Klemen Jerina je raziskovalec na Biotehniški fakulteti. Veliko svojega časa in truda je vložil v dolgoročno dobro velike zveri, medveda. Klemen je tudi prodekan za področje gozdarstva taiste fakultete, profesor, ki sta ga sto dva študenta ocenila s povprečno oceno 4,7 od pet, raziskovalec jam, ljubiteljski rejec kamerunskih ovac, zasvojenec s potapljanjem, gozdar, ki je v mladosti delal tudi kot sekač.

Na prijeten sončen popoldan sem ga zvabila v svoj gozd z upanjem, da mi odgovori na številna vprašanja o medvedu, ki so se mi porodila ob prebiranju raziskav. Je problem v krmljenju in imamo zato preveč medveda? Kaj sploh pomeni, da ga je preveč? Kakšna bo prihodnost in ali pozimi res planejo iz brloga, če se nič hudega sluteči sprehodimo mimo?

Ker sva se pred več kot tridesetimi leti na tradicionalni jamarski žurki pred Najdeno jamo že srečala, sva se odločila, da se tikava.

Klemen, od kod tvoj jamarski vzdevek Kadi? Da nisi v kakšnem breznu po pomoti zagrabil za kadaver?

Šlo je za tipično mladostniško precenjevanje vzdržljivosti svojega telesa. Raziskovali smo jamo Vandima na Rombonskih podih. Na 400 metrih globine sem sodeloval pri neuspešnem širjenju ožine, med povratkom prevzel vrvi in se pridružil novi skupini, ki je šla raziskovat druge dele proti globini 800 metrov. Že na dnu sem bil dobesedno uničen, krči so me grabili v vse mišice, povratka (žimarjenja po vrveh) se skoraj ne spomnim; verjetno sem izgledal kot mrtvec. Očitno je bil pripetljaj vsem zanimiv in smo bili jamarji klepetulje. Ko sem namreč čez tedne na Kaninskih podih srečal znanca, tržaškega jamarja, ki sicer pri tej akciji ni sodeloval, me je že na daleč pozdravil: »Kako si, Kadi?« (ljubkovalno za kadaver) in to jamarsko ime se je prijelo.

Jam in utrujenosti te očitno ni strah. Kako pa je z medvedi? Te je kdaj strah, da bi te napadel kak medved? Si kdaj opremljen s sprejem proti medvedom?

Kdaj me je že strah oz. bolje, mi je nelagodno, recimo, če je sestoj zelo gost ali na deževen dan in imam občutek, da bi lahko naletel na medveda. Takrat sem malo bolj glasen. Če pa imam res močan občutek, da je v neposredni bližini medved, kdaj se ga tudi zavoha, potem se umaknem. Spreja v Sloveniji še nisem imel pri sebi.

Zakaj imamo toliko medveda pri nas? Ali je problem v tem, da ga krmimo?

O tem smo naredili veliko študij. Začeli smo s hrano. Analizirali smo iztrebke in ugotovili, da je okoli 30 % hrane antropogene (človeškega izvora). Zato smo sklepali, da je velika gostota medvedov lahko rezultat krmljenja. Študija izhaja iz vzorcev iz let 1995–1997. Kasnejša študija je bila o rodnosti: ugotovili smo, da relativna rodnost medveda pri nas znaša skoraj 25 %, torej se vsako leto po skotu za toliko poveča številčnost medveda, kar se je zdelo zelo veliko. Pojavila pa se je težava primerjave: rodnost je velika glede na kaj? Neke primerljive in preučene populacije v Evropi recimo ni, zato smo primerjali s študijami grizlija iz severne Amerike in Kanade, oboje daleč na severu. Tam imajo medvedi nižjo rodnost. In smo spet pomislili, da bi bil lahko krivec krmljenje. Takrat se nam je zdela zgodba kar v redu. Ampak nas je grizlo, saj je ameriški grizli manj primerljiv z našim medvedom. Grizli namreč ni bil izpostavljen dolgotrajnemu lovu. Za lov se pa ve: če mu je vrsta dolgo izpostavljena, recimo nekaj deset tisoč let, jo bomo spravili iz K delno proti r strategiji.

