Vsi organizmi potrebujejo za svoje življenje energijo in tudi država je svojevrstno »živo bitje«. Naša država porabi več elektrike, ko je pozimi ob sedmih zjutraj v pogonu in potrebuje toploto, ter seveda manj, ko sredi poletnih počitnic spi. Njena poraba električne moči niha med cca. 1 in 2 GW, kar je približno med 0,5 in 1 kW na prebivalca. To predstavlja njen minimum in maksimum porabe oz. potrebne električne moči, da živi. Ta energija mora priti po žicah do njenih sestavnih delov, prebivalcev, vedno, kadar jo le-ti potrebujejo.

English Summary:

Če dovedeno električno moč na letni ravni seštejemo, preidemo iz enot moči kW v enote energije kWh. V Sloveniji to letno znaša 14 TWh, kar je 14.000.000.000 kWh porabljene električne energije, na prebivalca torej 7 MWh oz. 7000 kWh, šteto v službi in doma.

Država pa ne porablja samo električne energije: letno porabi še enkrat toliko energije v obliki nafte, pol toliko v obliki zemeljskega plina in prav toliko še iz biomase (lesa in odpadkov). Električna energija predstavlja tako samo četrtino vse energije, ki jo »organizem« država potrebuje za življenje.

Strategija države je, da se bo odpovedala uporabi nafte pri ogrevanju in za pogon vozil ter jo zamenjala z električno energijo. Torej da se nadomesti 26 TWh energije iz nafte z električno energijo. Splošno prepričanje je, da bi za ogrevanje in promet z uvedbo elektrike porabili manj energije. Predpostavimo npr., da jo bo pol toliko: 13 TWh. To pa je ravno toliko, kolikor električne energije uporabljamo zdaj. Če poenostavimo: potrebno električno moč bomo podvojili, torej prešli iz 1–2 GW na 2–4 GW oz. na 1–2 kW/prebivalca.

Električno energijo v Sloveniji pridobivamo predvsem iz jedrske energije. A ker je jedrska elektrarna v deljenem lastništvu Slovenije in Hrvaške, štejemo k nam samo petino, drugo petino pa k uvozu. Dobro petino dobimo še iz hidroenergije, dodatno petino pa še iz premoga. Iz sonca (če upoštevamo inštalirano moč 700 MW) dobimo dvajsetino, razliko pa pokrijemo še z zemeljskim plinom, nekaj biomase in vetra, še dodatno desetino energije pa uvozimo.

Načrtovano je, da se bomo premogu odpovedali. Hidroenergije nimamo kam dosti širiti: reko Dravo smo popolnoma izkoristili, Savo deloma in iz okoljevarstvenih razlogov si marsikdo ne želi več kot to. Iz istega vzroka ne izkoriščamo niti hidroenergije na reki Muri in prav tako smo iz okoljevarstvenih razlogov že pred pol stoletja prepovedali gradnjo hidroelektrarn na zgornji Soči. Namesto koriščenja Soče smo takrat, skupaj s Hrvati, zgradili prvo jedrsko elektrarno pri nas: ne da bi si jo posebej želeli, ampak ker druge dobre možnosti niti ni bilo. Kaj bi nam pa takrat preostalo? Samo uvoz.

Če upoštevamo, da bomo petino elektrike iz premoga črtali, da je jedrske elektrarne v osnovi samo polovico naše in da že zdaj uvažamo desetino električne energije, potem potrebujemo zelo kmalu 7,5 TWh električne energije. Če pa dodamo še 13 TWh, kolikor je potrebno za nadomestitev nafte, nam zmanjka kar 20,5 TWh električne energije na leto.

