»Enkrat bom šel na Novo Zelandijo past ovce,« je bil stavek, ki sem ga med odraščanjem neštetokrat slišala. Vedno ga je izgovoril moj oče. Včasih na pol v šali, včasih malo zares, ponavadi pa v trenutkih, ko je imel vsega »poln kufer«.
Postati pastir na otoku 18.000 kilometrov stran morda zveni kot izredno specifična vizija. Vseeno ni šlo za njegovo osebno fantazijo. Imeli smo namreč soseda, ki se je v nekem trenutku odločil zapustiti svoje življenje v predmestju Ljubljane. Za seboj je pustil svojo lično slovensko hišo, zelo podobno naši, v deželi dolgega belega oblaka kot pastir pašnih ovc zaživel radikalno drugačno življenje, v našem gospodinjstvu pa postal arhetip novih začetkov.
Prav sosedova zgodba je verjetno razlog, da me zgodbe ljudi, ki se znajdejo na razpotjih ali pa se njihove življenjske poti razrastejo v povsem nepričakovane smeri, od nekdaj vznemirjajo. Ideja, da lahko svoje življenje v iskanju drugačne, bolj avtentične različice sebe v katerem koli trenutku pustiš za sabo kot kača staro kožo, je najbrž vsaj delno utopična. Pa vendar ni nikjer zapisano, da moramo svoj čas na tem planetu preživeti zavezani le enemu življenju. Britanski igralec in komik Rowan Atkinson je bil v svojem prejšnjem življenju električar in inženir. Agatha Christie je pred svojo pisateljsko kariero delala kot farmacevtka v lekarni. Svet bi bil brez ljudi, ki si upajo začeti znova, gotovo siromašnejši.
O novih začetkih in spremembah se s svojimi sogovornicami pogovarjam v marcu – mesecu, ki je znanilec pomladi in novega, mesecu žensk z velikim Ž. Dr. Nina Beguš je v Ljubljani študirala primerjalno književnost in slovenistiko, potem pa spakirala kovčke in začela znova v Ameriki. Doktorirala je na Harvardu, danes pa predava na univerzi Berkeley v Kaliforniji, kjer ima uspešno kariero raziskovalke na področju umetne inteligence. Dr. Manca G. Renko je doktorica zgodovine, ki je letos ustanovila novo neodvisno založbo No! Press in s tem končno stopila na pot, o kateri je dolgo le sanjala. V prihajajočem letu jo čaka še en nov začetek, saj bo svojo vzporedno akademsko kariero kot podoktorska raziskovalka nadaljevala na Dunaju. Kate Wagner je arhitekturna kritičarka, predavateljica na univerzi v Chicagu in ustanoviteljica viralnega internetnega bloga McMansions Hell. Med pandemijo je iz ljubezni do slovenskih kolesarjev lansirala svojo »plan B« kariero kolesarske novinarke, sedaj pa med Chicagom in Ljubljano uspešno krmari med različnimi kariernimi življenji ter se vmes trmasto uči slovensko.
Nina, Manca in Kate so ženske, ki vedo, da novi začetki terjajo pogum, radovednost in drznost. Na lastni koži so izkusile tudi, da takšne spremembe niso vedno enostavne. Ravno nasprotno: velikokrat so težke, naporne in neprijetne. Vseeno je rast, ki pride z njimi, vredna vsakega neuspeha, brazgotine in padca, ki neizogibno pride zraven.
»Vse poti imaš odprte,« vedno kima moja babi, ko pridem k njej na kavo. S prstom mi kaže rjave grudice kavne usedline na dnu skodelice, jaz pa se pretvarjam, da v tisti gošči tudi sama vidim vse odprte možnosti: neizživete pustolovščine, vzporedna življenja, revolucionarno drugačen vsakdan. Babica je v šloganju iz kavne usedline na žalost samouk – toda včasih je že sama misel, da so vse poti resnično odprte, neznosno privlačna.
Portret: Carlos David
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
