Da ima frizerski salon Mete Podkrajšek na Trubarjevi ulici dušo in srce, je jasno že, ko s fotografinjo Jano stopiva skozi vrata. Salon s preprostim imenom Frizer je bil vedno del družinskega posla, danes pa je svojevrsten dokument časa in resnično navdihujoč prostor, kjer se še lahko čudiš starinski napravi za delanje trajne, ki izgleda kot velika meduza z dolgimi lovkami, ali vintage lesenim konjičkom za friziranje otrok.

Meta Podkrajšek, ena najbolj legendarnih slovenskih frizerk, naju toplo sprejme. Salon se je sicer leta 2016 zaprl, a v njem je vse še večinoma po starem. Na dolgem pultu je kip njenega starega očeta, ki je prvi odprl frizerski salon daljnega leta 1897. Meta se je v poklic vpeljala tako rekoč v otroštvu, saj sta bila frizerja tudi njena starša, kasneje sta v salonu desetletja frizirali s sestro, Metina kariera pa je segla tudi onkraj, saj je kot frizerka delala v teatru, na filmu in kasneje tudi poučevala. V njenem salonu so se kalile cele generacije slovenskih frizerjev in frizerk, s katerimi je še danes v zelo dobrih odnosih, kot mi ponosno pove z nasmeškom.

Metina karizma je več kot očitna. Ko pripoveduje o svojem delu in nama razkazuje salon, je na njenem obrazu poseben žar nekoga, ki je zaljubljen v svoje poslanstvo. Čeprav je diplomirana ekonomistka, je brez oklevanja s sestro prevzela salon in tako se je začela dolga zgodba na Trubarjevi.

»Mene je pravzaprav res zanimalo le frizerstvo. Nisem sicer vedela, da bo to moj poklic. Vmes sem šla na tečaj desetprstnega tipkanja, šlo je, vendar se nisem odločila za to. Tam bi morala hoditi v službo, tu pa sem šla samo po stopnicah,« mi pove, ko jo sprašujem, kako je vedela, da je prav frizerstvo njeno poslanstvo. Kot pojasni, je na svoj način delala »od rojstva«, saj je salon v pritličju hiše, kjer je stanovala. Njen oče je imel najprej ekipo zaposlenih, kasneje pa je salon prevzela ona.

Ko nama razkazuje prostor, pove, da je bil včasih pregrajen na dvoje in ločen glede na spol. Moški so se strigli v prostoru, ki gleda na ulico, ženske pa so imele svoj del zadaj. Veljalo je namreč, da je za ženske sramotno, če jih kdo vidi med barvanjem las, zato so imele vsaka svojo kabino, ki se jo je dalo tudi zagrniti. Časi so se v tem smislu zelo spremenili.

Meta se spominja tudi uniform, belih halj, ki so bile včasih nepogrešljiv del frizerskega vsakdana. Nosilo se jih je po predpisu, še celo za časa njenega očeta. Brez uniforme nisi smel delati, na vrata ti je namreč v hipu priletela inšpekcija. Meta je uniforme kasneje ukinila, nikoli jih ni zares marala. Na stari fotografiji na steni mi pokaže svojega dedka in njegove zaposlene, vse usklajene v belem. Vame zrejo s prijaznimi obrazi, jaz pa bi lahko ure strmela v fotografije in slike, ki prekrivajo celo glavno steno salona.

LJUBEZEN DO DELA Z LJUDMI

»Različne ženske imajo različne zgodbe, ene so bile srečne, ene nesrečne, ene prijazne, ene neprijazne,« razlaga Meta, ko se spominja vseh različnih strank, ki so čez leta prestopile prag njenega salona. Kot nekdo, ki je vse življenje delal z ljudmi, je videla marsikaj in je prepričana v svojo presojo ljudi. Vsako stranko je obravnavala kot unikat, tako kar se tiče njenih las kot njene zgodbe.

»Vedno sem imela urejene odnose s svojimi strankami, kdaj sem sicer koga vrgla ven, ampak to niso ravno spomini, o katerih bi govorila,« mi še zaupa. V svojem poklicu je potrebovala določeno mero odločnosti, saj je bila predvsem modna frizerka, zato je v svojem delu sledila svojim specifičnim vizijam. Strankam je skušala ugoditi, a ne za vsako ceno.

»Zanimale so me njihove želje, čeprav sem kakšno idejo marsikdaj zavrnila. Vsaki stranki sem sicer obrazložila, zakaj nečesa ne morem narediti ali pa zakaj ji nekaj ne bi pristajalo.«

Kot pravi, je treba iz vsakih las potegniti najboljše. Zdrav las pa zahteva svoje. Pol v šali, pol zares, tako prizna, da je vedno najbolj sovražila uničene lase. Z vsem ostalim je bilo vedno mogoče ustvarjati. »Obvladati moraš vsak tip las. Pomembna je natančnost, jaz sem bila vedno natančna,« nama razlaga, nato pa naju pelje do velikih škatel v zadnjem delu salona, kjer hrani prave ženske lase, spete v dolge čope. Meta je namreč veliko let sama delala tudi lasne vložke, kar je izjemno filigransko delo.

