V Chicagu zlahka prekineš stike. Lahko se izogneš neprijetnim kolegom in svoje delo opravljaš v samoti. Iste kolege lahko kasneje opravljaš brez posledic. Izogibanje v ogromnem mestu ni prav težko opravilo. V Sloveniji je drugače. S svojimi sovražniki se moraš naučiti živeti. Srečali se boste v kinu, na otvoritvah razstav, na Metelkovi in na rojstnodnevnih zabavah skupnih prijateljev.

Sama skozi oči tujke vidim slovensko tesnobo, izhajajočo iz svoje majhnosti, kot pretirano in nepotrebno. Majhnost, ki je pogosto vir občutka manjvrednosti, bi morali namesto tega dojeti kot temelj intimnosti, stanja, po katerem hrepenijo tudi prebivalci največjih mest. Ko nisem v Ljubljani, bivam v Chicagu, mestu z enajstimi milijoni prebivalcev. Tako velik kraj te hitro pogoltne, zato prebivalci Chicaga v svojih soseskah ali ožji družbi prijateljev zavzeto iščejo majhnost, delno v izogib eksistencialni krizi in delno zaradi lažje obvladljivosti manjših, tesno povezanih družbenih skupin. V Slovenji se te skupine pogosto križajo, kar lahko olajša poklicno napredovanje ali prizadevanja v smeri osebnih interesov, v Chicagu pa je možnost preseganja njihovega prvotnega namena, druženja, precej omejena. Težje je spoznavati nove ljudi, odkrivati scene in se uveljaviti v kakršnikoli obliki. Drugače kot v Sloveniji, kjer nikoli nisi več kot korak stran od koga pomembnega.

V Chicagu, New Yorku in mestih podobnega kalibra ne pričakujte odgovorov na svoja hladna e-poštna sporočila. Delam kot arhitekturna kritičarka, distanca med mano in deležniki mojih kritik pa je tolikšna, da se v njej moj glas velikokrat popolnoma izgubi. Občutek imam, da je moj vpliv na arhitekturno prakso zanemarljiv, da ne vzbujam nikakršnega spoštovanja, kaj šele strahu ali jeze, kritiško dejavnost pa čedalje bolj dojemam kot stvar majhnega, zaprtega kroga enako mislečih.

Pri arhitektih je podobno. V Ameriki vsak dan zgradijo neznansko število objektov, ki vključno z zaslužnimi arhitekti ostanejo povsem neopaženi. Zaradi omejene dostopnosti in mnogih, predvsem finančnih ovir, umetnost nasploh postaja domena premožnih. Arhitektura je temu zaradi svojih značilnosti podvržena toliko bolj, saj si ti ljudje lastijo tudi dostop do njej pripadajočih socialnih krogov. Biroji se v obupani želji po pozornosti prenasičenega trga poslužujejo vedno bolj radikalnih prijemov – na primer, ali lahko pripomoremo k preprečevanju podnebnih sprememb z zasnovo lebdečega mesta, za katero se izkaže, da je zgolj prazno sporočilo za javnost. Projekt ne bo nikoli zgrajen, nikoli ne bo ničesar spremenil, vendar pa je dejstvo, da je trenutno najdragocenejša tržna dobrina pozornost, te pa je z velikostjo družbe vedno manj, pripeljala do poraznega stanja, v katerem je ameriška arhitektura danes.

V Chicagu zlahka prekineš stike. Lahko se izogneš neprijetnim kolegom in svoje delo opravljaš v samoti. Iste kolege lahko kasneje opravljaš brez posledic. Izogibanje v ogromnem mestu ni prav težko opravilo. V Sloveniji je drugače. S svojimi sovražniki se moraš naučiti živeti. Srečali se boste v kinu, na otvoritvah razstav, na Metelkovi in na rojstnodnevnih zabavah skupnih prijateljev. Bahači, prevzetneži, arhitekti, katerih del ne maramo, in seveda bivši partnerji – z njihovo prisotnostjo boste soočeni vsak dan, druge možnosti ni. Ko sem se prvič soočila s to neprijetno družbeno dinamiko, sem občutila hudo, zadušljivo nelagodje. Prijatelji iz Ljubljane so me tolažili, da je to normalno in da se bom naučila tolerirati tudi nevzdržne ljudi, v dobro širše skupnosti in ker – kot rečeno – druge ni. Imeli so prav. Počasi se naučiš bolje obvladovati svoja čustva in, preprosto povedano, nekoliko odrasteš. Teh elementov družbenega soobstoja v svetu ameriške arhitekture močno primanjkuje. Prav zaradi slovenske majhnosti in posledično neizogibne medsebojne bližine verjamem, da bi moralo biti lažje kritizirati stavbe, ki si kritiko zaslužijo, saj se bo s tem ranjeno družbeno tkivo po začetnih bolečinah samo zacelilo. Ko se vsi poznajo, je težko kogarkoli zares izobčiti.

Slovenija je blagoslovljena tudi s svojo izoliranostjo, zaradi katere se ponaša z edinstvenimi in svojevrstnimi načini mišljenja in gradnje. Škoda, da slovenski dizajn v tolikšni meri stremi po podobnosti s širšim Zahodom, ki je s svojimi razkošnimi nakupovalnimi centri in predragimi, a dolgočasnimi realizacijami nečimrnih arhitektov, ki jih zanimata zgolj ustvarjanje čiste forme in osebnega brandinga, precej dolgočasen. Kot kritičarka čutim do slovenske arhitekture določeno mero prizanesljivosti. Malo je nezaslišano slabih gradenj, pa še te so po navadi takšne, ker poskušajo oponašati delo povprečnih nemških, nizozemskih ali ameriških arhitektov. Ameriko poznam še posebej dobro. V okviru sodobnega razumevanja arhitekture je ni težko imitirati, to je dosegljivo komurkoli. Slovenija pa se ponaša z bogato arhitekturno tradicijo, zaokroženo z poudarjenimi odtenki modernizma, s katerim prebivalci še zmeraj bivajo v sožitju, in arhitektom omogoča nove, drugačne načine gradnje in kritike.

Velik del svojih poznih dvajsetih let sem preživela v tej majhni, a neskončno zapleteni državici in jo skušala razumeti. Zaenkrat sem zgolj oplazila površino. Naj bo to kompliment.

// Kate Wagner

Foto: Jože Maček, Domen Pal, Branko Čeak