Matija Medved deluje na področju ilustracije, grafike, slikanja, animacije in oblikovanja. Živi v Ljubljani, toda seznam naročnikov, na katerega se uvrščajo The New York Times, Bloomberg Businessweek, Time Magazine in Forbes, bi mu zavidal marsikateri ustvarjalec tudi v kakšni večji svetovni metropoli. Njegov izčiščen slog je priljubljen tako doma kot v tujini; Medo, kot ga kličejo prijatelji, je prejemnik tolikih nagrad, da bi o tem lahko popisala več dolgih odstavkov. Naj omenim vsaj eno: lani mu je za serijo Fabulinih knjižnih naslovnic Društvo ilustratorjev v New Yorku podelilo zlato medaljo.

Tekst: Ajda Milne

Ilustracije/fotografije: Matija Medved

Si od nekdaj vedel, da boš postal ilustrator?

Ne, to ni bilo samoumevno. Kot otrok itak vsakdo rad riše. V vrtcu so mi drugi otroci velikokrat govorili: »O, ti ful dobro rišeš,« ali pa so prerisovali moje risbe in jih jemali domov. To se mi je sicer zdelo fino, ampak nisem bil prepričan, da imam nek izrazit talent. V šoli sem imel pri likovnem pouku recimo velikokrat težavo, da nisem vedel, kaj bi sploh narisal – medtem ko so imeli drugi sošolci zelo kreativne ideje. V gimnaziji sem potem razmišljal, da bi morda postal slikar. Ampak tega me je bilo tudi strah, poklic se mi je zdel nesiguren. Tako sem se na koncu odločil za študij ilustracije na ALUO-ju, ker sem upal, da bom od tega lahko relativno normalno živel. Takrat je bil to povsem nov program, jaz sem bil prva generacija.

Kako si zaštartal svojo samostojno pot po koncu študija – si začel aktivno iskati naročnike? Je bilo težko?

Na mojo srečo se je vse skupaj odvilo precej samo od sebe. Že na akademiji sem začel delati ilustracije za legendarni študentski časopis Tribuna. To je bila zame prva priložnost, da sem svoje delo lahko predstavil ljudem izven akademije. Pri tem je bila ključna moja diplomska naloga, ki je bila hkrati tudi posebna izdaja Tribune: časopis kot pravljica. Zanjo sem na Bienalu slovenske ilustracije prejel plaketo Hinka Smrekarja. Takrat me je opazilo več ljudi. Do mene je recimo pristopila Mladinska knjiga z naročilom za ilustracije zbirke Toneta Pavčka pa Lutkovno gledališče za poslikavo preddverja. To sta bila dva ključna projekta, ki sta spravila v pogon vse ostalo. Od takrat mi na srečo nikoli ni bilo treba zares iskati naročnikov.

V Sloveniji imaš kup zanimivih naročnikov: od različnih založb (Mladinska knjiga, Beletrina, Sanje) do kulturnih ustanov (SNG Opera in balet, Cankarjev dom, Plečnikova hiša) in komercialnih podjetij (GoOpti, Celtra, Juicy Marbles). Vseeno ni samoumevno, da so v tvojem portfelju tudi prestižni tuji naročniki: The New Yorker, The New York Times, Forbes in drugi. Kako ti je uspelo prodreti na tuji trg?

Prvo večje tuje naročilo je prišlo preko Nejca Praha, sošolca z akademije. Šel je študirat v Ameriko in po magisteriju dobil službo na Bloomberg Businessweeku kot likovni urednik. V tej vlogi je nekaj ilustracij naročil tudi od mene. Tik preden se je preselil nazaj v Slovenijo, sem ga šel obiskat v New York. Takrat sem bil še študent brez denarja, tako da sem hotel izkoristiti priložnost za relativno poceni obisk (smeh). Ko sem bil v New Yorku, mi je Nejc povedal, da je v Ameriki precej normalno, da k njemu v službo pridejo ilustratorji in mu predstavijo svoje delo. Tako sem pisal na The New York Times in ena izmed likovnih urednic mi je po nekem čudežu odpisala. Imela sva sestanek in tako se je vse skupaj začelo. Vsa ostala tuja naročila – The New Yorker, Forbes, Time Magazine – so potem prišla organsko. Kontaktirali so me oni in ne jaz njih.

