‘The free man never thinks of escape.’
Jeanette Winterson, Why Be Happy When You Can Be Normal
Dan 1, petek – Amsterdam in New York
Taksi bi moral z letališča do hotela priti v 28 minutah. To veš zato, ker sta za ob 18.30 že več tednov vnaprej rezervirala vstopnice za ogled neke razstave.
Zdaj je ura 17.01. Okoli vaju se na avtocesti v vse smeri blešči pločevina. Google Maps pravi, da je do destinacije še 97 minut.
Avto vozi suh fant z očali, ki izgleda star približno 12 let. Ko sedi za volanom, se zdi, da bo črno usnje vozniškega sedeža pogoltnilo njegovo drobno telo. Notranjost avta je brezhibno čista. Vozi gromozansko, svetlečo Teslo.
Petek je, 15. maj. Dan, ko Velika Britanija na ladjo Bibby Stockholm pošlje migrante, ki jih želi deportirati v Ruando, dan, ko svet online obeležuje nakbo, medtem ko svet offline še vedno bombardira Palestino, dan, ko neki 29-letnici na Nizozemskem odobrijo prošnjo za evtanazijo, dan, ko ti S pove, da izraz brainstorming ni več politično korekten, ker je žaljiv za epileptike, dan, ko vidva prispeta v New York, dan, ko je možno čisto vse in hkrati čisto nič.
Zelo si utrujena.
Skozi sprednje okno se na obzorju veča razgled na Manhattan. Chrysler Building, Empire State Building, One World Trade Center. The concrete jungle where dreams are made of. Ampak to je tam – neskončno daleč, neresnično kot Potemkinova vas. Tukaj, kjer sta zdaj, v taksiju z zatemnjenimi stekli, v katerem voznik po plastični slamici srka boba čaj in mu navigacijska naprava napotke podaja v mandarinščini, so samo pozabljeni bloki, razpadajoče hiše, ljudje, ki posedajo ob cestah, smeti, grafiti, neuresničene sanje.
Razstavo zamudita.
Dan 2, sobota – New York
Zbudiš se ob štirih zjutraj. Brez očal se zdi, kot da vajina postelja lebdi skozi impresionistično sliko nočnega New Yorka. Skozi temo na vse strani utripajo zamegljene lučke. Hotelska soba je kot akvarij – ima steklene stene, ki tečejo od stropa do tal. Je v 26. nadstropju in iz nje se na vse strani odpira razgled na Manhattan. Ko si prejšnji večer stala v popolnoma zastekljenem kotu sobe, si se počutila, kot da padaš. 50 metrov pod tabo so se ljudje na East 36th Streetu pomikali kot figurice pri človek ne jezi se.
Ure do zajtrka bi lahko preživela produktivno. Lahko bi šla v telovadnico, lahko bi do konca prebrala knjigo, lahko bi odpisala na vse neodgovorjena sporočila na WhatsAppu. Namesto tega z ekranom čisto blizu obraza skrolaš po Instagramu, dokler se ob šestih ne zbudi še S.
Dan preživita v Greenpointu. Povsod so opečnate vile in dizajnerske restavracije in pari z dragimi vozički. V njih so lepo oblečeni dojenčki in majhni kodrasti psički. Topel dan je, soseska buhti od pomladi. Vsi nosite enake New Balance superge. V vseh kavarnah so tla betonska in stoli danski. Nihče ni na telefonih – vsi berete knjige. Vsi pijete matcho z mandljevim mlekom, ker je leta 2024 splošno znano, da ovseno mleko zaradi visokega glikemičnega indeksa ni dobro za zdravje. Vsi jeste cimetove rolice brez laktoze in bananin kruh brez glutena. Včasih se vprašaš, če se tako začne konec sveta.
Dan 3, nedelja – New York
Jutro je hladno, ampak ko stojiš na soncu, te žarki pekoče žgejo po koži. Z S-om sta na najbolj južni konici Manhattna, v Battery Parku. V dolgi vrsti turistov čakata na ladjo, ki vaju bo odpeljala do Kipa svobode. Zrak ob morju je svež in nabit s cvetnim prahom. Slišiš veliko različnih jezikov, ampak ko eden za drugim nekontrolirano kihate, vsi zvenite enako.
