BITI DRUŽINSKI ZDRAVNIK JE PEKLENSKO (IN) LEPO

Nina Pokorn je zdravnica družinske medicine in strokovna vodja Zdravstvenega doma Zagorje ob Savi. V času, ko sta zdravstvo in njegova reforma vsakodnevna politična tema in ko beremo zgodbe o ljudeh brez osebnega zdravnika, si v »njenem« zdravstvenem domu vsak občan lahko izbere osebnega zdravnika. Njeno navdušenje nad poklicem po prvem mladostnem zagonu ne popušča. Kakšno je sodobno življenje zdravnika v mali zasavski vasici, kjer dr. Nina z družino stanuje v sodobni leseni hiši v sklopu stare domačije, na kateri njeni starši vodijo manjšo ekološko kmetijo? Iskanje ravnotežja med vaškim in urbanim, med profesionalnostjo in banalnostjo vsakdana je redko tako uspešno kot na klopi njene verande. Intervju je kratek uvid v stanje zdravja in zdravstva v Sloveniji skozi oči človeka na terenu, ki vedno prisega na stvarne rešitve.

 Si zdravnica družinske medicine. Res zdraviš družine?

Res. Imam večgeneracijsko ambulanto; v nekaterih primerih zdravim kar štiri generacije iste družine. Od srednješolcev do starostnikov. Najstarejša pacientka ima več kot 100 let. Čeprav imam ta hip prekomerno število opredeljenih pacientov, še opredeljujem otroke mojih že opredeljenih. Za zdravljenje je to koristno. So bolezni, ki se pogosteje pojavljajo med sorodniki. Tudi sicer je dobro poznati širšo socialno mrežo pacienta in njegove navade, hobije. V karton si recimo zabeležim, da ima pacient psa, poklic, razvade. Bolj ko bolnika spoznaš, lažje prepoznaš spremembe v zdravstvenem stanju. Če bi kdo opustil zanimanje za stvari, ki so ga nekoč veselile, bi to lahko kazalo na neko zdravstveno težavo.

Ali ni nikoli bojazni, da bi vam recimo sin nekaj zaupal in bi se bal, da boste to povedali mami?

Pacientu, ki ne verjame v mojo zdravniško molčečnost, ki smo ji zavezani, predlagam, da si poišče drugega zdravnika, saj to pomeni, da najin odnos ne more biti uspešen.

Tvoja starša in teta so veterinarji. Sta si poklica podobna?

Sta. A ata mi pravi, da je meni čisto lahko – pač vprašam pacienta, kakšne so težave in mi jih pove! On tega ne more. Razlog, da se sama nisem odločila za veterino, je, da kot zdravnica vedno delam v korist pacienta, vedno zdravim, vedno rešujem. Pri veterini pa je en del tudi ekonomski – del domačih živali se vzreja za živilsko industrijo.

Kakšna je na splošno specifika zdravja Slovencev? Kje se izboljšujemo?

Zelo dobri smo na primer v preživetju novorojenčkov in nizki maternalni smrtnosti. Samomorilnost se z leti znižuje, čeprav smo še vedno država z zelo visoko samomorilno ogroženostjo. Znižala se je smrtnost zaradi prometnih nesreč. Je pa cilj, ki ga moramo zasledovati, da pridemo na nič smrtnih žrtev prometnih nesreč. Imamo tri odlične presejalne programe Dora, Zora, Svit. Povabilo na pregled pri petdesetih letih je dejansko darilo države.

Kot zdravnica imaš zelo dober vpogled v splošno populacijo; tvoji pacienti so različnih statusov, let, življenjskih slogov.

Tako je. Ko vidim pestrost, se zavem, v kakšnem socialnem mehurčku pravzaprav živim. Imam nekaj starejših pacientov, ki so dejansko nepismeni. Zelo kompleksne bolezni moram na preprost način razložiti pacientom, ki imajo opravljeno morda le osnovno šolo. Veliko pacientov že vrsto let živi v Sloveniji, vendar ne znajo slovensko. Spodbudim jih, da se udeležijo tečaja slovenščine na ljudski univerzi, ki je brezplačen.

Kako pomemben je osebni stik – torej klinični pregled za diagnozo?

Za dobro obravnavo moraš narediti dobro anamnezo – tisto, kar ti človek pove – in dober klinični pregled. Ena od lepših pohval, ki sem jih dobila, je, ko mi je študentka na praksi povedala, da jaz ljudi dejansko slačim. Zelo pomembno pa je, da imam za vsakega pacienta dovolj časa, da se umirjeno pogovoriva in da mi zaupa. Trudim se biti spoštljivo radovedna. Dober odnos med izbranim osebnim zdravnikom in bolnik se gradi skozi leta, desetletja.

Je težav z alkoholom veliko?

V Sloveniji vlada mokra kultura. Alkohol ljudje uživajo ob žalosti, veselju. Rojstvo otroka praznujejo z nazdravljanjem z alkoholnimi pijačami, pije se na sedmini in celo na otroških rojstnih dneh. Škodljivo uživanje alkohola ali celo zasvojenosti je res veliko. To me je v začetku dela v praksi presenetilo. Vzorci pitja pa se med spoloma precej razlikujejo. Ženske pitje bolj skrivajo, moškim pa se zdi, da s pitjem še vedno utrjujejo svojo moškost.

