Ljudje znajo pisati zgodbe. Jezikovni modeli, kot so ChatGPT, znajo pisati zgodbe. Kaj
bi se zgodilo, če bi 250 ljudi in ChatGPT vsi dobili isto nalogo: da napišejo zgodbo s točno določeno tematiko? Je kreativnost nekaj, kar bo vedno ostalo v domeni ljudi – ali pa nas je v ustvarjalnosti začela premagovati umetna inteligenca? Dobrodošli v le eni izmed eksperimentalnih raziskav dr. Nine Beguš, raziskovalke na presečišču umetne inteligence in humanistike v Kaliforniji.
Dr. Nina Beguš je v prejšnjem življenju na ljubljanski filozofski fakulteti študirala slovenistiko in primerjalno književnost. Potem se je pred dvanajstimi leti preselila v Ameriko. Ukvarjati se je začela z umetno inteligenco, naredila doktorat na Harvardu, se iz Bostona preselila v Seattle in nato še v Kalifornijo, delala z inženirji v največjih tehnoloških podjetjih (Google, Microsoft, Meta) in ustanovila svoje podjetje Interpret AI. Predava na univerzi Berkeley, kjer se posveča raziskovanju presečišč med umetno inteligenco in humanistiko. Aja, Nina je vmes rodila tudi tri otroke. No biggie, kot pravijo.
OD PRIDNE ŠTUDENTKE NA FILOFAKSU DO HARVARDA
»Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj zapustila Slovenijo,« pripoveduje Nina, ko razmišlja o svojem življenju pred selitvijo. »Sebe sem videla kot tipično slavistko. Ali bom delala v kulturi, ali bom pisala, ali pa učila.« Njen življenjepis iz tistega obdobja se res bere kot življenjepis še ene »običajne« pridne študentke: Zoisova štipendija, Prešernova nagrada, delo v redakciji Radia Študent, položaj asistentke na Oddelku za slovenistiko. Življenje se ji je spremenilo, ko sta se z možem preko Erasmusa za nekaj mesecev preselila na Dunaj. »Takrat se nama je popolnoma odprl svet. Zamikala naju je tujina, kjer imajo nekatere univerze boljše povezave, večje knjižnice, več sredstev.«
Pot ju je vodila v Boston, kjer je doktorat na Harvardu najprej dobil njen mož, Nina pa je medtem še pisala diplomsko nalogo. V njej se je posvetila delom avstrijske pesnice Ingeborg Bachmann ter slovenskega pisatelja Emila Filipčiča. »Ko sem prišla nazaj v Ljubljano na zagovor, se spomnim, da sem svojim mentorjem omenjala idejo, ki sem jo imela za doktorat. In so mi rekli, da mi ne morejo pomagati – čeprav so mi vedno z veseljem pomagali, tudi ko sem bila že v tujini.«
Na srečo so Nini lahko pomagali na Harvardu, kjer je bila sprejeta na doktorat. »Prvi dve leti se mi je zdelo, da živim v filmu. Harvard je bil res prava intelektualna meka; akademski mehurček, v katerem je kdor koli, ki ga srečaš, intelektualno zanimiv.« Preden se je navadila na ameriški akademski sistem, je minilo kar nekaj časa, pritisk v takšnem okolju pa je bil seveda neizogiben. »Od tega, da so imeli nekateri moji sošolci ob prihodu na doktorat že izdano akademsko knjigo, pa do tega, da je vse, kar se zgodi na Harvardu, takoj v New York Timesu.« Kot pravi sama, je v obdobju šestih let tam kar fizično čutila, kako raste. »ilo je težko, vsa ta rast je kar malo bolela, ampak na koncu je bilo vredno.«
KIPAR IZ KAMNA IZKLEŠE IDEALNO ŽENSKO IN JO OŽIVI