Bela ladja, na katero se vkrcata, se imenuje Miss Liberty, Gospodična svoboda. Nekdo zavpije Last call! Last call! in že nekaj minut kasneje v tvoj obraz pršijo kapljice morske vode.
Kip svobode je gromozanski, veliko večji, kot si si kadarkoli predstavljala. Med letoma 1880 in 1930 je v Ameriko prispelo več kot 23 milijonov imigrantov. Nemogoče si je zamisliti, da so tudi oni po več tednih med burnimi valovi Atlantika z ladij zagledali popolnoma enak prizor: velikansko svobodo z baklo, ki razsvetljuje ljudstvo. Sedem trimetrskih zelenih špic za sedem oceanov in kontinentov sveta. Simbol dobrodošlice, inkluzivnosti, boljših priložnosti.
Na Liberty Islandu stoji muzej, posvečen svobodi. Tam prvič pomisliš, da se Kip svobode v angleščini imenuje Statue of Liberty in ne Statue of Freedom. Tam tudi prvič pomisliš, da sta v slovenščini obe besedi – tako freedom kot liberty – prevedeni enako, čeprav je med konceptom freedom (biti fizično svoboden) in konceptom liberty (živeti v sistemu, ki mu vladajo enakost, demokracija, vladavina prava, neodvisnost, svoboda govora, dostop do priložnosti in druge temeljne svoboščine) velika razlika. Razlika v velikosti Atlantika. Razlika med tistimi, ki so ostali, in tistimi, ki so odšli.
Dan 4, ponedeljek – New York
Stvari, ki jih vidiš ta dan:
V East Villageu si kupiš črtasto srajco, paket nogavic, knjigo, puder iz Sephore. Na čelu se ti naredi boleč mozolj. Pred spanjem si v knjigi My Work pisateljice Olge Raven označiš ta stavek: »Do I understand all major life events primarily through shopping?«”
Dan 5, torek – New York in Chicago
Zvečer letita v Chicago. Letenja te ponavadi ni strah, ampak tokrat so na poti grozne turbulence. Letalo v nekem trenutku pade v globino in tebi se zdi, da se življenje razblinja kot balon ob konici tanke srebrne šivanke. Ob pristanku zgrmite na pristajalno stezo. Nekateri ljudje zakričijo. Povežeš se na wifi in vremenska aplikacija ti javi rdeči alarm – v Chicagu ste pristali sredi tornada.
Ko prideta v airbnb, je ura 11 zvečer. Skozi okno spalnice se krošnje dreves preteče majejo. Ljubka soseska Wicker Park, v kateri si le pred nekaj meseci opazovala lokalne prebivalce, kako krasijo verande za noč čarovnic, v zavijanju vetra deluje kot negostoljuben, sovražen kraj. Razsvetljena okna opečnatih stavb ob drevoredu se preteče smejijo.
Dolgo ne zaspiš. Veter stresa okna in zavija tako močno, da moraš poiskati čepke za ušesa.
Dnevi 6–8, sreda–petek – Chicago
Naslednjih deset dni delaš na daljavo. Začenjaš ob 6.00 zjutraj po čikaškem času, kar je ob 13.00 po nizozemskem času. Cena te svobode je, da večino dni delaš vsaj 12 ur na dan – z delom končaš takrat, ko se S vrne s celodnevnih sestankov v mestu.
Airbnb ima štirimetrske stropove, kamin, obdan s knjižnimi policami, in tuš kabino s funkcijo parne savne. Ima tudi kuhinjo, v kateri je vse pocasto od umazanije. S glede tega piše lastnici. Je potomka ukrajinskih nepremičninskih mogulov v Chicagu, ampak zdaj živi v Barceloni in uči jogo. V garderobni omari najdeta protestni plakat, na katerem z velikimi črkami piše: Putin has a micropenis.