Kaj pa je to?

Rodnost se poveča, samice imajo mladiče pri mlajši starosti, legla so večja, velikost odraslih živali pa se zmanjšuje. Kot vse vrste vrhovnih plenilcev lahko tudi človek z dolgotrajnim lovom spreminja vrste. Primerjava rodnosti našega medveda z grizlijem torej ni smiselna. Zato smo pregledali evropske podatke in raziskave. Dobrih je (bilo) zelo malo. Te, ki so na voljo, pa kažejo, da so rodnosti povsem primerljive z našimi. Rodnosti naših medvedk torej ne odstopajo. Populacije v Evropi so ene krmljene, druge ne, pa v njihovi rodnosti ni razlik. Verjetno dajemo krmljenju vseeno prevelik pomen. Čeprav se sliši veliko, da lovci letno na krmišča pripeljejo desetine ton koruze, predstavlja samo en bukov obrod od sto do tisočkrat več hrane.

To se mi vseeno ne zdi logično. Povem primer. Enkrat je neki tovornjak zamujal. Zato smo se odkupovalec, grajferist in jaz usedli na tla in smo jedli žir. Čeprav smo to delali debelo uro, smo bili na koncu približno enako lačni, kot preden smo začeli. Žir je tako majčken. Ko enkrat odstraniš ovojnico, ne ostane prav dosti.

To že, ampak medved žira ne lušči! S šapo pošari po opadu, da žir pade iz ježic (najbolj zunanje, bodeče ovojnice), odstre plast listja, potem pa z jezikom oblizne po tleh in nanj nalepi žir skupaj z notranjo trikotno ovojnico. Zraven poje še en kup zemlje, iglic. Prežveči, kolikor se da in pogoltne. To smo spremljali s pomočjo telemetričnih ovratnic. Jeseni recimo postanejo medvedi popolnoma specializirani za žir. In ko gledaš iztrebek, je lahko ob robu povsem pokrit s krvjo, saj ovojnica žira erodira prebavila.

In to medveda ne moti?

Očitno je dovolj dobro, da potrpi. Na žir so čisto nori. Prehrano in vsebino iztrebkov medvedov smo med drugim preučevali s telemetrijo. Ko gre medved podnevi spat, se potem, ko se zbudi, najprej iztrebi. Tako je mogoče študirati njegovo prehrano v realnem času in jo povezati z gibanjem v prostoru. Ena naših magistrskih študentk je sledila telemetrirani medvedki (opremljeni z ovratnico, ki oddaja podatke o geolokaciji) in več drugim medvedom. Pregledovala je njene iztrebke, da bi rekonstruirali odnose med prehrano in rabo prostora, recimo s čim se je medvedka hranila, ko je šla v vas in podobno. Ugotovila je, da se ta medvedka hodi tudi iztrebljat na stalen prostor. Na koncu je našla za samokolnico velik kup iztrebkov, ki so bili polni napol prebavljenega žira. Včasih je bukev obilno rodila na štiri in več let, zdaj pa zaradi okoljskega stresa rodi močneje na okoli vsaki dve leti. To je sploh zanimivo. Poljaki so delali raziskave s polhi in ugotovili, da je bukev v dvajsetih letih prišla iz osmih let obilnega obroda v povprečju na manj kot štiri.

