Sodobni svet se ne osredotoča toliko znanstvene dosežke skozi neopaženo delo mnogih; raje poudarja impulzivne skoke velikih super junakov. Razkorak med tem, kar dejansko prispeva k naši kolektivni uspešnosti, in tem, kar promoviramo, je zelo izrazit. 

Dr. Gašper Tkačik je eden najbolj uspešnih znanstvenikov, ki so temeljno izobrazbo pridobili v Sloveniji. Zaposlen je kot prodekan na inštitutu ISTA blizu Dunaja, ki ga pomaga programsko voditi, in kjer med drugim vodi skupino doktorskih študentov in vodi različne raziskovalne projekte. Leta 2020 je za izjemne dosežke na področjih v presečišču fizike, biologije in nevroznanosti, prejel nagrado  Lieben Prize, najvišje priznanje, ki ga podeljuje Avstrijska Akademija znanosti.  Skupaj z dvema sodelavcema od letošnjega leta dalje vodi raziskovalni projekt, ki je bil izbran za podporo “ERC Synergy Grant.” Pogovarjali smo se o pomenu znanosti na najvišji ravni za razvoj vseh spektrov družbe in o tem, zakaj impulzivne odločevalce prehitro slavimo kot super-heroje.

Gašper, najprej vas prosim za kratek povzetek za bralce. Kaj vas kot znanstvenika zanima, kaj je vaše področje dela?

Po izobrazbi sem fizik, ki ga zanimajo kompleksni biološki sistemi. Zanimajo me vse teme, ki so povezane s tem, kako živi organizmi doživljajo zunanje dražljaje, kako se nanje odzivajo, da si povečajo možnost preživetja. Ti dražljaji so lahko senzorični – kot naša čutila, ki zaznavajo svetlobo in jo spremenijo v živčne impulze –, lahko pa gre za zaznave raznih kemičnih signalov znotraj našega telesa, kjer morajo celice delovati skupaj, da imamo koherentno delujoč organizem. Celice izmenjujejo kemične signale, hormone. Zanima me, kakšni so mehanizmi, ki temeljijo na tej kemiji, ne na elektromagnetnih ali zvočnih valovih.

Ste raziskovalec in tudi prodekan na inštitutu ISTA blizu Dunaja. Kako ste pristali na tej funkciji, v okviru te inštitucije?

Ta zgodba je zelo zanimiva. Naš inštitut je zelo mlad, v praksi deluje od leta 2009. Takrat je prišel na inštitut prvi profesor. Jaz sem prišel leta 2011. Inštitut je nastal izven obstoječega univerzitetnega sistema. Ustanavlja ga poseben, ločen avstrijski zvezni zakon, ki nam daje tudi široko pravico podeljevanja doktoratov, brez detaljnih operativnih opredelitev, kaj to pomeni. Ob nastanku je bil torej inštitut tabula rasa, možnosti so bile odprte. Leta 2009 je bil inštitut gradbišče, fizično in tudi v prenesenem pomenu. Fizično zato, ker je bila prej tam psihiatrična bolnica, hiše so porušili (razen spomeniško zaščitenih) in začeli na novo graditi vse laboratorije. V prenesenem pomenu pa zato, ker razen tega zelo kratkega zakona ni bilo nobenega dokumenta, ki bi predpisal, kako naj delujemo. Inštitutska podiplomska šola zdaj vključuje več kot 300 študentov, prvo leto pa jih je bilo le nekaj. Pravila, curriculum, notranji mehanizmi te podiplomske šole in vodstvene funkcije – na začetku je bilo vse to popolnoma nedoločeno. Samo funkcija dekana je obstajala od prvega dneva.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s podiplomsko šolo?

Okrog leta 2015, a vpleten sem bil že od začetka: ne le kot eden izmed profesorjev, ki predavajo, ampak kot nekdo, ki želi prispevati k organizaciji študentskega programa. Potem smo kolegi in dekan (vmes so se trije dekani že izmenjali) vpeljevali nove strukture in pravila, ter gradili precej unikaten predmetnik. Sama funkcija prodekana prej ni obstajala. Na neki način sem jo ustanovil jaz, ker je šola tako zrasla, da en sam človek ni zmogel več peljati cele zgodbe – in tako imamo zdaj strukturo dekan, prodekan in sedem profesorjev, ki delujejo kot »track representatives«, kot jim pravimo. Tracki niso oddelki kot na naši univerzi, ampak so tematsko povezane skupine študijev, ki posebej oblikujejo vsak svoj curriculum za študente. Ta struktura je zrasla z nami in na neki način sem se sam vmestil vanjo.