Vsako žlico in skodelico, ki se je dotakneš, pred uporabo dvakrat umiješ. V petek zvečer v kopel naliješ vročo vodo in vanjo streseš himalajsko sol, ki jo najdeš v omarici pod umivalnikom. Pritisneš na gumb za jacuzzi. Iz šob v vodo bruhnejo čudni črni delčki.
Dan 9, sobota – Chicago
Sobota je za oba z S-om prost dan. Dolgo spita. Potem gresta peš do jezera Michigan. Je memorial day vikend. Zunaj je 27 stopinj. Vse kavarne oglašujejo ledene kave in sladoled. Ljudje pečejo meso na prenosnih žarih, igrajo tenis, pijejo pivo. Ves čas neznosno piha. Vidiš majhno ameriško zastavo, ki jo odnese visoko nad krošnje dreves.
Zvečer v postelji gledata film Mrs Doubtfire. Robin Williams je zelo smešen, ampak če bi ta film prišel v kine leta 2024, bi bil zagotovo takoj cancelled.
Lastnica še vedno ne odgovori glede umazane kuhinje. S ji pošlje še eno sporočilo. Preden zaspiš, skozi okno gledaš gromozansko polno luno. Rumena je in naluknjana kot kakšen sir.
Dan 10, nedelja – Chicago
Popoldne te preplavi tipična nedeljska tesnoba. Tako je vsako nedeljo; tesnobe ne zanima, da si na drugem koncu sveta in da jutri vseeno ni navaden ponedeljek.
Zvečer gresta poslušat blues v kultni čikaški bar Kingston Mines. Tja prideta ravno, ko se začenja nedeljski jam session. Naročita si hot doge in lokalno pivo. Ob baru je znak s prekrižano pištolo. Počutita se kot prava Američana.
Na odru se menjujejo amaterski glasbeniki, ki so čez teden hotelski receptorji, bančni uslužbenci, učitelji, strokovnjaki za IT. Ampak v tem baru niso nič od tega – tukaj so svobodni. Igrajo ojačane električne kitare in ustne harmonike in bobne, dokler Muddy Waters ne preglasi anksioznosti prihajajočega ponedeljkovega jutra. Ko se skoraj ob polnoči opotečeta iz lokala, si že pozabila, da je nedelja – tradicionalni dan sunday bluesa.
Dnevi 11–14, ponedeljek–četrtek – Chicago
Vsi dnevi so enaki. Zbujaš se ob 5.55 zjutraj in zaspiš pred 11. zvečer. Delaš od šestih do petih. Najdeš kavarno, kamor greš z računalnikom takrat, ko doma postaneš preveč nemirna. Včasih greš v bližnjo knjigarno, na kosilo v Sweetgreens. Pogledaš dve celi sezoni serije Insecure. Nekajkrat greš zvečer ven z S-ovimi sodelavci. V knjigi Bliss Montage pisateljice Ling Ma si označiš ta stavek: »It doesn’t take much to convince yourself that you’re doing okay, just some discretionary income and a regularity to your days.«
Dan 15, petek – Chicago
Dopoldne kupiš detergent za 100 pranj. To je najmanjša embalaža detergenta, ki ga najdeš po brskanju v treh različnih trgovinah. Opereš dva stroja cunj, jih vržeš v sušilni stroj in zložiš v kovčke.
Popoldne gresta na stadion Wrigley Field gledat bejzbol. Na poti do tja kihneš. Preščipneš si živec in potem ne moreš premikati vratu in desne rame. Ustavita se v lekarni in kupita protibolečinske obliže. Potem vse tvoje obleke smrdijo po meti, nageljnovih žbicah in kafri.
Bejzbol je neskončno dolgočasen. Chicago Cubsi, ki so lokalni tim, izgubijo, ampak ker odideta še pred koncem tekme, ne vesta, kako na to odreagira 34 tisoč navijačev na stadionu.