Še ena polšja zgodba. Polhi pri nas zimo prespijo v polšjih luknjah v kraških jamah (t. i. polšine). Polšine pa uporabljajo tudi zunaj zime za dnevno spanje. Polh globoko hibernira, ne tako kot medved, ki med zimo samo zelo dolgo dremlje. Pred deset polšjih lukenj smo nastavili kamere in jih spremljali skozi vse leto. Praktično vse živalske vrste, ki se pri nas prehranjujejo z mesom, hodijo med letom zvečer in ponoči čakat polhe pred polšine. Medvedi so se tam prav parkirali. V letu, ki je bilo zelo slabo s hrano za polhe, smo na slikah našteli le okoli tristo polhov, vendar vseeno tudi šestdeset divjih mačk, dva risa, nekaj domačih mačk, številne kune belice in zlatice in trideset medvedov. Tam čakajo in potem pohrustajo, kar pride ven. V habitatih, kjer je veliko bukve, kot je recimo tale vaš, lahko biomasa polhov od tri do petkrat preseže biomaso vseh parkljarjev (torej jelenjadi, srnjadi, divjih prašičev itn.) skupaj. Produkcija je pri polhih fascinantna in vrsto glede njenega pomena in vplivov v naravi povsem podcenjujemo.

To, da medved ne hibernira, smo se tudi mi učili na lovskem izpitu. Pa je res, da pride ven, če greš mimo brloga, in te lahko tudi napade?

Medved se običajno umakne, če je v bližini človek. Imam dve anekdoti na to temo. Eno leto smo popisali vse brloge medvedov, ki smo jih spremljali z ovratnicami. Ravno jaz pa sem imel srečo, da sem imel bližnje srečanje z medvedom iz brloga. Enega medveda smo telemetrirali na Rakitni in je šel spat na pobočje Snežnika. Ko je medved v brlogu, njegov GPS ne lovi več. Če pred odhodom na spanje ne stoji nekaj časa pred brlogom, ampak gre naravnost notri, se iz njegove GPS sledi ne da ugotoviti, kje točno je brlog. Nas pa je to zanimalo, saj smo potem poleti te brloge raziskovali. Če prideš pozimi blizu brloga, lahko z UHF čitalcem razbereš, kje je medved. Šel sem torej tja, kjer smo imeli zadnjo sled. Ker sem prej videl že zelo veliko brlogov, sem približno vedel, kaj iščem. Teren je bil globoko zasnežen in čisto raven, vrh nekega hribčka. Ni bilo videti, da bi lahko bil kje tam brlog. Malo naprej so bile nagrmadene skale in pomislil sem, da medved verjetno spi nekje v njih. Čitalec UHF pa je piskal, kot da je ovratnica pri meni. Zato sem pomislil tudi, da je morda ovratnica odpadla. Nato pa je dobesedno iz tal pred mano vstal medved. Za »brlog« si je izbral eno samo manjšo skalo, ob katero se je prislonil. Glavo je imel na suhem, zadnjico in hrbet pa je zametel sneg. Tako je bil vsaj nekaj dni.

Medvedi si torej ne posteljejo brloga?

Praviloma ne.

Kako to, da ga v takem položaju ne podhladi?

Očitno je bil dovolj korpulenten, tako pa tam ne bi ostal čez celo zimo.

Kako se je zgodba končala?

Medved je vstal in pihnil, da je spravil sneg s sebe, jaz sem se hotel umakniti, a sem od strahu tako ali tako padel nazaj v sneg. Nič ni bilo. Medved je oddirjal po svoje.

Drugo bližnje srečanje je bil zadnji brlog, ki smo ga morali določiti. Šlo je za medvedko Goranko. Odlovili smo jo pri Senožečah in je šla spat na Nanos. Nismo imeli tipičnih zadnjih lokacij, ki bi nakazovale brlog, njen signal je prenehal prihajati, zato sem predvideval, da je šla nekam globoko, kjer teren ni pokrit z GSM signalom. Prišel sem do zadnjih lokacij in pod seboj zagledal spodjedeno steno z luknjo, ki bi lahko bila brlog. Vendar od ovratnice ni bilo nobenega signala, kar bi moralo pomeniti, da iskane medvedke ni tu. Skoraj sem se namenil, da raziščem brlog, ko sem pomislil, kaj pa, če se je ovratnica pokvarila in je medvedka tu? Če je v brlogu, se ne bo mogla umakniti drugače, kot da gre skozi mene. Nemudoma sem odskočil in ravno v tistem je planila ven in mimo mene. Predolgo sem zaupal tehniki, a na koncu vseeno imel srečo.