Kaj v sodobnem svetu lahko naredimo za svoje zdravje?

Da dobro spimo – da torej končamo dan s knjigo v roki in ne z zaslonom in odspimo svojih približno osem ur. Da smo redno telesno aktivni – kar pomeni, da se vsak teden vsaj dvakrat pošteno prepotimo, vsakodnevno pa naredimo čim več korakov. Pojdimo po stopnicah, ne z dvigalom – sama denimo vstanem od mize in grem vsakega pacienta osebno iskat v čakalnico, ker se mi to zdi spoštljivo in ker s tem mimogrede v ambulantnem času naredim več kot 3000 korakov. Če smo zdravi, ne uporabljajmo prehranskih dodatkov. Za volan pojdimo vedno trezni in spočiti. Na kolo ali skiro pa obvezno s čelado.

Čemu pa se moramo resno izogniti?

Glej, alkohol je odlično sredstvo za razkuževanje površin. In najbolje je ne začeti s kajenjem. Tobačni industriji je v interesu, da dobi čim mlajšega kadilca, ker bo še vrsto let uporabljal njihov izdelek, preden bo umrl za posledicami. Od tod trend s sladkobnimi okusi prepojenih vejpov. Ki jih bodo sedaj prepovedali – pametno.

Kakšen je odnos zdravnikov do spolnosti?

Spolnost je ena od tem, o kateri bi morali govoriti bistveno več. Pri mladih fantih opažamo erektilno disfunkcijo. Skozi internet dobijo izkrivljeno podobo o spolnosti. Gledajo pornografijo, kjer so situacije drugačne kot v živo in odpovejo. Ne bi pa rekla, da so o pravi spolnosti kaj bolje poučeni.

Je ljudi sram govoriti zdravnici o spolnih težavah?

Precej. Mislim, da ženske o tej temi več govorijo z ginekologinjami, moški se zaupajo nam. Neki starejši gospod mi je svoje težave raje kar napisal na list. In veliko jih o tem spregovori, ko že odhajajo in držijo za kljuko – »samo še to sem mislil_a vprašati«. Za nekatere sem bila prva oseba, ki so ji zaupali, da so geji – domačim niso zmogli, saj so se bali zavrnite.

Si raje zdravnica ali strokovna vodja?

Absolutno zdravnica. Kar pa kot vodja lahko naredim za naše zaposlene, je, da pripomorem k dobrim pogojem dela v mejah možnega. Želim, da imamo več ambulant z manj opredeljenimi pacienti, ker tako lahko bolje opravljamo poklic. Biti moramo tako dober kolektiv, da privabimo mlade kolege. V naši občini Zagorje ob Savi imamo še prosta mesta za opredelitev osebnega zdravnika pri mlajši kolegici.

Kakšno je stanje zdravstva v Sloveniji?

Ne tako slabo, kot ves čas poslušamo v medijih. Predvsem je še vedno dobro dostopno in kvalitetno. Novi zakon se je stvari lotil na napačnem koncu, jih ne rešuje celostno. Slovenci imamo precej dobro primarno zdravstvo. Avstrijci si šele zdaj želijo vzpostaviti sistem, podoben našemu. Pri njih ni zdravstvenih domov kot pri nas, kjer ima osebni zdravnik že na primarni ravni dostopno diagnostiko: EKG, gleženjski indeks, 24h merjenje krvnega tlaka, laboratorijske preiskave, RTG pljuč, UZ trebuha … Če zdravniki primarne ravni delamo dobro, lahko veliko težav rešimo že v naših ambulantah in razbremenimo kolege na sekundarni in terciarni ravni.

Zakaj v družinski medicini ni dovolj kadra? Katere so slabe strani tvoje specializacije?

Biti zdravnik družinske medicine ni lahek poklic. Torej: je najlepši poklic na svetu, ko v enem ambulantnem dnevu opraviš 20 kliničnih pregledov, če jih moraš 40, pa je peklenski. Nekdo, ki je kot zdravnik s strani vodstva, zavarovalnice, ministrstva primoran v prevelike obremenitve, lahko tudi odneha, ker postane nevzdržno. Poznam kolegice, ki so opustile poklic. Velik minus v družinski medicini je, da zdravniki odrejamo bolniške staleže. To pomeni administrativno delo in podelitev neke ugodnosti, ki je lahko neosnovana, če nam, recimo, pacient laže. Nekomu odredim bolniško, ker naj bi imel drisko, potem pa vidim, da doma prekriva streho, ko grem mimo. Smo ena redkih držav, ki ima neomejen bolniški stalež. Ljudje so na bolniški tudi po šest let!

Česa se v slovenskem zdravstvu bojiš?

