»Enkrat bom šel na Novo Zelandijo past ovce,« je bil stavek, ki sem ga med odraščanjem neštetokrat slišala. Vedno ga je izgovoril moj oče. Včasih na pol v šali, včasih malo zares, ponavadi pa v trenutkih, ko je imel vsega »poln kufer«.
Postati pastir na otoku 18.000 kilometrov stran morda zveni kot izredno specifična vizija. Vseeno ni šlo za njegovo osebno fantazijo. Imeli smo namreč soseda, ki se je v nekem trenutku odločil zapustiti svoje življenje v predmestju Ljubljane. Za s...