Pridobili ste izobrazbo na najbolj elitnih univerzah sveta in kot mlademu znanstveniku so vam bila odprta vsa vrata. Zakaj ste izbrali ta inštitut?

Oba z ženo sva si želela vrnitve v Evropo. Ameriko, ki je akademsko velik svet, sva odpisala zaradi osebnih razlogov. Znotraj Evrope ni prav veliko priložnosti, da preideš iz »postdoca« na profesorsko funkcijo, ki ima možnost, da postane na neki točki permanentna, kar ponuja ameriški »tenure track system«. Naš inštitut pa tak sistem ima. Kompetitivna mesta recimo znotraj Nemčije, na inštitutih v okviru družbe Max Planck, so zaznamovana s tem, da dobiš sicer super delovno okolje za pet do sedem let, vendar moraš potem še enkrat menjati inštitucijo, ne moreš ostati na isti poziciji.

Midva pa sva si želela, tudi zaradi ureditve družinskega življenja, vsaj možnost, da ostaneva dalj časa na enem mestu.

Tretja zadeva, ki me je privlačila, pa je bil riziko. Šlo je za čisto novo inštitucijo z neizmernim potencialom. Zanimivo in presenetljivo je bilo, da se je Avstrija spravila v tak gigantski projekt – to namreč pomeni zelo veliko denarja in poguma; zastavili so, da bo to res relevantna raziskovalna inštitucija v svetovnem merilu, v svetovni špici. To je veliko tveganje, hkrati pa velika priložnost.

Kot mlad profesor ste lahko rasli skupaj z inštitucijo. Ste imeli več priložnosti kot v kakšni bolj jasno vnaprej definirani strukturi?

Ko sem prišel, sem bil 13. profesor in prvi fizik na ISTA. Pri mnogih kolegih, ki smo jih najeli v naslednjih petih letih, sem imel besedo. Na ta način sem lahko sooblikoval, v katero smer inštitut gre, na katero znanstveno področje se bomo širili. Zdaj imamo nova področja – kemija, atmosferske znanosti, astronomija -– ki jih prej sploh nismo imeli. Tveganje pa je seveda obstajalo; ko sem prišel, je bil to še vedno projekt, ki bi lahko šel narobe. Zdaj mislim, da tega tveganja praktično ni več. Ker je inštitut dovolj prepričljiv tudi v smislu pridobitve sredstev – raziskovalnih, evropskih, mednarodnih – ter publikacij. Prepoznaven je po svetu, vsaj na nekaterih področjih. Absolutno še nismo tam, kjer so etablirani starejši faksi, definitivno pa nismo več »noname« inštitut. Tveganje, da bi se »project ISTA« ustavil, je po moje zelo majhno.

Kakšen pa je bil proces selekcije? Čeprav je bil inštitut še nov, ni bilo samoumevno, da so vas hitro sprejeli za profesorja in nato znotraj strukture na vodilni položaj.

Takoj ko sem se pridružil inštitutu, sem tudi sodeloval v letnih ciklih izbiranja novih profesorjev. Letos in lani je to videti tako, da za profesorska mesta dobimo med 2000 in 3000 prijavnic iz celega sveta. Inštitut ima že od vsega začetka filozofijo, da ne odpre posameznih stolčkov, torej ne reče, letos iščemo enega fizika, enega matematika, ampak iščemo najboljše kandidate. Vsako leto izberemo med pet in osem novih profesorjev, kar pomeni, da izmed nekaj tisoč prijav profesorji najprej zožimo izbor na približno 40 prijav; te kandidate vsako leto povabimo na obisk in intervju, pripravijo predavanje, dobijo se s 15 profesorji ena-na-ena ter z administracijo. Izbranim intervjuvancem naredimo ponudbe, delež jih sprejme, nekateri jih ne. Če so to top talenti, imajo itak ponudbe tudi od drugod – na ta račun vedno izgubimo par dobrih kandidatov – in ta proces je zelo dobro naoljena mašinerija. Trenutno ima naš inštitut nekaj čez tisoč ljudi – študentov, profesorjev, »postdocov«, administracije – zelo pomemben podatek pa je tudi število ljudi, ki pride z inštitutom v kontakt, ki jih inštitut pripelje v Avstrijo za nekaj dni ali nekaj let, in kar nekaj talentiranih tu ostane. V akademiji ali v gospodarstvu. Na primer, za našo podiplomsko šolo smo imeli letos 6000 prijav, za naše poletno pripravništvo prav tako nekaj tisoč; trenutno sprejmemo okrog 70-80 doktorskih študentov na leto. So pa mesta, razen redkih, za določen čas, torej se veliko kadra menja.