To sta torej dva primera, ko nisem vedel, da sta medveda točno tam in sem šel bistveno preblizu, pa sta se oba meni umaknila. Večina medvedov ne napade. Sicer bi imeli dnevno smrtne žrtve, pa jih ni.

No, da se vrnem k hrani za medvede. Hrane je pri nas zanje ogromno. Kljub velikim gostotam ni nobenih razlik v rodnosti ali drugih znakov samoregulacije. Hrana pri nas torej še ne bo kmalu (ali nikoli) regulirala številčnosti populacije. Zdi se, da je človek edini vplivni faktor številčnosti. Po prehrani je medved najbližje divjemu prašiču. Teh je za velikostni razred ali dva več, pa zlahka preživijo. Edini pomemben dejavnik, ki vpliva na gostoto medveda pri nas, je človek.

V eni od študij sem prebrala, da so medvedi pri nas do človeka manj napadalni, ker smo jih čez stoletja lovili. Kako so si zapomnili, da jih lovimo?

Ne gre za to, da bi si neposredno zapomnili, ampak za združene vplive večtisočletnega preganjanja: izločanje genotipa manj plašnih osebkov, sprememba aktivnosti iz dnevnega v nočni čas, povečana raba gozdov in zmanjšana raba odprte krajine, učenje od staršev (medvedke) in lastnih izkušenj. Skozi stoletja smo pobijali manj plašne osebke in ostali so bolj ali manj tisti, ki se skušajo človeku izogniti.

Je pa zanimivo, da v daljni zgodovini ni bilo vselej tako. Verjame se, da smo bili velik del naše evolucije humanoidi plen velikih zveri. Človečnjaki smo imeli nekaj radiacijskih selitev iz Afrike. Nekateri so šli po jugu, drugi proti severu, neandertalec pa se je ustavil. Po hipotezah so nekatere selitve človeka zadržale prav vrste velike zveri, npr. bulldog bear, izumrli orjaški šobastoglavi medved je bil idealen plenilec humanoidov.

Zakaj potem dajemo plišaste medvedke otrokom v posteljo?

Zato, ker je medved krasna vrsta, sploh mladiči so luštni.

Koliko imajo medvedi še hrane, se lahko njihova populacija še povečuje?

Za zdaj ne vidimo te meje. Pragmatično je o njej tudi nesmiselno razmišljati, saj bo tako ali drugače človek vedno prej vplival na njihovo mejno številčnost.

Kako se odločite, koliko medvedov predlagate za odstrel? Od kod teh 230? In tudi, koliko je res konfliktov? Uradne statistike se mi zdijo nenavadno nizke. Kolikor poznam situacijo, se revirnim gozdarjem pogosto zgodi, da pride do neljubega srečanja.

Ja, to je najbrž res, ampak kot kaže, se ne odločijo, da bi o tem poročali. Predvsem pa ti konflikti niso pravi napadi, da bi prišlo do fizičnega stika medveda s človekom. Pogosti pa so t. i. lažni napadi, ko medved zdirja proti človeku, zadnje metre pa odvije drugam. Pravih napadov se v letu zgodi malo, od ena do tri ali morda kakšen več, ker vsi niso preverjeno javljeni in torej vodeni v statistikah.

