V želji po druženju je Marja pred leti ustvarila dva krožka: pevskega in bralnega. Medtem ko je pevski zaradi težav z usklajevanjem sčasoma poniknil, je bralni krožek zaživel. Po štirih letih se devet prijateljic še vedno sreča vsak mesec, da se ob vinu in prigrizkih pogovarjajo o knjigah. Za njih so romani kot zavese, ki jih odgrnejo, da posežejo v globine svojih misli in jih zaupajo druga drugi.
ENI SE NA PLAŽI POGOVARJAJO
Marja je odraščala v bralni družini. Skupaj so obiskovali knjižnico in ob misli na domače knjižne police se spominja zbirke Nobelovci. Bili so eni tistih počitnikarjev, ki na morje nesejo celo potovalko knjig in dneve preživljajo tako, da na plaži berejo. Ker je to videla pri starših, se ji je zdelo samoumevno, da tako pač izgledajo počitnice. Čudila se je, ko je kasneje izvedela, da si nekateri sploh ne prinesejo knjig, ampak »se na plaži pogovarjajo«.
Obkrožila se je z ljudmi, ki so veliko brali. S prijateljicami so si po prebranih knjigah izmenjevale mnenja in ideje. Druga drugo so redno spraševale: »Kaj pa ti kaj bereš?« in rodila se je ideja o bralnem klubu, o organiziranem srečanju, na katerem bi se pogovarjale o vnaprej izbrani knjigi. Čeprav je prvo srečanje priredila Marja in na kup zbrala prve članice, skupine kmalu ni več dojemala kot svoj krožek, ampak kot zadrugo, ki deluje kot skupnost in skupaj sprejema odločitve.
Krožek sestavlja devet članic, prijateljic in sodelavk, žensk iz različnih vej Marjinega življenja. Sprva se med seboj niso vse dobro poznale, a so med pogovorom o knjigah hitro prešle na intimne pogovore. »Ko se pogovarjaš o temah, ki jih zlahka povežeš s svojimi izkušnjami, človeka hitro dobro spoznaš.« Ker je v krožek Marja povabila ljudi, ki so ji blizu in so podobno misleči, se včasih zdi, da je skupina zaprta, hkrati pa ta mehurček predstavlja varen prostor, v katerem si lahko zaupajo stvari, ki jih ne bi povedale vsakomur.
9 ČLANIC, 9 KATEGORIJ, 27 PREDLOGOV
Da bi brale čim bolj kakovostne knjige, so za izbor sestavile izpopolnjen sistem. V začetku leta izberejo devet kategorij – »svetovna, evropska in slovenska književnost, ženske, kresnik, pulitzer, booker« so nekatere izmed tistih, ki so jih izbrale letos. Za vsako področje ena od članic predlaga po tri knjige in med predlogi izglasujejo tisto, ki bi jo najraje prebrale. Predlagateljica je določena za voditeljico tistega srečanja. To pomeni, da poskrbi za lokacijo in pripravi oporne točke za razpravo. Druge članice ji vnaprej pošljejo vprašanja, ki so se jim porodila ob branju, in voditeljica jih na srečanju predstavi.
Običajno izbirajo tišje kavarne, kjer ob večerih ni preveč ljudi. Ob pogovoru o knjigah, ki zaide tudi v osebne kotičke njihovih življenj, si prijetno vzdušje pričarajo z dobrim vinom in prigrizki. Srečanja ponavadi trajajo tri ure, enkrat na leto pa si krožek za pogovor o knjigi privošči dvodnevni izlet.
KNJIGE SO KOT VOLITVE
Zavese, ki jih odgrnejo med srečanji, jih največkrat vodijo k pogovoru o pogledih na svet, »o tem, kako nas zaznamujeta okolje in družina. Zakaj smo veseli, žalostni, ambiciozni. Kaj smo ženske v tem svetu in kaj bi lahko bile.« Primerjajo svoje odraščanje in izkušnje v primarni družini z odraščanjem svojih otrok. Ko skupaj razmišljajo in si zaupajo, premikajo meje in ustvarjajo dragocene spomine.
Delček vsakega srečanja predstavlja vrednotenje književnih likov. Marji so najljubši tisti, »ki so nekje vmes – ki jih hkrati podpiraš in si jezen nanje. Navijaš za njih, ampak si želiš, da bi včasih ravnali drugače.« Najraje ima tiste, ki dajejo občutek, »kot da sedijo s tabo za mizo«.
»Že če poveš mnenje o knjigi in o junakih, poveš nekaj o sebi.« Ko so brale biografijo Milene Zupančič Kot bi Luna padla na Zemljo, so jo dojemale zelo različno. Videlo se je, kdo je bolj konservativen, potrebuje več okvirjev, meni, da je življenje lepše, če je urejeno. »Knjige so na nek način kot volitve. S tem, kako gledaš na like in njihova dejanja, se opredeliš, kdo si.«
5 VPRAŠANJ ZA MARJO FELDIN
Rojstvo bralnega kluba: 2020, Pula
Najljubša zvrst: zgodovinsko leposlovje
takšna, ki je ne bereš počasi, ampak po njej hlastaš. Podkrepljena je z zgodovinskimi dejstvi in je nekaj posebnega v smislu zgradbe. Zgodbi, ki je sicer zanimiva, na trenutke težje slediš in moraš tu in tam prelistati nazaj. Če je prevedena, je sanjska takrat, ko ni dober samo avtor, ampak tudi prevajalec. Težko je sestaviti besede tako, da obdržijo pomen in hkrati lepo zvenijo. Sanjska knjiga je tista, ki je ne moreš nehati brati. Rečeš si »samo še to poglavje« in šest poglavij kasneje še vedno vneto bereš. Potem hodiš naokoli in govoriš: »To pa moraš res nujno prebrati.«
Draga Jančarja, ker so nas njegove knjige čisto navdušile. Njegov roman To noč sem jo videl je eden mojih najljubših.
da preberem kakšno knjigo, ki je sicer ne bi, ali pa se prebijem skozi katero, ki bi jo sicer že odložila – ker vem, da jo moram prebrati, če se želim udeležiti srečanja in se o njej pogovarjati. Knjige za bralni klub berem bolj poglobljeno, med branjem razmišljam o vprašanjih, ki jih bom postavila, označujem si povedi in večkrat pomislim: »Joj, to moram povedati na srečanju.«
v sobo, kjer izbirajo nagrajence književnih nagrad, kot so Nobelova, Bookerjeva in Pulitzerjeva. Da bi slišale, kako pisatelji izbirajo knjige, ki jih označijo za najboljše.
sta jesen in zima, ker je tema in ti narava na pladnju ponudi izgovor, da lahko brez slabe vesti ostaneš doma na toplem, se zaviješ v odejo in bereš ob sveči in čaju.
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