Odprta struktura – je to med inštituti neobičajno? Samo en zakon, ki pove, da inštitut je.

Tega ne vem, ker se redko odpirajo primerljivi znanstveni inštituti s takšno širino. Edini primer, ki ga poznam in se je zgodil istočasno, je japonski, na Okinavi, ki se imenuje OIST, kjer je bila ideja podobna, torej splošna bazična znanost, ki pokriva široka področja, od matematike, fizike, računalništva, nevroznanosti do molekularne biologije. Oboji smo šli po zelo podobni poti, od ustanovitve, tabule rase, motivacije narediti nekaj, kar je izven sistema v državi. Drugače pa podobnih primerov ni veliko na svetu. Vsi ostali inštituti, ki jih poznamo po imenu, imajo že dolgo zgodovino, so posledica zgodovinskih okoliščin, ki so bile ob ustanovitvi zelo drugačne.

Večina inštitutov, ki se danes ustanavljajo in so primerljivi po starosti, ima veliko bolj omejeno misijo področja znanosti, recimo inštitut za molekularno biologijo. Ima veliko jasnejše, morda celo kakšne aplikativne cilje, ki so v konkretni povezavi z medicino. Mi tega nimamo. Mi smo ustanovljeni kot »curiosity driven research« z infrastrukturo, ki spodbuja in vodi tudi v aplikacije, patente, intelektualno lastnino, ni pa to naša misija ali kriterij, po katerem bi bili ocenjevani.

Osebno se mi je takrat zdelo nenavadno, da je Avstrija šla v tak projekt, in kasneje sem izvedel koščke relevantne politične zgodbe. Kljub temu vpletanju politike pa so uredbo inštituta prepustili trem »modrecem« iz globalnega sveta znanosti: bivšim direktorjem ETH v Švici, Maxa Plancka v Nemčiji in Inštituta Weizmann v Izraelu. Ti so povedali, kakšne bi morale biti lastnisti novega inštituta, da bi bil uspešen na ravni bolj etabliranih inštitucij, kaj bi bilo treba narediti, da bi lahko začel nekaj takega na novo. Trojica je pripravila seznam (objavljen na spletni strani inštituta); nato je zakon te točke bolj ali manj prepisal, ne da bi kaj zakompliciral. Zanimivo, da se je ta končna etapa v Avstriji zgodila tako gladko in s širokim političnim konsenzom.

Pa so oni trije še vpleteni?

Bil je začeten impulz znanstvenikov, tudi avstrijskih, ki so podpirali to iniciativo, posebej Anton Zeilinger (Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2022 in bivši predsednik Akademije znanosti Avstrije), in tudi avtorji tega seznama so bili na začetku zelo vpleteni, predvsem v eksternih nadzornih organih, ki spremljajo razvoj in dajejo nasvete. Sčasoma, ko so videli, da je inštitut vzpostavljen, je bilo tudi njihovega direktnega angažmaja manj. Verjetno pa so tudi kasneje podpirali inštitut v javnem in političnem smislu.

Kot start up?

Ja, lahko bi rekli, da gre za podoben mehanizem. V znanstvenem svetu ni to nič nenavadnega, večina velikih univerz po svetu, ameriških, ima zunanje panele ekspertov, ki so seveda po znanstveni liniji običajno veliko dosegli in imajo priznan status, ampak se s starostjo in izkušenostjo bolj in bolj vpletajo v znanstveno politiko. Akademija ima možnost, da svoje znanstvene strukture definira sama, kar ti odpre možnost prenosa najboljših praks – ki se začne z dialogom »kako pa vi delate na vaši inštituciji?« To je običajno popolnoma neplačan angažma, toda ko prideš na ta srečanja, vidiš inštitucije in njihove težave od znotraj in jim lahko svetuješ in ta del je zanimiv. V podiplomski šoli imamo recimo enkrat na dve leti mednarodni panel, kjer advisorji govorijo posebej z vodstvom šole, profesorji, administracijo, posebej pa tudi s študenti brez naše navzočnosti, ter izdajo priporočila, kaj popraviti, izboljšati.