Napad pa je le ena od vrst konfliktov, ki so z medvedom sicer zelo raznoliki. Slednje je leta predstavljalo velik izziv tudi v poročanju in odločanju, saj se je vselej našel tip konflikta, ki je naraščal ali upadal in je torej vsaka interesna skupina lahko našla »dokaz« za podporo svoje agende. To smo že pred leti rešili, sprva za namene raziskav, šele kasneje smo prepoznali pomen poenotenega kazalnika tudi za upravljanje medveda. Zdaj posamezne tipe konfliktov »utežimo« glede na njihovo resnost in vse konflikte, upoštevaje te uteži in pogostnost pojavljanja, združimo v enoten kazalnik. Tako lahko spremljamo »težavnost sobivanja« človeka z medvedom v prostoru in času. Recimo, če medved napade človeka, ima to bistveno večjo težo, kot če razdre čebelnjak. Vmes je še pes in drobnica in tako naprej. Tako za vsako leto dobimo neko število, ki kaže, kakšna je skupna raven konfliktov z medvedi. Na tej osnovi smo ugotovili, da se z naraščanjem številčnosti medveda do mejnega števila približno 600–700 osebkov konflikti povečujejo razmeroma počasi, zatem pa pospešeno. Ker v zadnjem desetletju in več intenzivno delamo na ukrepih zmanjševanja konfliktov (recimo medovarni smetnjaki, ograje in podobno), smo kot ciljno številčnost določili 800 medvedov. Vrednost odstrela 230 je bila določena tako, da postopno v treh letih s tedanjih 1100 številčnost znižamo na ciljnih 800 medvedov.

Zakaj se medvedi ne širijo denimo na Štajersko in Gorenjsko?

Saj se bodo in se. Je pa odgovor tudi v znotrajvrstnih odnosih. Samec, če sreča mladiča, ga lahko pobije. Zato se samice v času paritve zatekajo bliže vasem, mestom, kje se počutijo varnejše, naslednje leto pa pred paritvijo mladiče odpodijo. Vse, da bi obranile mladiče. Drug način je, da se parijo z več samci in ustvarjajo vtis lažnega starševstva. Ko samice napodijo mladiče, ti iščejo nov življenjski prostor, kar je glavni mehanizem prostorskega širjenja vrste.

Torej je res, da si samec zapomni, s katero samico se je paril prejšnje leto, in tisto leto ne pobije njenih mladičev? Kako si to zapomni?

Ne vemo, lahko da po vonju. Pobijanje nesorodnih mladičev se pojavlja tudi pri mnogih drugih vrstah, npr. levih, zebrah, konjih, delfinih. Nov lev, ki prevzame harem, npr. pobije vse moške mladiče, saj ti niso njegovi. Medvedka se v začetku paritve, ko še ni godna, lahko druži s kakšnim mlajšim medvedom. Iz tega sklepamo, da si zapomnijo tudi videz.

Kako komentiraš problem, da imamo na eni strani ljudi, ki ne sprejemajo regulacij gostote medveda z odstrelom, na drugi pa tiste, ki bi ga najraje iztrebili?

Z aktivisti je bilo včasih lažje sodelovati, saj so delovali na sporočanju svojih vrednot. Razlike v vrednotah so povsem legitimne. Težave pa nastopijo, ko se za uresničitev vrednot uporablja vsa sredstva, izkrivlja dejstva in znanost. Večina aktivizma pri nas ni usmerjenega v varstvo vrst, temveč preprečevanje ubijanja (lova) živali, kar pa še zdaleč ni isto. Ironično: pretirana vsiljena zaščita posameznih živali je v vitalnih populacijah, kot je naša, lahko ključna grožnja trajnega varstva populacije.

Menim, da ni prav dosti takih, ki bi radi res iztrebili zveri, in to potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave. Lahko pa se ne strinjajo s politiko upravljanja, zlasti z dejstvom, da so se populacije velikih zveri prostorsko širile in številčno povečevale. Zveri niso »enostaven sosed« in na primer otežujejo in podražijo kmetovanje. Vendar brez tolerance človeka ne bodo preživele. Veliko se da doseči z izobraževanjem in pomočjo, res veliko dela smo usmerili v strokovno in finančno pomoč pri izvajanju preventive.

Kako pa problem rešujejo druge države?