Zvečer se dobita na večerji z S-ovo sodelavko, ki se je ravnokar preselila v Chicago. Nazadnje si jo videla v Amsterdamu tik pred božičem. K vama je prišla na večerjo s svojim fantom. Ko je šel njen fant na stranišče, vama je zašepetala: »By the way, we broke up last night.« Za svojo prejšnjo garsonjero v New Yorku je plačevala dvakrat več kot za svoje novo trisobno stanovanje v stajliš čikaški soseski River North. Stanovanje v New Yorku je imelo miši in kopalnico v velikosti wc-ja na letalu. Stanovanje v Chicagu je v stavbi, ki ima pokrit bazen, privatno telovadnico in 24-urnega vratarja.
Lastnica airbnb-ja malo pred polnočjo S-u pošlje sporočilo, da ji je žal za umazanijo v kuhinji! Da lahko pošlje čistilko, ni problema! Odgovorita: Hvala, ampak jutri odhajava.
Dan 16, sobota – Los Angeles
Zjutraj letita v Los Angeles. Skozi okno letala vidiš Grand Canyon in oranžno puščavo Nevada. Včasih razmišljaš, katera površina bi bila najboljša v primeru strmoglavljenja. Ocean, gozd, puščava, gore ali mesto? Vedno si mislila, da mehek puščavski pesek ne bi bila tako slaba opcija, ampak potem letiš čez to pusto pokrajino in te je groza.
Na letališču v Los Angelesu najameta avto in se odpeljeta v Venice Beach, ki deluje kot mešanica najbolj neokusnega dela Tenerifov in najbolj kulskega dela Brooklyna. Veliko je skejterjev v dragih oblekah in zelo mišičastih ljudi, ki svoje naoljene bicepse trenirajo na telovadnih napravah na plaži. V trgovinah prodajajo kopalke s cenenimi napisi, npr. Cum Dumpster. Zraven njih izpod plaht šotorov štrlijo noge brezdomcev. Po plaži se širi hipnotičen zvok kitar. Pod palmami štirje fantje, ki v hlačah na zvonec izgledajo kot replike Jima Morrisona, igrajo neke sanjave komade. Vse valovi: meglice nad Pacifikom, zvok teh psihadeličnih kitar, palmovi listi v toplem vetru, zaspani vonj marihuane.
Blizu pomola Santa Monica vidita žensko, pomanjkljivo oblečeno v konstrukcijo iz vrvic, tankih kot vezalke. Svaljka se po mivki, medtem ko jo v kočljivih pozah fotografira njen mož. S reče: Stavim, da je to za njene OnlyFans sledilce. S tem ni nič narobe, ampak nekaj metrov stran njuna otroka s plastičnimi lopaticami gradita majhne peščene gradove.
Dan 17, nedelja – Los Angeles
Stanujeta v Silver Lakeu. To je popularna družinska soseska z lepimi modernističnimi arhitekturami, kafiči, galerijami in barvitimi stopnicami. Okoli velikega rezervoarja, po katerem je kraj dobil ime, ob vseh urah dneva tečejo ženske v Lululemon pajkicah.
V Los Angelesu vidita veliko napisov.
Recimo: Eye Syphilis is Dangerous.
Recimo: Curious why so many people are Scientologists?
Recimo: Estate Sale!
Recimo: Less Social Media.
Recimo: In Los Angeles people are rude, they think you are gross.
Povsod so besede. Po pločniku slavnih so raztresena imena zvezdnikov. Gromozanski reklamni panoji oglašujejo filme in serije. V kavarnah ljudje ves čas nekaj pišejo. Tipkajo mesiče, pošiljajo mejle, na laptopih urejajo scenarije in knjige.
Kamorkoli greš, se nate lepi občutek, da si v tem mestu le korak stran od tega, da ti bo končno uspelo.
Dan 18, ponedeljek – Los Angeles
Zjutraj zelo počasi vozita skozi sosesko Beverly Hills in upata, da bosta videla koga slavnega. Recimo Adele ali pa Hilary Duff. Ali pa vsaj Liso Vanderpump iz Real Housewives of Beverly Hills. Hiše so orjaške, groteskno velike. Vsaka je drugačna: dvorcu v slogu Downton Abbeya sledi francoski chateau, pa toskanska vila, španska kolonialna palača, courboursiejevsko minimalističen dom na pilotih. Na vogalu dveh širokih pravokotnih cest je igrišče. Tam se igrajo belopolti otroci in njihove varuške iz Južne Amerike.