ERC SYNERGY GRANT (Evropski raziskovalni svet, sredstva za sinergijo raziskav)

Letos ste v skupini treh sodelavcev, vas in še dveh, prejeli Synergy grant za raziskave. Kaj to pomeni?

To je eden izmed mehanizmov za financiranje osnovne znanosti, ki ga organizira evropski raziskovalni svet (ERC), inštitucija evropske komisije, ki deluje kompetitivno in deli denar za izbrane projekte. Ta inštitucija je s svojim obstojem pomembno spremenila evropsko znanost. Podeljuje sredstva samo na podlagi znanstvene odličnosti. Ta kriterij je težko narediti popolnoma objektiven in verjetno nemogoče narediti popolnoma primerljiv preko vseh ved, pa vendar je zavezanost k temu načelu (in ne recimo delitvi denarja na podlagi »uravnilovk«) izjemnega pomena. Tipično sredstva pripadejo enemu samemu raziskovalcu, raziskovalki, vezani so osebno na njo ali njega, ne na inštitut, če torej zamenja znanstvenik inštitucijo, gredo sredstva z njo ali z njim. Sredstva so za evropske razmere visoka, gre za financiranje raziskav dolgih pet, šest let, v višini nekaj milijonov evrov. Ena izmed redkih oblik financiranja, ki ni podeljena posameznemu raziskovalcu, ampak skupini, je mehanizem »Synergy grant«. Raziskovalci morajo napisati skupen projekt, v katerem morajo dokazati, da je sodelovanje med njimi nujno potrebno, da torej gre za vprašanje, ki ga vsak posamezen član ne bi zmogel rešiti sam, ampak le skupaj. Torej ne le kolaboracija, ampak sinergija.

Kakšen je vaš projekt?

Naš projekt smo prijavili trije kolegi. Thomas Gregor je v Franciji, na Institut Pasteur in na ameriškem Princetonu, eksperimentalni fizik, specialist za mikroskopijo. Njegov laboratorij ima vrhunsko tehnologijo za opazovanje molekularnih dogodkov v realnem času znotraj celice. Ko se celica odloči, da bo izrazila nek gen, recimo v zarodkovnem razvoju ali pa zaradi tega, ker se je kakšen stimulus v okolju spremenil, morajo točno določeni deli regulatorne sekvence, torej kratka zaporedja »črk« na celičnem DNK-ju, priti v kontakt z posebnimi regulatornimi proteini v celici. Lahko si mislite, da ti regulatorni proteini prižgejo »stikalo« na DNK, zaradi česar bo celica vklopila določen gen. Ti dogodki so dogajajo na razdaljah med nekaj in nekaj 100 nanometrov, tam se zgodi prenos informacij preko molekularnih interakcij, s katerimi celica sproži ta ali on podprogram, da se pravilno odzove na spremembe v svojem okolju.

Gregorjev laboratorij je zmožen z genskim inženiringom doseči, da te molekule, ki interagirajo, lahko opazujemo pod mikroskopom, saj vsaka oddaja svetlobo druge barve, če jih stimuliramo. Tako lahko v realnem času vizualiziramo kje je regulatorna sekvenca na DNK, kje so regulatorni proteini, in kdaj vse vklopi celični podprogram, ki sproži gensko izražavo, torej proizvodnjo novih proteinov. Naš fokus bo genska regulacija v zgodnjem zarodkovnem razvoju, ko se matične celice odločajo, kako se bodo specializirale.

Drugi sodelavec je Denis Duboule, eksperimentalni razvojni biolog in genetik iz Collège de France, v Parizu, je pionir pri delu z mišjimi zarodkovnimi celicami. Raziskuje, kako jih lahko pripravimo do tega, da se samo-organizirajo v strukture (»gastruloids«), ki se jih da uporabiti kot eksperimentalni substrat v kontroliranem laboratorijskem okolju, brez dela z živalmi. Te celice imajo fantastične lastnosti: če jih v pravem okolju zbližamo in kemijsko stimuliramo na pravilen način, se združijo v »bunke«, najprej homogene, nato pa same od sebe podrejo simetrijo in postanejo podolgovate, začnejo rasti v eno smer in vzdolž te podolgovate osi. Ti zgodnji procesi so zelo podobni tistim, ki bi se zgodili s pravim mišjim zarodkom znotraj materinega telesa. Tam je to težko opazovati, eksperimentiranje na živalih vedno manj zaželjeno, tukaj pa imamo kontroliran sistem, zunaj živega organizma, ki ga lahko opazujemo neposredno, z uporabo vrhunske, namenoma za to razvite mikroskopije.

