Živim v bloku, ki je bil narejen proti koncu šestdesetih in temu primerno so načrtovane parkirne kapacitete za stanovalce. Zaradi neprestane gneče na našem parkirišču je moj avto vsako leto vsaj enkrat poškodovan. Listka s telefonsko po navadi ni. Zato imam že lep čas avto zavarovan za primere škode na parkirišču.

Ko sem nazadnje avto zjutraj našel poškodovan, sem škodo fotografiral, nato pa na svojo zavarovalnico poslal škodni zahtevek. Čez nekaj dni so mi skupaj z odobritvijo zahtevka poslali še seznam pogodbenih servisov/podjetij, kamor lahko avto peljem na popravilo. Servis sem izbral tako, da sem šel na AJPES in za vsako podjetje pogledal lastniško strukturo. Izločil sem vse servise, ki imajo v lastniški strukturi tuje lastnike. Potem sem izločil še tiste, ki imajo v lastniški strukturi pravne osebe. Na koncu sem izločil še tiste, kjer je več kot pet posameznih lastnikov. Tako mi je ostal en servis, kamor sem avto peljal na popravilo.

Zveni znano? Tudi vi tako izbirate servis? Ne? Seveda ne. Ker se nihče ne odloča, kam bo peljal avto na popravilo na podlagi lastniške strukture podjetja. Zanima nas le kvaliteta opravljenih storitev (in cena). Vse ostalo je nepomembno.

Pa vendar nas naši politiki želijo prepričati v točno takšno obnašanje pri zdravstvenih storitvah – da morajo biti ponudniki zdravstvenih storitev v ekskluzivni lasti države. Kot da je lastniška struktura potreben in hkrati zadosten pogoj, da se bodo storitve opravljale kvalitetno. Da državljani v veliki meri temu grotesknemu poenostavljanju, ki meji na ideološko blaznost, nasedajo, me vedno bolj preseneča. Še posebej zato, ker nam empirija zadnjih 30 let sporoča ravno obratno. Storitve, ki jih izvaja država, so skoraj praviloma slabe kvalitete, dostop do njih pa otežen.

Dilema javno vs. zasebno seveda ni enostavna in črno-bela. Osebno ne verjamem, da je katerikoli ekstrem najboljša rešitev. Potrebno je poiskati pravilno zmes obeh. Da je stvar še težja – ko to optimalno zmes najdemo, ne ostane optimalna zelo dolgo. Ves čas jo moramo prilagajati novim razmeram in iskati nov optimum. Do tega pa lahko pride le, če kot družba zmoremo konstruktivno debato. Žal zanjo nismo zreli, saj se vsak tak poskus konča v ideološko obarvanih čustvenih izbruhih.

V resnici se moramo namesto o lastništvu pogovarjati o učinkovitosti. Učinkovitost ni neka neoliberalna izmišljotina brez pomena. Je izjemno pomemben kazalnik, ki nam pove, koliko resursov porabimo, da zagotovimo določeno količino storitev. Manj učinkoviti kot smo, več resursov porabimo. In ker resursi niso neomejeni – niti za državo –, to pomeni, da bomo ob nizki učinkovitosti zagotavljali manj storitev, kot bi jih lahko, če bi bili bolj učinkoviti. To pa neposredno pomeni, da bo imelo več ali pa manj ljudi dostop do zdravstvenih storitev.

V teoriji sta seveda lahko javni in zasebni sektor enako učinkovita. V praksi je po navadi zasebni sektor bolj učinkovit in zato je v demokratičnih državah s tržnim gospodarstvom pretežni del storitev v domeni zasebnega sektorja. Konkurenca in možnost dobička, ki sta modus operandi zasebnega sektorja, ustvarjata odličen mehanizem, ki ponudnike sili v čim večjo učinkovitost. Javno konkurence (niti dobičkov) nima. Je neprofitni državni monopol. Zato nima mehanizma, ki bil težil k zviševanju učinkovitosti.

Seveda obstaja tudi nasproten argument. Če je vodilo dobiček, potem se lahko pri storitvah, kjer se posameznik sam zaradi nepoznavanja problematike ne more suvereno odločati in za to potrebuje nekoga drugega (t. i. principal-agent problem), to izkorišča. Zdravstvo zagotovo spada med storitve s principal-agent problemom, kjer pacient po navadi odločanje o svojem zdravljenju preda zdravniku.

V teoretičnih debatah lahko najdemo tisoč razlogov, ki govorijo v prid zdravstvu kot javni storitvi, in prav tako tisoč, ki govorijo v prid zdravstvu kot zasebni storitvi. Teorija nam dokončnega odgovora ne bo dala. Pogledati moramo v realen svet. Ta pa nam sporoča sledeče. Skozi celotno zgodovino naše samostojne države je zdravstvo v veliki večini (upam si trditi, da skoraj izključno) v rokah države. Vsako leto za zdravstvo namenjamo več denarja in vsako leto so čakalne dobe za zdravstvene storitve daljše. Več kot očitno je, da učinkovitost v zdravstvu v najboljšem primeru stagnira, v najslabšem pa strmo pada. Ob tem pa večina politikov kot rešitev predlaga še več javnega.

Če si kdorkoli drzne predlagati več zasebnega, ga utišajo z besedami: »Ali hočeš ameriško zdravstvo?!« Kot da je ta ekstrem edina alternativa našemu ekstremu in kot da med tema dvema poloma ni ničesar, kar bi lahko poskusili. Za začetek bi bilo dobro razumeti, da na področju zdravstva javno ne pomeni nujno tudi državno. Lahko obdržimo javno financirano zdravstvo (skozi obstoječi Zavod za zdravstveno zavarovanje), izvajanje zdravstvenih storitev pa predamo v roke zasebnega sektorja. Nobene potrebe ni, še posebej glede na empirijo zadnjih 30 let, da so tudi ponudniki zdravstvenih storitev (zdravstveni domovi, bolnišnice) v domeni države. Glede na trenutno stanje v zdravstvu, ki je tik pred razpadom, bi bilo to vredno poskusiti, namesto da še naprej trmasto vztrajamo z enakimi rešitvami in upamo na drugačen rezultat.

Tudi izven področja zdravstva si pri vprašanju »javno vs. zasebno« želim le eno. Da bi bili pragmatični in ne ideološki. Da bi bilo naše vodilo učinkovitost oz. povečevanje učinkovitosti. Da bi razumeli, da učinkovitost ni prazna floskula neoliberalnih vampirjev, ampak nuja, če želimo dobro živeti. Ko učinkovitost dosežemo, je povsem nepomembno, ali je neka storitev v domeni javnega ali zasebnega.