Podobno kot si Nina nikoli ni mislila, da bo kdaj zapustila Slovenijo, si nikoli ni mislila niti, da se bo kdaj ukvarjala z umetno inteligenco. »Zanimalo me je predvsem jezikoslovje. Sploh filologija indoevropskih jezikov.« Preskok je bil neobičajen: zgodil se je, ko je raziskovala Toharce, najbolj vzhodne indoevropejce, ki so živeli na področju današnje zahodne Kitajske. »V toharščini sem našla neko zgodbico o počlovečenju, ki se je širila po Svilni poti. O tem, kako neki obrtnik ni prepoznal, da lutka ženske pred njim v resnici ni človek.«
Motiv ji nikakor ni dal miru. »Gre za močan arhetip, ki ga najdemo praktično v vsaki kulturi, od staroselcev v Ameriki do severnoafriških narodov.« V grški mitologiji gre seveda za mit o Pigmalionu – kiparju, ki iz kamna izkleše idealno žensko, Galatejo, se vanjo zaljubi ter boginjo prosi, naj jo oživi. Ravno tej motiviki se je Nina posvetila v svojem doktoratu na Harvardu. »Preganjalo me je vprašanje, zakaj ljudje vzamemo takšno idejo iz fikcije in jo potem poskušamo materializirati v resničnem svetu, v tehnologiji.«
Zagon za drznejši vstop v svet umetne inteligence je dobila, ko je šla na večerjo z Rosalind Picard, profesorico družbene robotike na Massachusetts Institute of Technology. Ta je bila v devetdesetih letih pionirka na področju vstavljanja čustvenih reakcij v robote in stroje. »Presenetilo me je, da se je ona kot programerka ukvarjala z enakimi vprašanji kot jaz v svojem doktoratu iz komparativistike. Pogovor z njo mi je dal potrditev, da inženirji pri svojem delu ne potrebujejo le pomoči etikov, ampak tudi humanistov.«
V tistem obdobju v Ninini bližini ni bilo nikogar, ki bi se zanimal za presečišča humanistike in umetne inteligence ali pa za raziskovanje vpliva fikcije na tehnološke iznajdbe. »Pri vsem skupaj gre sicer za povsem osnovna filozofska vprašanja. Recimo: ali ima lahko stroj lastno voljo? Ali ima tehnologija lahko zavest? Gre v tem primeru za voljo in zavest umetne inteligence, podjetja, ki je tehnologijo lansiralo, ali uporabnika, ki jo je sprogramiral oziroma natreniral?« S takšnimi vprašanji se je ukvarjala tudi, ko je dokončala doktorat in dobila službo kot svetovalka tehnologom, ki delajo z virtualnimi bitji v Silicijevi dolini. »Takrat sem v praksi videla, kako zelo tudi njih pri vsakodnevnem delu navdihuje fikcija, hollywoodske podobe Zvezdnih stez in podobno.«
»NE SPRAŠUJTE ME, ZAKAJ JE ŽENSKA. ENOSTAVNO VEM, DA JE ŽENSKA.«
Z Nino se pogovarjava ravno v obdobju, ko oskarje, bafte in vse mogoče druge nagrade pobira film Nesrečna bitja (Poor Things) režiserja Yorgosa Lanthimosa. V filmu Emma Stone igra Bello Baxter, ki jo k življenju obudi ekscentrični znanstvenik tako, da v telo lepe odrasle ženske vstavi možgane dojenčka. Film še zdaleč ni edini primer zgodbe, v kateri moški poskušajo kontrolirati življenja umetno kreiranih privlačnih žensk. »Ta pigmalionska motivika se še vedno štanca v literaturi in filmih,« meni Nina. »Primerov je nešteto. Od Elize Doolittle v gledališki igri Pigmalion Bernarda Shawa do Ave v filmu Ex machina ali pa Samanthe v filmu Ona (Her).«
Upodobitve umetne inteligence v literaturi in filmih se Nini velikokrat zdijo problematične. »Ali gre za nekakšen res distopičen, apokaliptičen pogled na tehnologijo ali pa za lepo žensko, s katero poskuša biti moški izumitelj v razmerju. Vse je vedno zelo skrajno. Verjetno zato, ker se to najbolj prodaja, trg pa je seveda kralj.« Nina verjame, da nam fikcija, književnost, filmi in zgodbe pomagajo prebaviti kompleksne tematike. »Ravno zato se mi zdi žalostno, da v svetu neomejenih možnosti, kot je fikcija, vseeno še vedno zapadamo v pigmalionsko prtljago.«