Vloga moje skupine v tej kolaboraciji pa je, da z metodami obdelave podatkov in s teoretičnimi modeli povezujemo oba eksperimenta, ki se sicer dotikata natančno istega procesa znotraj istih celic, vendar na popolnoma različnih časovnih in prostorskih skalah. Thomas Gregor opazuje stvari, ki se dogajajo v sekundah na tisočinkah milimetra, Denis Duboule pa opazuje, kaj se dogaja na skali celih celic v procesih, ki trajajo ure in dneve. Če hočeš iste dogodke, ki jih proučujemo na različnih skalah, povezati, je trenutna pot preko natančne analize podatkov in matematičnega modeliranja.

Kaj je vaša hipoteza? Kaj želite s projektom doseči, dokazati?

Za nas bi bila najboljša poteza korak naprej v bazičnem razumevanju, da povežemo dve področji znanosti – biofiziko in genetiko – na nivoju molekularnih dogodkov, ki so ključni za zgodnji razvoj sesalcev. Zdaj ti dve področji znanosti divergirata, ker je ta most težko zgraditi. Hkrati pa vemo, da so dogodki na molekularnem nivoju mehanistična osnova tudi za vse dogodke na nivoju celic in tkiv. Ves razvojni program je zakodiran v organizmovem DNK. Torej se mora tekom zgodnjega razvoja odčitati ter izvesti. To je del, ki bi ga radi razumeli. In za nas, kolaboratorje na tem projektu, je prva motivacija in končni cilj razumevanje samo.

Projekt ima tudi metodološke komponente, ki jih moramo spotoma rešiti ali razviti, če hočemo priti do svojega cilja. Vključuje tako razvoj nove mikroskopije, kot tudi način, kako analitske metode in obdelavo podatkov pripeljati skupaj s teorijo. Za to nimamo obstoječega recepta, ki bi si ga lahko prebral v članku in ga sam ponovil na našem sistemu. Tudi na nivoju genetike moramo narediti nekaj novega: pripraviti eksperimentalne protokole, ki nam bodo dali gastruloide na zanesljiv, kvantitativen, in ponovljiv način.

Kako je potekal postopek izbora?

Gre za razpis, objavljen vsako leto. Prvo leto, ko smo prijavili skoraj enak projekt, smo že prišli precej daleč v izbornem postopku, vendar vseeno nismo dobili sredstev. Najprej iz stotin projektov izberejo majhno število prijavljenih in potem izbrane povabijo na intervju v Bruselj. Na podlagi vsega skupaj določijo rezultate. V prvem ciklu smo prišli do intervjuja in imeli načeloma že precej dobre šanse; okrog tretjina intervjuvancev dobi na koncu odobren projekt. Ampak če prilezeš eno leto dovolj daleč, imaš naslednje leto pravico do ponovne prijave s podobnim oz. popravljenim projektom. Vso povratno informacijo, ki smo jo prejeli od revizorjev, smo upoštevali in naredili novo verzijo prijave. Ta je bila uspešna. Lani jeseni smo imeli intervju v Bruslju in uradno se je projekt začel letos maja.

Kakšne so vaše izkušnje s prijavami na podobne razpise?

Moja izkušnja od prej – prijavljal sem se tudi na ostale projekte Evropskega raziskovalnega sklada – je bila, da sem prišel daleč, pa jih pogosto nisem dobil. Mislim, da so projekti, ki pridejo do zadnjih stadijev, po tehnični plati dovolj dovršeni, da to projekta ne odnese. Večina je vrednih financiranja, če bi bilo dovolj raziskovalnega denarja. Izbira se tudi na podlagi, koliko je to prebojen projekt, kakšno je ravnotežje med rizikom in potencialnim izkupičkom. Ti projekti naj bi bili »high risk – high gain«. Do neke mere hočeš predlagati stvari, ki lahko tudi ne delujejo. Pri svoji prvi prijavi smo od revizorjev izvedeli, da jim ni bilo všeč, da sta dva izmed temeljnih gradnikov naše raziskave precej riskantna, sicer »high gain«, a da sta v naši raziskavi preveč centralna in da je od teh delov odvisno preveč drugih delov predvidenega projekta. Ko smo dobili ta feedback, smo se zavedeli, da se da naš program spremeniti tako, da v njem še vedno ostane riskantni del, vendar je le češnja na vrhu torte. Če večino stvari dobro strukturiraš, se jih da narediti, tudi če zadnji del ne uspe – ta del smo torej popravili. Del povratne informacije je bil prav tako, da je v nekaterih točkah projekt zastavljen preambiciozno, za več kot šest let v predlogu, da pa lahko damo tisti del ven, pa bo vseeno dovolj celovito. In še nekaj manjših stvari, ki smo jih morali bolje razložiti.