Obiščeta losangeleško institucijo: supermarket Erewhon, v katerega radi zahajajo slavni in v katerem prodajajo sama eko-bio-fairtrade-organska živila. Recimo smuti Hailey Bieber za lepo kožo za 19 dolarjev ali pa stekleničko morskega maha za 39,99 dolarjev. V vrsti za blagajno so vse ženske oblečene v črno. Izgledajo kot na smrt zdolgočasene off-duty manekenke. S ti pove, da je Erewhon anagram besede nowhere. Trgovina je dobila ime po satiričnem romanu Samuela Butlerja, v katerem bolne ljudi preganjajo kot kriminalce. Obisk Erewhona je v več pogledih ultimativna izkušnja L.A.-ja: je povzetek dejstva, da se v tem mestu vsi trudijo biti zdravi, srečni in slavni in da do tega tukaj nihče ni ciničen.
Dan 19, torek – Los Angeles
Zvečer gledata sončni zahod z observatorija Griffith. Mesto je tako polno smoga, da slavnega hollywoodskega znaka na hribu praktično ne vidita. V West Hollywoodu prečkata konvoj nizkih črnih avtomobilov z zatemnjenimi stekli. Za enim izmed njih je Kamala Harris, ki je v mestu zaradi neke konvencije. To je več mesecev pred tem, ko Joe Biden odstopi in ona kandidira za predsednico ZDA.
Končaš knjigo Slow Days, Fast Company pisateljice Eve Babitz. V njej je veliko odvisnosti od heroina, kokaina, seksa, mladosti in denarja, kar dobro povzame L.A. V njej si označiš ta stavek: »It’s embarrassing if you love L.A.«
Dan 20, sreda – Palm Springs
Vožnja iz L.A.-ja v Palm Springs je vožnja mimo enonadstropnih motelov, nizkih obcestnih dinerjev, vintage trgovin s pohištvom. Je termometer, ki kaže, da je zunaj 41 stopinj. Je S, ki ti razlaga, da se na TikToku širi gibanje mladih, ki verjamejo, da so UV žarki teorija zarote in da kožnega raka v resnici povzročajo sončne kreme. Pasovi v avtu so tako razbeljeni, da bi na kovinskih priključkih lahko cvrla jajca. Povsod so oglasi za kakavove ceremonije, meditacijo, zdravljenje z gongi. Suha puščavska vročina je čudno pomirjujoča.
Dan 21, četrtek – Palm Springs in Joshua Tree
Med vsakim potovanjem se z S-om vsaj enkrat na smrt skregata in to je ta dan. Prepir se začne tako kot vsi ostali prepiri. Ker sta lačna. Ker vama je vroče. Ker je S oven in v podznaku tehtnica. Ker si ti riba in v podznaku levinja.
Popoldne gresta v puščavo Joshua Tree. Držita se navodil, ki jih prebereta na internetu. Počakata, da je ura pet popoldne in žgoče sonce popusti. Spakirata veliko vode in slanih prigrizkov.
Cesta je bela in ravna, tako ravna, da se ti zdi, da lahko vidiš v prihodnost, deset, sto, tisoč kilometrov vnaprej. V prašnih trgovinah ob cesti prodajajo kristale in puščavski žajbelj. Ustavita se nad dolino Coachella, kjer počakata na sončni zahod. Puščava se obarva oranžno. Skrivenčene veje dreves joshua, ki se visoko na bodičastih deblih razpirajo kot menore, spominjajo na pokvečene roke starcev z drugega planeta.
Potem nastopi noč. Zmanjka vama telefonskega signala.