Tako velike gostote medvedov, kot jih imamo mi (podobno velja tudi za dele Hrvaške, s katero si delimo isto populacijo), niso znane nikjer v svetu. Morda je blizu še Romunija, vendar od tam ni dobrih podatkov. Odstrel se redno uporablja praktično v vseh vitalnih populacijah medveda v Evropi. Gre pa le za enega od ukrepov trajnega varstva populacij, poleg vseh osnovnih ukrepov za preprečevanje konfliktov, ki so prav tako nujni.

Kaj pa tragična zgodba tekača v Trentinu, ki ga je ubila medvedka?

Tam imajo glede na zelo majhno številčnost in gostoto populacije veliko resnih napadov na človeka, česar povsem ne razumemo. Možna razlaga je, da je tam medved nekako »stisnjen« med gole neproduktivne gorske masive in kmetijske površine, v vmesnih pasovih gozda, ki so razmeroma ozki, pa je ogromno rekreacije, sprehajalcev, nemira. To je moje ugibanje.

Ampak zakaj bi potem sploh zmanjševali gostoto, če pri nas očitno ni nekih res hudih napadov in če imajo medvedi še dovolj hrane in prostora?

Napad na človeka je najhujši, a le eden od mnogih tipov konflikta. Konfliktov sicer nikakor ni malo in prav vsi glavni tipi so zadnje desetletje naraščali. Poleg nekaj pravih napadov gre za lažne napade, občutek ogroženosti ljudi ob večkratnem/stalnem pojavljanju medveda v/tik ob naselju, klice intervencijske skupine in posredovanje te skupine zaradi občutka ogroženosti ljudi. Slednja kategorija, torej konflikti, ki izhajajo iz pojavljanja medveda v naseljih, so od vseh naraščali najhitreje. V »rekordnem« letu je zaradi njih intervencijska skupina posredovala skoraj 300-krat. Velika večina konfliktov se torej zgodi v ali tik ob naseljih in to na območjih, kjer so se gostote medveda močno povečale preteklih 10 do 15 let. Opisan porast konfliktov je torej v veliki meri rezultat naraščanja gostot in preteklega prostorskega širjenja medvedov iz strnjenih gozdnih območij v predele s primerjalno veliko gostoto zaselkov in naselij. To prostorsko širjenje in naraščanje gostot pa je katalizirano s povečevanjem številčnosti medveda in njegovimi prej opisanimi znotrajvrstnimi odnosi. Zato ni res, da imajo medvedi pri nas še veliko prostora. Teoretično, gledano zgolj z bioloških potreb vrste, bi sicer lahko medved v Sloveniji odlično živel skoraj povsod, tudi v odprti krajini blizu človeka. Zelo podobno velja za velik del Evrope. Vendar si v praksi tega niti ne predstavljamo, saj bi sledil drastičen porast konfliktov, prej ali slej tudi ilegalno in nekontrolirano pobijanje medvedov brez izbire sredstev. Sedanji odstrel je torej v celoti podrejen prilagajanju dejanskih gostot medveda družbeni nosilni zmogljivosti prostora oz. nižanju konfliktov. Čeprav se morda sliši povsem protislovno, je v večjih vitalnih populacijah medveda odstrel v funkciji vzdrževanja gostot na družbeni nosilni zmogljivosti prostora eden nujnih ukrepov za trajno ohranjanje populacije.

Kako vidiš prihodnost medveda pri nas?

Populacija je izredno vitalna in trenutno ne vidim realnih groženj njenemu obstoju v bližnji prihodnosti. Morda še najbolj, če bi pritiski po polni zaščiti uspeli, kar bi se prej ali slej zelo verjetno končalo z ilegalnim pobijanjem. Temu smo bili po moji oceni zelo blizu pred dvema letoma, ko je sodišče zadržalo odločbo s primeri dveh ilegalno ustreljenih medvedov, bili so tudi drugi indici.

Na daljši rok pa nisem optimist zaradi klimatskih sprememb, prenaseljenosti Zemlje s strani človeka, netrajnosti in vseh možnih spremnih kriznih situacij.

Pogovarjala se je: Marija Jakopin
Portretna fotografija: Marija Jakopin