Problem pri teh projektih je, da intervjuvanci prepričujemo komisijo, ki je strašno široka. Na panelih je okrog 12 vrhunskih znanstvenikov, ampak čisto možno je, da nihče ni prav blizu temi, ki jo naslavljaš v predlogu. Zato moraš postaviti zelo osnovno vprašanje, ne nekaj tehničnega. Morajo se odločiti, zakaj financirati to vprašanje, ne pa nekega drugega, razumeti, zakaj je vprašanje dovolj fundamentalno, zakaj lahko odgovor nanj prinese premik v mišljenju celega področja.

Kako uspešni so Slovenci na teh razpisih?

Ja, sodelujejo in vem, da je bilo nekaj dotacij že tudi slovenskih. Eden od res uspešnih znanstvenikov je fizik Tomaž Prosen. Mislim pa, da projekta sinergije ni dobila še nobena slovenska nosilka.

Sistem je zelo meritokratski, brez kakšnih pretiranih uravnilovk. Na ISTA je okrog polovice profesorjev financiranih s sredstvi ERC. Presoja po znanstveni liniji, ne po tem, kdo je že kdaj kaj dobil in kdo še ni – seveda pa nobena taka presoja ni idealna. Zanimiv je format intervjuja. Najprej 10 minut prezentacije, odmerjenih na sekundo natančno. Potem pa pol ure za vprašanja. V tem času se ljudi dobro »zasliši«. Presoja se tudi, kako uigrana je trojka. Na koncu je pomemben tudi vtis, da so predlagatelji kot znanstveniki in ljudje med sabo kompatibilni. Jaz sem enega kolega od trojke že od prej poznal in sva produktivno sodelovala, v tri pa smo se prej večkrat skupaj dobili v živo, pripravljali smo se na intervju.

Ali bi lahko umetna inteligenca pomagala pri odločanju o razpisih?

Odloča lahko, kako je dodelan tekst, ne pa nujno vsebina. Predpostavlja se, da so vsi teksti dodelani, nismo še tam, da bi lahko razumela in presojala o vsebini.

Kakšen je vaš komentar obče klime in sprejemanja znanosti? Smo družba, ki temelji na znanosti, toda znanost je večini precej nedostopna.

Včasih me to malo obremenjuje. Rad bi poudaril nekaj vidikov tega vprašanja. Prvič, dostopnost znanstvene komunikacije. Menim, da znanstveniki na tem področju ne delamo dovolj. Znanstveniki se pogosto specializirajo za raziskovanje, kar ne pomeni nujno, da znajo tudi dobro komunicirati znanost. Ti dve stvari ne gresta vedno skupaj. Ko pa gresta, zahteva to vedno več časa in dodatnega znanja. Ni dovolj le, da imamo talent za dobro izražanje; potrebujemo tudi tehnične veščine, da znanstvene informacije ustrezno predstavimo.

Oblikuje se izboljšanje komunikacije v znanosti na mednarodni ravni. K večji dostopnosti prispevajo dobre institucije, ki povezujejo ljudi, specializirane za komunikacijo. Ti strokovnjaki znajo spretno govoriti z znanstveniki in zmanjšati razlike med njimi in javnostjo. Pomembno je zagotoviti sredstva za to področje, saj komunikacija ni več zgolj amaterska dejavnost, ki temelji na prostovoljnem delu posameznikov. Potrebujemo ustrezno infrastrukturo in sistem.

Na našem inštitutu se na tem področju veliko dela. Na primer, zvezna vlada je prepoznala komunikacijo znanosti kot naš sekundarni cilj. Prvi je seveda vrhunsko raziskovanje, vendar si prizadevamo tudi za izobraževanje mlajših in učiteljev ter menedžment znanosti.