Dočakati noč sredi puščave je strašljivo. Dočakati noč sredi puščave brez signala je strašljivejše. Nikoli v življenju še nisi izkusila takšne teme. Ko se tvoje oči privadijo na črno, se nad tabo razpre na desetine, potem stotine, tisoče, milijon zvezd. Vidita satelite, ki kot na nevidni žičnici gladko drsijo čez nebo. Slišita kojote in puščavske lisice, ki zavijajo v temo. Mimo tvojega obraza prileti netopir, pred žarometi vajinega avta prečka cesto želva. Nekje nad S-om eksplodira utrinek.
Ko se vrneta v Palm Springs, spiš kot dojenček.
Dan 22, petek – Palm Springs
Cel dan ležita ob bazenu. Pijeta gin tonike in vajini telesi sta mehki.
Dneva 23–24, sobota–nedelja – Sequoia National Park in Yosemite National Park
Stvari, ki se zgodijo ta vikend:
Dneva 25–26, ponedeljek–torek – Monterey in Santa Cruz
Monterey je majhno pomorsko mestece na obali Pacifika. Čez dan je 28 stopinj manj kot v Palm Springsu, torej 13. Tukaj se valovi jezno zabijajo v obalo in penasto požirajo skale. Veter ti feclja lase. Nebo je oblačno in plaža nezanimiva. Nenehno te zebe.
Kraj na vseh fotkah, ki jih narediš, izgleda podpovprečno. Ampak v zraku je nekaj čarobnega; nekaj, česar ne ujamejo ne telefon ne besede. Jesta clam chowder, juho iz školjk, ki jo postrežejo v kruhovi skledi. Vidita kite grbavce, ki svoja 14-metrska telesa igrivo mečejo iz morja, da zamajejo ladjo, na kateri se prebijate skozi meglene valove montereyskega zaliva. Ob pomolih morske vidre plavajo mrtvaka in s svojimi drobnimi ročicami s kamni odpirajo školjke. Po plaži se kot želatina razlezajo telesa stoterih morskih levov. Čez zaliv odmeva oglušujoč zvok njihovega dretja.
Zadnjo noč pred odhodom v San Francisco spita v Santa Cruzu. Lastnica airbnb-ja ima povsod velika slikarska platna in sveče, med katerimi se motajo mačke. Njen opis na spletni strani se glasi takole: Hello, I’m a mixed media artist … a writer, a mental explorer, and a spiritual seeking vegetarian living a couple of blocks from the beach in Santa Cruz. I sound like a cliché, but I’m real!
Dan 27, sreda – San Francisco
Na poti v San Francisco se ustavita v Cupertinu. To je mesto sredi Silicijeve doline, kjer je sedež podjetja Apple. Silicijevo dolino si si vedno predstavljala kot sci-fi pokrajino, kjer po zraku letijo avtomobili prihodnosti. V resnici gre za dolgočasno malomeščansko predmestje. Kamor pogledaš, se odpira pogled na ravne ceste, družinske hiše, pravilne vrtove, avtomatične zalivalnike zelenic, lične dovoze. Vreme je hladno, vetrovno, megleno – severna Kalifornija je v primerjavi z južno praktično Skandinavija.
V San Franciscu stanujeta v viktorijanski vili sredi soseske Mission. V dnevni sobi je klavir in veliko blazinic s potiskom britanskih zastav. Lastnika vile sta Maria in Pablo. Maria izgleda kot ekscentrična ženska srednjih let iz angleških serij. Ima zelo bledo kožo, zelo črne lase, zelo rdečo šminko in zelo abstraktne obleke. Pablo izgleda mlajši in zagorel. Njegovi lasje so speti v figo, nosi jeans in bele majice s kratkimi rokavi. Ko zvečer skupaj spijete steklenico vina, vama povesta, da sta včasih delala kot oblikovalca posebnih učinkov za Pixar in se selila po celem svetu, zdaj pa vodita podjetje za renovacijo domov, ker sta vmes bankrotirala. Maria se precej napije in oponaša naglas svojega irskega očeta. Malo flirta z S-om. Zelo se ji zdi fino, da je S Škot. Ko si rečete lahko noč, se onadva zapreta vsak v svojo spalnico.
