z izjemno dolgimi okončinami. Rečne vrste so bolj črvaste, srednje velikosti, s krajšimi okončinami. Nekatere so izrazite plenilke, druge se prehranjujejo z drobirjem. In tako naprej.

Se med sabo jedo?

Da. Skupni imenovalec podzemlja je tema. Posledično ni rastlin in skorajda ni primarne produkcije, viri hrane so omejeni, večina hrane v podzemlje pride s površja. Zato so prehranjevalne verige tu okrnjene. Nekatere postranice so izraziti plenilci, spet druge jedo organski drobir, tretje jedo vse. Načini prehranjevanja se odražajo v morfologiji živali. Zanimivo je, da se je znotraj omejenih možnosti v podzemlju ta raznolikost razvila na različnih ravneh.

Ali imajo postranice plenilca?

Seveda – človeška ribica. Zanimiva študija je pokazala, da imajo vrste jezerskih slepih postranic, ki živijo na območju človeške ribice, po hrbtni strani telesa bodice, ki naj bi služile kot obrambna strategija pred plenilcem.

Kako se jemljejo vzorci? Kako se pride pod reko?

Podzemni habitati so ljudem v veliki meri nedostopni. Jamske vhode si lahko predstavljamo kot okna v podzemlje, skozi katera lahko raziščemo le rove, ki so dovolj veliki za človeka. Zaradi omejenih virov so živali v podzemlju manj številčne, kar dodatno zaplete iskanje. Dostikrat lahko ure in ure zaman obračamo kamenje ali strmimo v potočke. V jamah zato največkrat uporabljamo pasti z vabo. Intersticij vzorčimo s posebno napravo: cevjo, ki jo zabijemo v prod npr. 50 cm globoko in nato skozi cev črpamo vodo skupaj z organizmi, ki živijo v njej. Dostikrat pravzaprav ne vemo, v kakšnem habitatu neka vrsta živi, na primer: lahko da smo osebek ujeli zgolj po naključju v odprti vodi, v resnici pa živi med sedimentnimi zrni. Za svojo raziskavo sem zbrala, uredila in analizirala podatke, ki so jih generacije speleobiologov nabirale desetletja. Poleg obsežne zbirke Skupine za speleobiologijo Oddelka za biologijo (BF, UL) sem uporabila molekularne podatke iz mednarodnih baz, morfološke podatke iz člankov z opisi vrst itn.

Kje ste dobili prednika? Najbrž je precej lažje najti dinozavra v neki puščavi kot zelo staro postranico mnogo metrov pod reko.

Tako je, fosili vretenčarjev so dosti pogostejši kot fosili nevretenčarjev, prav tako je metoda izolacije starodavne DNK, torej DNK, ki bi jo pridobili iz fosilnih vzorcev, še v povojih in komercialno nedostopna. Najden je bil fosil slepe postranice v baltskem jantarju, ocenjene starosti 30 milijonov let, in podatek o starosti ter izgledu tega osebka smo uporabili v analizi. Potek evolucije slepih postranic smo rekonstruirali iz podatkov o danes živečih vrstah. Za izračun filogenetskega drevesa, ki nam pove sorodstvene odnose med vrstami in časovnico nastanka novih vrst, smo uporabili sekvence t. i. filogenetskih označevalcev. Filogenetsko drevo, morfološke in ekološke podatke ter podatke o razširjenosti vrst smo uporabili za rekonstrukcije spreminjanja slepih postranic skozi čas. Preprosteje povedano, za vsako predniško vrsto smo z neko verjetnostjo predvideli, kako je izgledala, v kakšnem habitatu in na katerem območju je živela. Več kot imamo na voljo podatkov, bolj bodo takšne rekonstrukcije zanesljive.

Zakaj vas zanima ravno podzemna evolucija?

Velik del mojega življenja se vrti okoli podzemlja. Med študijem sem se vpisala na jamarski tečaj, kmalu za tem pa smo imeli na fakulteti predmet Podzemna biologija. To dvoje mi je odstrlo svet, ki je tik pod nami, a hkrati o njem vemo še zelo malo. Mnogo podzemnih vrst še ni bilo odkritih, nimajo imena in znanstvenega opisa. Tudi za večino opisanih vrst ne vemo osnovnih lastnosti, npr. kaj jedo, kako se razmnožujejo, kakšno starost doživijo. Vemo, da so dolgožive, a jih je zelo težko gojiti v laboratorijskih pogojih, saj ne znamo vzpostaviti primernih pogojev. Fascinantna mi je bila množica še neodgovorjenih vprašanj in neraziskanih področij. Karkoli primeš, boš naredil nekaj novega. Za magistrsko delo sem delala na favni globokih jam Trnovskega gozda. Tam sem spoznala, kako dolgotrajno je vzorčenje podzemlja, da za konkretno študijo potrebuješ leta in srečno roko, pa še potem ni nujno, da boš zbral dovolj velik vzorec. Pri doktoratu sem posegla po obstoječih podatkih, terenskega dela v povezavi s temo praktično nisem imela. Naučila sem se analizirati podatke in programirati, kar me je zelo pritegnilo. Partner se včasih šali, da izgledam najbolj vesela, kadar gnetem podatke in premetavam kodo. Ob izgubi financiranja zato razmišljam, da bi bila to lahko ena od mojih bodočih poti.