Obstoječo jedrsko elektrarno tudi jemljemo preveč za samoumevno, kot nekaj, kar bo tukaj vedno, in da se je materializirala sama od sebe. Naša jedrska elektrarna je zdaj stara že 40 let in je bila originalno projektirana za 20 let življenjske dobe. Seveda se jo stalno vzdržuje in tehnično posodablja, vendar je v prihodnosti pričakovati, da znotraj enomesečnega remonta, ki se izvaja na leto in pol ter je namenjen predvsem menjavi jedrskega goriva, en mesec za dodatno vzdrževanje dotrajanih delov ne bo dovolj. Pojavi se lahko tudi scenarij, ki se je zgodil v Franciji, in bo potrebno nepredvideno zamenjati kakšno nestandardno ogromno cev. Če se to zgodi v kombinaciji z mrzlo zimo ali v izrednih okoliščinah, kot so bile leta 2022 (suša in manko plina), kaj lahko pričakujemo takrat? Ob nedavnih krizah (npr. covid in zaseg mask tujih držav) smo videli, kako solidarnost z ostalimi državami hitro preide v to, da vsak ravna v svojo korist. To je razlog, da mora biti država sposobna kadarkoli zagotoviti potrebno električno moč za lastno delovanje.

Seveda nismo več v 70., ko razen jedrske energije ni bilo na voljo druge alternative. Sedaj imamo na izbiro tudi sončno, vetrno in pa geotermalno energijo. Še posebej sončna energija se kaže kot nekaj, kar bi rešilo vse težave, proti vetrni pa je čutiti odpor. Odločitev, da bi močno povečali odvisnost energije od vremena, in to v času, ko se vreme nepredvidljivo spreminja in spoznavamo nove in nove ekstreme, ni najbolj razumna. Pri jedrski elektrarni, za primerjavo, potrebujemo cca. dva ladijska kontejnerja goriva za leto in pol delovanja in je mogoče zlahka shraniti rezervno gorivo za 10 let.

Velikokrat slišimo, da če bi vsaka hiša imela lastno sončno elektrarno, bi bilo dovolj elektrike za celo državo. Pa bi bilo res tako?

Vsak, ki je šel v tak projekt, je opazil, da sončna elektrarna z 10 kW, kakor je običajna nazivna moč, ne daje 10 kW stalno, ampak da je ponoči 0 kW, pozimi ali ob oblačnem vremenu pa ne pride niti blizu obljubljenim 10 kW.

Hišna 10 kW sončna elektrarna tako proizvede največ nekje 12 MWh (12.000 kWh) energije, pa še to ob pogojih, da je elektrarna vzdrževana in očiščena, streha optimalnega naklona in obrnjena proti jugu. Čez palec lahko ocenimo, da povprečna sončna elektrarna na leto daje toliko energije, kot da bi proizvajala stalno desetino svoje nazivne moči; 10 kW sončna se v resnici vede, kot da ima zmogljivost samo 1 kW.

Če torej potrebujemo 20,5 TWh električne energije, kar je 20.500.000.000 kWh, in povprečna hišna sončna elektrarna daje 10.000 kWh, bi to pomenilo, da potrebujemo vsaj 2 milijona hišnih sončnih elektrarn. Če upoštevamo, da nima vsak svoje hiše in da marsikatera tudi ni primerna za postavitev sončne elektrarne (npr. je večino časa v senci), potem nam je hitro jasno, da s postavitvijo elektrarn samo na strehe hiš to ne bo šlo. Seveda so tu še negospodinjske stavbe, ki so sicer večje, vendar jih ni toliko.

Poleg tega potrebujemo energijo tudi, ko ne moremo računati na sonce. Želimo, da hladilnik dela tudi ponoči, zjutraj si želimo skuhati kavo, želimo si topel tuš po dogodivščinah na mrzel, zasnežen zimski dan. Jasno nam je, da takrat sonca ni. Tukaj se zdi, da je magična rešitev baterija. Žal pa so baterije primerne zgolj pri nihanju energije v posameznem dnevu. Če bi jih potrebovali za nihanje znotraj tedna, bi postalo izjemno drago. Da bi v baterije množično shranjevali poletne presežke za zimo, pa je za zdaj znanstvena fantastika.

Tako vidimo, da je sončna energija za proizvodnjo elektrike sicer uporabna, a le takrat, ko so uporabni sončni kolektorji, torej predvsem v poletnem času.

Kako bomo torej delali elektriko pozimi?