Dan 28, četrtek – San Francisco
San Francisco je mesto prihodnosti in je mesto brez prihodnosti.
Po strmih hribih se neslišno vozijo robotski električni avtomobili Waymo, ki za volani nimajo voznikov. Po ulicah hodijo tech bros, ki nosijo ergonomične nahrbtnike in srajce, zatlačene v hlače. Začetne plače za razvijalce programske opreme so več kot 115 tisoč dolarjev na leto.
Na severovzhodu mesta je soseska North Beach. Tam so priseljenci iz severne Italije, katoliške cerkve in podobice Frančiška Asiškega. Na vogalu je kavarna Trst, kjer jemljejo le gotovino in kjer je Francis Ford Coppola napisal Botra. To je soseska beatnikov, tukaj so bari, kjer sta ustvarjala Allen Ginsberg in Jack Kerouac.
Na drugem koncu mesta je gejevska soseska Castro. Tam vidita zagorelega moškega, starega kot tvoj dedek, ki po ulici hodi oblečen v drage superge, kapo s šiltom, majhno rdečo nogavičko, ki pokriva njegov penis – in nič drugega.
V središču mesta so šotori in brezdomci, ki za sabo po pločnikih vlečejo sledi človeških iztrebkov. Vmes so zombiji vseh let, zadeti od fentanila. S panojev visijo reklame za zdravilo, ki ga bolj socialistično naravnani prebivalci nosijo pri sebi, da lahko pomagajo v primeru, če opazijo koga, ki se je predoziral.
Nedaleč stran je najdražje javno stranišče na svetu. Stalo je 1,7 milijona dolarjev.
Dan 29, petek – San Francisco
Z ladjo gresta na ogled zapora Alcatraz na majhnem otoku dva kilometra od obale San Francisca. Tam svoboda šelesti kot star papir iz knjig v zaporniški knjižnici. Svoboda ima bežen okus po znoju, ko zaporniki na sivem igrišču s staro žogo igrajo košarko. Svoboda zveni kot ognjemeti in smeh punc, ki ga za novo leto z obale s seboj prinaša veter. Svoboda zdrsne med dlanmi kot spolzka riba; v Ameriki je 66 % zapornikov po tem, ko pridejo iz zapora, v treh letih ponovno zaprtih. Svoboda ti je položena v zibelko ali pa ti ni; tri četrtine zapornikov v Kaliforniji nima dokončane srednje šole.
Ko se z ladjo vračata na obalo in vate pršijo kapljice ledenega Pacifika, pomisliš na ladjo Gospodična svoboda, s katero sta 26 dni prej, ko so v vaju pljuskali valovi drugega oceana, obiskala Kip svobode. Če bi bila bolj poetično naravnana, bi v tem verjetno lahko videla nek simbolizem. Začeti s svobodo, končati tukaj.
Dan 30, sobota – San Francisco in /Amsterdam
Na potovanjih se vedno počutiš svobodno. To ni zato, ker hodiš po mestih, ki jih ne poznaš, ampak zato, ker v vsakem novem kraju okusiš obet druge osebe, ki bi lahko postala. V New Yorku bi bila highly driven arts professional, zbujala bi se ob 5.30, da bi pred službo šla v telovadnico. V Chicagu bi imela neodvisno knjigarno in psa. V L.A.-ju bi pisala scenarije za drugorazredne serije in s Chappell Roan plesala v Pink Pony Clubu sredi West Hollywooda. V San Franciscu bi bila freelance prevajalka, imela bi ljubimca in večno neplačane položnice.
Vse to bi lahko bila. Ampak zdaj čakaš let nazaj domov; obeti vseh teh oseb bodo v nekaj urah pozabljeni. Iz Amerike bo ostal okus tamkajšnje svobode. Odnos Američanov do nje je nekompliciran: dobro jo je imeti in dobro jo je imeti čim več. Ta svoboda se imenuje ameriški dolar. To je svoboda, ki je nikoli ni dovolj.
Napisala: Ajda Milne
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