Po drugi strani pa sem nekoliko pesimističen glede alternativnih razlag odločanja, ki se v zahodni popularni kulturi sprejemajo kot norma. Ljudje naj bi se pogosto odločali na podlagi intuicije, ne pa racionalnega razmišljanja.

To je alternativna slika sveta, ki ne temelji na znanstvenem razumevanju in sistematičnem timskem delu. Znanost in inženiring sta sposobna reševati zelo kompleksne probleme, in velikokrat to počneta na način, kjer širša javnost ne pozna nujno super-junakov, in skozi zaporedje veliko konsistentnih, a majhnih, korakov v pravo smer, k novemu dosežku. To je resnica, ampak ljudjem so ljubše zgodbe posameznih junakov, kot sta Einstein in Tesla, ki so seveda doprinesli k velikemu napredku, vendar ne v vakumu, pač pa v okviru kolektivnega znanstvenega udejstvovanja. Sodobni svet se ne osredotoča toliko znanstvene dosežke skozi neopaženo delo mnogih; raje poudarja impulzivne skoke velikih super junakov. Razkorak med tem, kar dejansko prispeva k naši kolektivni uspešnosti, in tem, kar promoviramo, je zelo izrazit.

Kakšno nevarnost pa lahko predstavlja kombinacija tehnološkega napredka in impulzivnih odločitev določenih političnih figur?

Kombinacija tehnološkega napredka in impulzivnih odločitev nekaterih političnih figur lahko predstavlja resno nevarnost. Znanost in njene aplikacije v medicini, umetni inteligenci, orožju in na drugih področjih prinašajo zelo zmogljiva orodja, ki lahko močno vplivajo na svet. Odločitve v zvezi z uporabo teh tehnologij pa niso le znanstvene narave, ali celo večinoma niso znanstvene narave. Nosijo pa lahko vedno večje tveganje za vso družbo.

Majhna skupina ljudi lahko zlahka vpliva na življenja vse večjega števila ljudi. Ob tem obstaja nevarnost, da se pomembne odločitve oblikujejo za zaprtimi vrati in v rokah impulzivnih ter neracionalnih odločevalcev. Eden najbolj zaskrbljujočih primerov je odločitev o uporabi atomskega orožja. To vprašanje ostaja odprto in nas opominja, da moramo biti zelo previdni pri načinu uporabe tehnologij, ki jih imamo na voljo.

Pomembno je imeti zgodovinsko perspektivo o tem, kaj nam je znanost dejansko prinesla. V današnjem svetu imamo številne stvari, ki olajšujejo življenje in so postale tako samoumevne, da pogosto pozabimo, da sploh ni bilo vedno tako. V Evropski uniji, zlasti v večkulturnem okolju, kot je Dunaj, lahko opazimo generacije, rojene v EU, ki menijo, da je ta odprtost, ki jo omogoča EU, samoumevna: »Ali ni povsod mogoče živeti in delati, kjer želiš?« Ko pa takšno miselnost sprejmemo za samoumevno, se pojavi resna nevarnost za vse, kar smo dosegli. Z malo več izkušnjami opazimo, da se ti sistemi lahko enostavno razmontirajo – kot je to primer Združenega kraljestva, ki se je odločilo za izstop iz EU. Te stvari niso samoumevne niti na tehnološkem niti na političnem nivoju.

Zato je pomembno, da se zavedamo, da je za ohranjanje kakovosti življenja in stabilnosti družbe potreben stalen trud in stalno delovanje. Ne gre le za to, da se pomikamo naprej, delo je potrebno tudi za preprečevanje morebitnega nazadovanja. To je ena od ključnih nalog komunikacije znanosti.

Ali ste glede prihodnosti optimist ali pesimist?

Na kratki rok sem optimist, vendar sem na dolgi rok bolj pesimističen. Razlog za to je, da se pojavljajo nova tveganja, ki sicer prinašajo priložnosti, a če smo, kot jaz, nekoliko cinični glede človeškega delovanja in ne toliko glede znanosti, me dolgoročno bolj skrbijo tveganja kot prednosti, ki jih te priložnosti lahko prinesejo.

Kako mislite, da bo videti konec sveta?

Hahaha, no, to je tako daleč v prihodnosti, da je nemogoče napovedati, kako bi lahko izgledalo.