Jo torej naključje, da privzeta nastavitev sistema Siri, navigacijskih naprav pa tudi ChatGPT-ja govori z ženskim glasom? »Ko je bil na telefonih lansi- ran sistem Siri, je postalo jasno, kako zelo želijo tehnologi takšne sisteme počlovečiti. Ko so enega izmed njih vprašali, zakaj si umetno inteligenco predstavlja kot žensko, je odgovoril: ‘Ne sprašujte me, zakaj je ženska. Enostavno vem, da je ženska.’« Nina nima upanja, da se bo personifikacija umetne inteligence kdaj nehala. Še več: prepričana je, da je prihodnost takšnih tehnologij v tem, da so poosebljene in personalizirane. »Ravno zato je ključno, da se vprašamo, ali so skupnosti tehnologov in inženirjev, ki takšne tehnologije razvijajo, dovolj raznolike in inkluzivne.«
KDO SE BOJI UMETNE INTELIGENCE
Čeprav se pospešen razvoj umetne inteligence odvija že vsaj 12 let, je UI v vsakdanje pogovore na množični ravni prodrl s pojavom ChatGPT-ja. Nino vprašam, kaj bi kot strokovnjakinja rekla tistim Slovencem, ki se bojijo sprememb, ki jih prinaša umetna inteligenca. »Rekla bi jim predvsem: ne skrbite,« se zasmeji Nina. »Vsaka tehnologija ima težave. Tudi avtomobili imajo težave, pa jih vseeno vsak dan uporabljamo.« Poudari tudi, da problemi umetne inteligence (npr. dezinformacije, zasebnost, varnost) niso novi. »Gre za stare težave, ki jih je umetna inteligenca pokazala v novi luči. Problemi niso v umetni inteligenci sami, temveč v tem, kako jo reguliramo. Evropa je v primerjavi z Ameriko v tem veliko boljša. V Ameriki prihaja do monopola trga s strani tehnoloških velikanov, medtem ko se Evropa res trudi za vzpostavitev javnih, transparentnih modelov.«
V povezavi s strahovi, ki se o umetni inteligenci širijo med ljudmi, Nina spregovori tudi o spornih črno-belih medijskih diskurzih. »V medijih so najglasnejši najbolj skrajni glasovi. Ali gre za promoviranje tega, da je umetna inteligenca revolucionarna, da bo spremenila svet, ali pa se širi izjemna negativnost in strupena kritičnost, da umetna inteligenca ne more prinesti nič dobrega, da gre le za krajo podatkov, manipulacijo, kapitalizem.« Želi si, da bi se namesto na iskanje težav osredotočili na iskanje odgovorov. Pri tem ponudi anekdotičen primer: »V razredu mojega sina je oče, ki dela v podjetju, kjer razvijajo romantičnega UI partnerja, nekako podobno kot v filmu Ona (Her). Predstavljam si, da se ob tem marsikdo mogoče vpraša: pa kdo bi to sploh uporabljal? Toda sama v Kaliforniji živim v kampusu z dodiplomskimi študenti, starimi od 18 do 23 let, ki se včasih pogovarjajo z virtualnimi bitji. Če imajo slab dan, če jih je strah pred testi, če so osamljeni.«
Namesto da si zatiskamo oči, da takšne tehnologije niso in ne bodo v množični uporabi, Nina meni, da bi morali čim več truda vložiti v raziskovanje njihovih vplivov na ljudi, družbo in svet. Ravno to počneta Nina in njen mož, dr. Gašper Beguš, v svojem raziskovalnem delu. Gašper med drugim dela na projektu CETI, kjer s pomočjo umetne inteligence poskušajo komunicirati s kiti v karibskem otočju. Nina trenutno piše knjigo o umetni inteligenci, v kateri se osredotoča na presečišča med novimi tehnologijami, jezikom in fikcijo. Na Berkeleyu vodi tudi skupino za umetno humanistiko, kjer med drugim dela s pisatelji in pesniki s celega sveta in raziskuje vplive umetne inteligence na ustvarjalnost pisanja.