V čem programirate?

Večino dela, vezanega na podzemeljsko biologijo, sem opravila v programskem jeziku R, ki ima velik nabor knjižnic za ekološke in evolucijske študije, ter v raznih namenskih programskih opremah za filogenetske rekonstrukcije. Zdaj opravljam tečaj strojnega učenja v Pythonu, saj tekom doktorata nikoli ni bilo dovolj časa (oziroma potrebe), da bi s Pythonom prišla dlje od osnov. Malo za hec, že po koncu magistrskega študija sem se kot alternativo zaposlitveno neperspektivni biologiji lotila programiranja spletnih strani, t. i. front-end, torej kako spletna stran/aplikacija izgleda. Če takrat ne bi dobila službe v speleobiologiji, bi me verjetno odneslo v povsem druge vode.

Ali so znanja, ki jih raziskujete, uporabna še kje?

To je nehvaležno vprašanje. Lepota znanosti je v tem, da raziskujemo zaradi radovednosti, ne da bi vnaprej vedeli, kam nas bo raziskovanje pripeljalo. Z uporabnostjo znanstvenik ne sme biti obremenjen. Razumevanje podzemnih ekosistemov je sicer ključno, če želimo na dolgi rok ohraniti pitno vodo, prav tako je podzemna biotska pestrost Slovenije izjemna v svetovnem merilu.

Katere lastnosti so bistvene za uspešno
raziskovalno delo?

Iskreno zanimanje. To je na prvem mestu. Pa trma in debela koža.

Kako je na vaše raziskovalno udejstvovanje vplival vaš spol?

Imela sem dobre izkušnje. V skupini, kjer sem delala, spol nikoli ni bil ovira. Morda sem pred leti, še kot študentka, slišala kak komentar, kako neki bo punca kilometer pod površjem nabirala vzorce, a jih niti nisem jemala resno, prej so vzbudili trmo. Pomembno se mi zdi, kako dojemaš samega sebe in da se postaviš zase. Je pa to pomembna družbena tema. Menim, da so ženske na vodstvenih položajih dobre za razvoj družbe, seveda ne zgolj na račun kvote, ampak zaradi svojih sposobnosti. Te sposobnosti pa morajo imeti možnost razvoja, če niti ne morejo priti na plano, je to problem, ki ga mora družba nasloviti.

Kaj je največja priložnost znanosti v tem trenutku in v nadaljnjih petih letih?

Četudi se morebiti sliši klišejsko, mi prva pade na misel umetna inteligenca ter produkti, izpeljani iz nje. Je hkrati priložnost in past. Trenutno zaključujem neko manjšo študijo in nenehno sprašujem Chat GPT za pomoč pri programiranju. Sploh nove različice so izjemno uporabne. Prihranim čas, ki bi ga porabila za iskanje odgovorov na spletu, opozarja me na slabe prakse programiranja itn. Hkrati se moramo uporabniki neprestano zavedati, da je odgovor, ki ga prejmemo, zlahka napačen. Izjemno slabo je, če raziskovalec slepo kopira kodo, ne da bi jo zares razumel.

Jamarstvo vam veliko pomeni. Zakaj se podajate v ta naporni, temačni svet?

Jamarstvo je širok pojem. Nekateri hodijo tja fotografirat, drugi turistično. Meni jamarstvo pomeni raziskovanje. Prostor, kamor človek še ni stopil. Nikoli ne veš, kaj bo za naslednjim vogalom, si prvi, ki jamo dokumentira. Vrneš se na površje s podatki o nečem povsem novem. Drugi aspekt, prav tako pomemben, je premikanje lastnih meja. S kolegi iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana najraje raziskujem visokogorske jame, dolge več kilometrov, kjer smo včasih več kot kilometer globoko pod površjem. Dostikrat se šalimo, da se naporni del jamarije začne šele na poti ven, ko se po vrvi vzpenjaš proti površju in je vsega raziskovanja že konec. A ti drugega ne ostane, če hočeš ven, se moraš potruditi. Zdi se mi, da je bila kombinacija premikanja mej in raziskovanja neraziskanega zame zmagovalna in prišla v pravem trenutku, tako da me je čisto zasvojila.

Kakšen je dober jamar?

Odgovor je enak kot pri raziskovalcu – mora ga zanimati. Hkrati pa mora biti sposoben malo potrpeti. Ko gremo za en teden na odpravo, v globinah podzemlja površinske skrbi izginejo. Ni interneta, razmišljanja o službi, civilizacije nasploh. Tam si samo ti, kolegi, omejena zaloga hrane in vprašanje, kaj se skriva v globinah, ki jih še nismo dosegli. Do izraza pridejo osnovne potrebe, ki jih privilegiranci zahodnega sveta v vsakdanjem življenju ne znamo več ceniti. Stalna tema in temperatura le malo nad ničlo. Če padeš v vodo, se boš podhladil in lahko umreš. Dovolj moraš jesti, da ti ne zmanjka moči. Ko po dvanajstih urah raziskovanja prideš nazaj v bivak, si strašno vesel preproste večerje in spalne vreče. In seveda spanec. V jami vedno ogromno spimo. Na površje se vrnemo fizično izčrpani, a zadovoljni. In ne mine dolgo, ko že načrtujemo naslednjo odpravo.

