S tem prispevkom zaključujem serijo člankov o treh »sistemskih« pomanjkljivostih s katerimi, po mojem mnenju, boleha naš šolski sistem:

1. Sindrom »Proračun je žakelj brez dna«. Šola ne zagotavlja potrebnega znanja o temeljnih ekonomskih pojmih.
2. Sindrom »Osamosvojitev je le (manj pomembno) obdobje naše novejše zgodovine.«
3. Sindrom »Mamica se uči z menoj, da bova dobila petko«. To bo predmet tega prispevka.

Samostojnost

Nisem pedagog, moje primerjave med različnimi pristopi temeljijo le na osebnih izkušnjah z angleškim in slovenskim šolskim sistemom, ki sem ga imel priložnost spoznati med sinovim šolanjem. Menim, da naš šolski sistem ni dovolj osredotočen na vzgojo samozavestnih, avtonomnih in kritično mislečih državljanov.

Veliko staršev se ponovno prebija skozi osnovno šolo. S svojim otrokom se učijo in pišejo naloge. V nekaterih primerih je to nujno, saj ima otrok resne težave, ki mu jih starši pomagajo prebroditi. Vendar se zdi, da postaja »mamica se uči z menoj, da bova dobila petko« zaskrbljujoči trend.

Razlogov je več, med njimi tudi dejstvo, da so za mnoge starše ocene pod štirko ali celo petko neuspeh. Njihov otrok »zmore več, če se le potrudi«. Vprašanje je, če se delovnih navad in truda otrok nauči tako, da mu mama pomaga pisati naloge. Morda je vsaj za nekatere bolj poučno, da prejmejo »slabše« ocene in sčasoma spoznajo, da uspeh terja več osebnega truda.

Angleško osnovno šolo sem začel brez znanja jezika. Mama je vprašala učiteljico ali naj mi pri učenju pomaga. Odgovor je bil sledeči: »Vašemu otroku lahko pomagate tako, da ga spodbujate, pokažete zanimanje za to kar v šoli počne in ga dobro vzgajate. Če se boste z njim učili ali mu popravljali naloge, mu boste dolgoročno škodili. Spodkopavali boste njegovo samostojnost in s tem tudi znižali njegovo samozavest. Šolanje vašega otroka je skrb in odgovornost šole in vašega otroka, ne pa vaša!«

Morda se motim, vendar to ni osnovno sporočilo, ki ga otrokom in njihovim staršem posredujejo slovenske šole. Prej obratno, nekatere šole pričakujejo, da starši otroku pomagajo pri razumevanju šolske snovi.

Da ne bo pomote, to ni le slovenski sindrom, podobno se dogaja v Italiji. Otroci se »utapljajo« v nalogah in starši se čutijo primorani pomagati. Prav tako onstran meje narašča število otrok, ki jim diagnosticirajo vedenjske in kognitivne motnje. Prijateljica, ki uči v rimski šoli, mi je potožila, da je v nekaterih razredih do 50% dijakov, ki imajo težave bodisi z ADHD-jem (pomanjkanjem pozornosti), disleksijo ali diskalkulijo (učno težavo pri matematiki). Tovrstne motnje seveda obstajajo, vendar se prijateljici zdi, da starši čedalje bolj pogosto poskrbijo za pridobitev uradnih diagnoz, ki otroku zagotovijo posebno obravnavo in s tem bolj prizanesljivo ocenjevanje.    

Vsi odlični, vsi povprečni

Vrnimo se v Slovenijo. Del problema je vsesplošno pričakovanje staršev, da bo njihov otrok odličnjak, ne glede na znanje in trud, ki ga vlaga. Trojka se ne sprejema kot povprečno oceno, temveč kot malo katastrofo. Ne preseneča, da pri letnem ocenjevanju v državni upravi vsi uslužbenci menijo, da si zaslužijo oceno »odlično«. Tudi v evropskih institucijah so negativne ocene sicer redke, vendar je v vsakem večjem kolektivu obvezen razpon ocen. Če so vsi odlični, ni (vsaj približno) objektivnih kriterijev s katerimi oceniti kdo si zasluži napredovanje.

Samozavest

V angleškem sistemu je podkrepitev otrokove samozavesti pomemben element šolske vzgoje. Ko sem obiskoval drugi razred osnovne šole, je mama opazila, da črko »p« še zmeraj pišem kot »ԛ«. Čudila se je, da v delovnem zvezku učiteljica tega ni popravljala. Ko jo je na to opozorila je bil odgovor sledeči: »Nočem spodkopati njegove samozavesti. Spodbujati ga moramo pri tem, kar počne dobro. Ne skrbite, prej ali slej bo napako opazil sam«.

V šoli so nas pogosto nagrajevali. Za uspehe smo prejemali »zlate zvezdice« ali pa so naše ime vpisali v razredno »zlato knjigo« dosežkov. Učiteljica je v slednjo vpisala celo sila problematičnega sošolca, ker en cel teden ni ničesar »ušpičil«! Žarel je od ponosa.

Kritično mišljenje

V slovenski šoli se posveča veliko časa učenju slovnice, v angleški je slednja sekundarnega pomena. Pri spisih so učitelji ocenjevali predvsem strukturo, moč argumentov in njihovo izvirnost. Spodbujali so kreativno pisanje in kritično mišljenje. Učiteljica je slovnične napake popravila skoraj »mimogrede«. Uporaba umetne inteligence in računalnikov že danes terja spremembo načina učenja. Že danes je analitično in kritično mišljenje precej bolj pomembno od teoretičnega znanja slovnice.   

Eno izmed glavnih vodil pri učenju pisanja je bila jasnost. »Ena misel, en stavek«, je ponavljal naš učitelj angleščine. Brez nepotrebnih komplikacij. Pri nas, kakor ugotavlja v Sloveniji živeč pisatelj Noah Charney, velja prej nasprotno. Če ne pišeš dolgih in skoraj nerazumljivih stavkov, nisi pravi intelektualec.

Zaključek

Kljub pomanjkljivostim, ki sem jih naštel v tem in drugih prispevkih, želim poudariti, da slovenska šola še zdaleč ni slaba. Prej obratno, imamo veliko odličnih učiteljic in učiteljev. Slednjih je, roko na srce, premalo, saj je šolstvo feminizirano. Pomanjkanje žensk na določenih položajih in v nekaterih poklicih je upravičeno predmet kritik. Tudi večja uravnoteženost šolskih kolektivov bi dijakinjam in dijakom verjetno koristila. A to je že druga zgodba, ki s spodbujanjem samozavesti in samostojnosti nima nič skupnega.

Piše: Andrej Capobianco