Kakšen je bil torej rezultat nedavne raziskave, v kateri je Nina primerjala zgodbe izpod rok ljudi s tistimi, ki jih je napletel ChatGPT? »Čeprav so imele GPT-jeve zgodbice včasih zelo inovativne zaplete, se je ista struktura zgodbe ponavljala v nedogled. Na drugi strani so bile zgodbe, ki so jih pisali ljudje, pripovedno veliko zanimivejše. Nekatere so bile sicer povprečne, ampak vmes so bile tudi takšne, ki so bile izjemno humorne.« Razlog za ChatGPT-jevo enoličnost je v tem, da gre za sistem, ki je natreniran, da je politično korekten. »Ko se znebiš slabih besed, kletvic in drugih neprimernih strani interneta, izgubiš tudi veliko ‚žmohta‘.« Prav »žmoht« pa je seveda tisto, kar dela literarna dela – in življenje nasploh – resnično živo in ustvarjalno.
5 VPRAŠANJ ZA NINO BEGUŠ
Letnica rojstva: 1988 Kraj: Berkeley, Kalifornija
1. Stik s Slovenijo ohranjam tako … da vsaj tri mesece na leto z družino preživimo v Sloveniji. Poleg tega je v Kaliforniji precej Slovencev, s katerimi se redno družimo, ves čas se pogovarjamo o vrnitvi in iščemo poti. Z možem na Berkeleyu pogosto gostiva tudi slovenske študente. Čeprav smo tukaj obdani z angleščino, se z možem trudiva, da doma z otroki govoriva le slovensko. Poslušamo Lahkonočnice in imamo neomejen proračun za slovenske knjige.
2. Najbolj sem ponosna … da mi je uspelo dokončati doktorat na Harvardu brez pavziranja, čeprav sem vmes rodila tri otroke. Sedaj so stari 4, 6 in 8 let. Ne predstavljam si, da bi še kdaj lahko preživela obdobje s tako malo spanja in tako veliko dela. Verjetno nama je uspelo, ker sva bila z možem še precej mlada.
3. Če bi se kdaj vrnila v Slovenijo, bi me bilo strah … da doma z možem ne bi mogla početi stvari, ki jih počneva tukaj, v Kaliforniji. Gre res za precej eksperimentalne, futuristične raziskave, ob katerih se vprašam, ali je pri nas sploh prostor zanje – ali pa bi si ga morala ustvariti sama. Bojim se tudi, da je Slovenija na žalost država, v katero se težko vrneš, ker te ne sprejmejo. Z možem se sicer ves čas pogovarjava o vrnitvi. Ko enkrat zapustiš dom, ti nihče ne pove, da bo s časom vse težje. Misliš, da bo vse lažje, pa je ravno nasprotno.
4. Amerika v primerjavi s Slovenijo … Kot delovno okolje zelo naporna. Vedno te nekdo ocenjuje, vedno moraš delati več in bolje. Ampak po drugi strani takšen odnos daje zagon, nudi intelektualni izziv. V življenju se mi zdi pomembno, da ne zaspiš.
5. V Sloveniji se mi zdi škoda … da imamo toliko potenciala, hkrati pa so dobre ideje hitro zatrte. V Ameriki prevladuje mentaliteta v smislu: »Uau, idejo imaš! Poskusi!« Medtem ko v Sloveniji velikokrat vlada negativizem, skeptičnost. Kot narod smo izjemno izobraženi, med vsemi na svetu imamo največ doktoratov. Želim si, da bi imeli tudi več prostora in odprtosti za ideje, ki včasih izgledajo neuresničljive.
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