Kako premagujete strah v jami?

Ko sem bila majhna, sem imela nesrečo, zaradi katere me je bilo zelo strah višine. Na jamarski šoli smo obiskali jamo Medvedjak, kjer sem sredi vhodnega 30-metrskega brezna jokala kot dež. A sem strah premagala in občutek zadovoljstva ob doseženem je bil ob vsakem podvigu nagrajujoč.

V življenju imamo racionalne in iracionalne strahove. Jame omogočajo premagovanje iracionalnih strahov, kot je recimo strah pred višino, temo, ozkimi prostori. Ti nas v življenju omejujejo. Racionalne strahove pa se naučimo bolje vkomponirati v delovanje, da preprečimo nesrečo. Recimo v visokogorskih jamah nas lahko, če zunaj pride do nevihte, v trenutku zalije. Tako povodenj sem doživela enkrat in si je ne želim ponovno. Po breznu je v nekaj sekundah prihrumel slap, ki smo mu za las ubežali. Nato smo pod naslednjim breznom dolgo čakali, da je voda odtekla. Jame ti dajo strahospoštovanje. Čeprav smo ljudje zavzeli svet, smo brez pripomočkov hitro nebogljeni. V jami začutimo svojo majhnost proti moči narave.

Kako je z lastnimi omejitvami v jamah?

Ko si kilometer pod površjem, hitro ugotoviš, da ni druge možnosti, kot da prideš ven. Koliko mislimo, da zmoremo, in koliko v resnici zmoremo, se velikokrat precej razhaja. Ključ je v tehniki, da ne izgubiš preveč energije s premikanjem skozi ožine, plezanjem po vrvi. Če se v jami zelo utrudiš, počakaš, da se spočiješ, poješ košček čokolade in se mentalno pripraviš na podvig, da uspe, mora uspeti, saj ni alternative. V naših gorah je enostavno poklicati gorsko reševalno službo, kar verjetno marsikdo izkoristi in se gora loti brezglavo. V globoki jami lahko reševalci porabijo teden dni, da pridejo do tebe, nato pa še dvakrat toliko, da te spravijo ven. Zato smo v jami bolj previdni. Opremimo tudi enostavne stopnje, ki bi jih na površju prosto preplezali.

Kakšen svet je pod površjem?

Najbolj me fascinira odsotnost vonjav. V visokogorskih jamah skorajda ni organskih snovi, tako da se vonja bolj ali manj zgolj kamenje in sojamarje. Ko greš raziskovat, se tega niti ne zavedaš, šele ko prideš na površje, se zaveš, kako intenziven vonj nas neprestano obdaja. Ozon, trava, prst, svež zrak. Ko prideš v civilizacijo, zavohaš vse njene odtenke. Tega ne bi nikoli doživel, če ne bi bil toliko časa odrezan od vonjav. Podobno je z ostalimi dražljaji, a me vonj vseeno vsakič najbolj presune.

Kako na podzemni svet vplivajo podnebne spremembe?

Spremembe na površju se seveda odražajo tudi v podzemlju. Vplivi površja so v podzemlju manj prisotni, a se dinamike izražajo na dolgi rok. »Večni« led v ledenih jamah dokumentirano izginja, tudi v visokogorju. Zaloge v vodonosnikih se spreminjajo, nanje vplivajo ekstremni dogodki, na primer poplave in suše. Še vedno pa podzemlje bolj ogroža človekova neposredna dejavnost, čeprav je morebiti lažje kriviti neoprijemljive podnebne spremembe. Recimo neprimerni izpusti industrije, prekomerno gnojenje. To so sistemski problemi. Odlaganje odpadkov v jame se žal še vedno pojavlja, ima pa na srečo precej lokalen vpliv, v neposredni okolici onesnažene jame. Tu lahko jamarji »vrnemo« družbi, tako da informiramo lokalno prebivalstvo. Vsako leto v društvu organiziramo čistilno akcijo kakšne izmed množice onesnaženih jam. S tem dvignemo raven zavedanja o dragocenosti podzemlja, o biotski raznovrstnosti, nenazadnje o pitni vodi. Ljudje dostikrat niti ne vedo, kaj se skriva pod njihovim pragom. Če se prebivalci zavejo pomena te naravne dediščine, bodo mogoče prenehali z odlaganjem odpadkov ali pa se oglasili, ko bo prišlo na primer do načrtovanja škodljivega gradbenega posega. Pred nekaj tedni smo popisovali onesnažene jame v občini Pivka. Bila sem zgrožena, v koliko jamah smo našli klavniške odpadke, zapakirane v plastične vreče. Mislila sem, da je takšno masovno odlaganje že stvar preteklosti. Le kdo bi si hotel pljuvati v lastno skledo?