Lasje imajo vedno sentimentalno vrednost. Zanimivo mi je, da je Meta to opažala bolj pri moških. »Moški želijo, da imajo ženske dolge lase,« pripomni v pogovoru. Danes sicer dolgi lasje niso več tako cenjeni, kot so bili nekoč. Kot pravi Meta, se s trendi in modo vred ves čas spreminja tudi frizerski poklic sam. Sama je mnenja, da lahko modo suvereno izvajaš samo na mladih, ki so še bolj odprti za raznorazne eksperimente, tudi kar se tiče barv. Spominja se, koliko glav je v nekem obdobju pobarvala kričeče zeleno, modro ali celo mavrično.

TALENT BREZ KILOMETRINE NI NIČ

Kaj torej naredi dobrega frizerja? »Najprej rabi talent. Nato pa kilometrino. Če imaš še veselje in voljo, pa je to sploh nekaj,« odgovori Meta, medtem ko božam njeno psičko Milo, majhno kosmatinko prijaznih velikih oči, ki se je med najinim intervjujem namestila kar na frizerski stol pod umivalnikom za lase. Psi so bili vedno stalnica v Metinem salonu. Odpelje me še do ogledala, na katerem so prilepljene fotografije njene prejšnje psičke Mice. Kot Meta so tudi njeni psi dobri sodniki človeške narave. Kot pravi, psi zelo dobro vedo, kdo jih ima rad in kdo ne.

Ko se sprehajava po salonu, mojo pozornost vzbudi tudi starinska blagajna, ki izgleda naravnost filmska, kot iz kakšnega vesterna. Predalček in tipke še vedno delujejo. Meta se ustavi pred njo in mi pripoveduje, kako so salon večkrat poskušali oropati, a neuspešno. Ker se zunaj večeri, gledamo na ulico. Zanima me, kakšna je bila Trubarjeva včasih in kako se je po Metinem mnenju spremenila, saj je na njej preživela vse življenje. Trubarjeva je bila včasih lepša, pove.

»Danes je prazna. Vsa Ljubljana je prazna, če odšteješ turizem. Takrat pa je bila polna življenja, delale so vse trgovine. Včasih je bila Trubarjeva znana po šuštarjih, čevljarjih, vse svoje čevlje sem si vedno kupila na tej ulici,« pripoveduje in pokaže rdeče lakirane mokasinke, v katerih je prišla na intervju. Pove mi, da jih nosi že več kot deset let.

Z Jano občudujeva tudi lesene konjičke v kotu salona. Meta pove, da je na njih včasih strigla otroke in da so jih naravnost oboževali. Skoraj vsak kotiček salona ima svojo zgodbo, povsod lahko najdeš predmete, ki pripovedujejo o preteklosti, od starih lutk do stekleničk z raznimi pripravki za urejanje las.

En del salona je sicer še v obnovi, ker ga je nedavno zalila voda, med poplavo, ki je močno prizadela tudi ljubljansko Dramo. Zalilo pa ni le salona, ampak tudi Metin dom, kjer je v omarah iz iverke hranila veliko lasulj in vložkov, ki jih je morala rešiti pred katastrofo.

LASJE KOT IZRAZ

»Jaz sem bila vedno predvsem modna frizerka, čeprav ne vem, od kod sem to črpala, ker se takrat ni hodilo po svetu kakor danes,« se spominja Meta.

»Če imaš krasno sliko, ampak nimaš pravega okvirja, bo izgledala slabo. Vsak obraz rabi okvir. To je najbolj važno – ideja, ne toliko tehnična izvedba.«

Kot pravi sama, je znala vedno presoditi, komu pristoji kakšna pričeska. Koloristka sicer ni bila nikoli, je pa leta in leta sodelovala z gledališčem in filmom. Dolgo obdobje je kot frizerka delala v Šentjakobskem gledališču, kar je bilo hektično, saj je pred predstavami iz salona tekla naravnost v masko, uredila igralke in igralce, nato pa oddirjala nazaj k svojim strankam. Medtem je tudi poučevala, ne le svoje vajenke in vajence, ki jih je skrbno mentorirala, marveč tudi dijakinje in dijake na Srednji frizerski šoli. Ko jo vprašam, kako ji je bilo všeč pedagoško delo, se pohvali, da je znala v razredu vedno držati red in disciplino.

»Znam presoditi, kdo ima talent, kdo ga pa nima. Imela sem ogromno vajencev, zdaj imajo vsi svoje salone, in to po celi Sloveniji. Z vsemi sem še vedno v stiku. Prvi teden decembra imamo vsako leto zabavo.«

Za konec jo vprašam še, kaj se ji zdi najhujši frizerski trend vseh časov.

»Nobena moda mi ni zoprna. Sama sem že barvala ljudi na vse žive barve, to je postalo popularno že pred leti, ampak meni osebno to ni najljubši trend, ker uničuje lase. K meni so hodili trgovski potniki in mi ponujali produkte za uničene lase, jaz pa sem jim vedno rekla, naj gredo raje prodajat svoje izdelke tja, kjer lase uničujejo.«

Meto bi lahko poslušala še ure in ure, saj je v svoji bogati karieri nabrala ogromno izkušenj, znanja in zgodb. Košček njih pa je za vedno zamrznjen v času v njenem salonu, pravi zakladnici življenja in svojevrstnem raju v srcu mesta, ki je dolga leta utripalo z njim.

Napisala: Liu Zakrajšek
Foto: Jana Jocif