Bojim se »balkanizacije« zdravstva – denimo zdravljenj z multivitaminskimi infuzijami brez zdravstvene osnove, ki jih predpisujejo neki zasebni ponudniki, kar paciente stane kupe denarja. Medijska bombardiranja o slabem javnem zdravstvu in o razpadanju sistema rušijo dober odnos med bolnikom in zdravnikom, ki morata za uspešen izid delovati kot zaveznika. Ljudje so zbegani in tesnobni. Zaradi prestrašenosti pacienti ne zaupajo več niti izvidu preiskave – gospod je prišel k meni z dvema izvidoma gastroskopije, ki sta bili izvedeni v roku 20 dni (!). Eno je opravil samoplačniško, drugo pa na napotnico in je bil zbegan, ker ni vedel kateremu izvidu verjeti – besednjak mnenja je bil malo drugačen, vsebina pa ista.

Ljudje po navadi pričakujejo, da jim bo zdravnik »nekaj predpisal«?

Kolega se je rad pošalil, da bi celo tisti, ki želi shujšati, rad, da mu predpišemo nekaj, kar bi lahko dal v usta. Če imamo dovolj časa, lahko večkrat začrtamo zdravljenje z manj zdravili. Na primer: k meni je prišla mlada mamica s povišanim krvnim tlakom. Lahko bi to pripisali genetiki in kakemu odvečnemu kilogramu, ko pa sem se z njo dlje časa pogovarjala, se je izkazalo, da ima resne težave v partnerstvu. Povezali smo jo z drugimi službami, problem je rešila, se odselila iz nasilnega odnosa in potem sploh ni potrebovala zdravila proti visokemu tlaku. Zato so zelo pomembni tudi hišni obiski.

Je dober zdravnik med ljudmi nujno tudi priljubljen?

Jaz si želim biti dobra zdravnica, kar pa ne pomeni, da bom tudi priljubljena. Ljudje včasih pričakujejo napačne stvari – antibiotik za virozo, prehiter predpis pomirjeval, ki povzročajo zasvojenost … in so potem nezadovoljni. Zdravnik mora paziti tudi na širšo družbeno vlogo svojih dejanj. Lahko na primer sprožim postopek za odvzem izpita za avto, če dvomim o telesni in duševni zmožnosti upravljanja avtomobila pri bolniku. Lahko se mu zamerim, a s tem preprečim poškodovane v prometnih nesrečah.

Katera je bila skrajno nenavadna situacija, ko si si rekla, da ti nič človeškega ni tuje?

Nekoč mi je pacient na toaletnem papirju prinesel trakuljo, ki ga je zajedala. Bila je dolga več deset centimetrov.

Se odnos do telesa in bolezni spreminja z leti oz. starostjo pacienta?

Med mlajšimi odraslimi je več »google pacientov«. Po internetu študirajo svoje simptome in si slej ko prej postavijo terminalno samo-diagnozo. Tem povem, da je boljše, da pridejo s težavo takoj k meni. Googlanje simptomov povečuje tesnobo. Starejši bolniki pa imajo zelo spoštljiv odnos do zdravnika. Pridejo urejeni, točno. Ko jih vprašam, kako so, mi trezno povedo, da letom primerno. Imajo neko starostno modrost. So prijetni pacienti.

Kako lahko medicina pomaga staremu človeku? Kdaj je človek star?

Za 92-letno pacientko, ki zaradi obrabljenega kolka ni bila več zmožna okopavati svoje njive, je bila uspešna menjava kolka pri teh letih smiselna. Dobro se je rehabilitirala in še štiri leta živela neodvisno, kvalitetno življenje in okopavala svojo njivo dalje. Poznam tudi starejši primer (danes operacijo sive mrene naredimo pri starostnikih že veliko prej) gospe, ki ji je očesna kirurginja zamenjala lečo pri 96 letih. Po dolgih letih življenja v sencah in obrisih je gospa zopet jasno videla in dejala, da si je pred smrtjo še enkrat želela videti mogočni Stol in da lahko sedaj v miru umre. Kronološka starost in biološka starost sta pri nekaterih ljudeh zelo različni.

Kako se spopadaš z minljivostjo, smrtjo?

O minljivosti pogostokrat razmišljam predvsem, ko kateri od mlajših pacientov zboli za neozdravljivo diagnozo. Takrat se vedno znova vprašam o prioritetah v lastnem življenju. Pri dolgoletnem odnosu s pacienti pa sta umiranje in smrt tudi ena od tem, o kateri se pogovarjamo. Naravni cikel je tak, da se življenje konča s smrtjo.

Se kdaj v ordinaciji nasmejiš?

Večkrat. Pride nekoč k meni v ordinacijo pacient, ki mu sestra izmeri zelo visok krvni tlak in ga zapiše v karton. Rečem gospodu: imate tudi doma tako visoke tlake? In mi odgovori: po večini laminat, sem ga sam polagal.

Nina, tale je otroška: ti veš, česa se zdravnik najbolj boji?

Ne. Najbrž vsak česa drugega, jaz se bojim obnemoglosti.

Meni je povedal sin: jabolka.

Lepo!

Piše: Janja R. Brodar

Foto: Jana Jocif