Kako se slovenski honorarji primerjajo s tujimi?

Razlika v honorarjih je največja med Evropo in Ameriko. V Evropi honorarji za ilustracije v primerjavi s slovenskimi niso ne vem kako višji, razen če gre za neko večjo korporacijo. Sicer pa bi rekel, da lahko v Sloveniji kot ilustrator čisto dobro živim. Seveda je bolje, da imam tudi tuje naročnike; v mojem primeru imam približno polovico naročnikov v Sloveniji in polovico v tujini. Ampak mislim, da bi tudi samo s slovenskimi naročniki lahko imel nek okej, povprečen slovenski prihodek.

Imaš naročil toliko, da si lahko izbirčen? Ali pa še zdaj kakšnemu naročniku aktivno pišeš tudi sam?

V resnici razen tistega enega samega elektronskega sporočila na The New York Times nikoli nisem pisal nikomur. Lahko bi bil bolj aktiven, ampak če sem čisto iskren, se mi ne da preveč delati. Prav tako mi nista všeč pritisk in stres, ki prideta z roki. To je sploh specifično za tuje revije in časopise, kjer nikoli nimaš veliko časa, jaz pa nisem najhitrejši. Toliko naročil, kolikor jih pride samo od sebe, je ravno prav. Včasih tudi nimam časa, da bi vzel vsako naročilo, ki pride.

Kaj misliš s tem, da nisi najhitrejši – se ti zdi, da delaš počasi?

No ja, saj nisem tako počasen! (smeh) Za zadnje naročilo od The New Yorkerja sem imel en teden časa. To se mi je zdelo veliko – ponavadi imam dva dni. Stresno je predvsem to, da moraš spustiti vse ostale projekte, vriniti vmes tega in potem zamujati pri drugih naročilih. Če bi si za takšna naročila čas lahko odmerjal sam, bi si zagotovo dal več kot dva dni. Ampak tako pač to je: za delo porabim toliko časa, kolikor ga imam. Morda gre tudi za neke vrste perfekcionizem. Do sebe smo vedno strožji kot do drugih, kajne?

Na knjižni polici imam pet Fabulinih žepnic, ki imajo res krasne naslovnice. Zanje si lani v New Yorku prejel zlato nagrado ameriškega društva ilustratorjev. Kakšen odnos imaš do nagrad? Ti veliko pomenijo? 

Ko sem dobil prvo nagrado na Bienalu slovenske ilustracije, mi je to ogromno pomenilo. Hkrati mi je tista nagrada pomagala, da so me našli prvi naročniki. Ko si mlajši, potrebuješ neko zunanjo potrditev. Lahko si misliš, da delaš dobro, pa tvojega dela v resnici nihče ne razume. Zato so nagrade na začetku, ko je vse še zelo negotovo, zagotovo dobrodošla spodbuda.

Nagrad sem seveda še vedno vesel; na zlato nagrado ameriškega društva ilustratorjev, ki sem jo dobil lani, sem zelo ponosen. Toda po drugi strani je šlo za še eno kljukico na mojem seznamu želja. O tej nagradi sem recimo velikokrat sanjal, ko sem bil še na faksu. Tako da se mi zdi, da nagrade nimajo več takšne teže, kot so jo imele na začetku moje poti.

Naročniki, s katerimi delaš, imajo lahko tudi zelo specifične želje ali pa omejitve. Se znotraj okvirov komercialnih naročil vseeno lahko počutiš svobodnega? 

Ja, v resnici se pri svojem delu tudi v okviru naročil počutim precej svobodnega. V primeru občutljivih tem se včasih zgodi, da hočejo uredniki imeti večjo kontrolo nad končnim izdelkom, da ne bi slučajno prišlo do napačnih asociacij. Ampak v večini primerov naročniki ne vedo zares, kaj hočejo. To je priložnost zame, da si naročila naredim čim bolj zanimiva – stvari si zastavim tako, kot da bi jih delal zase. Morda tudi zato čutim manj potrebe po tem, da bi moral izven naročil delati tudi neke samostojne projekte. Vedno sem mislil, da se bom takrat, ko bom imel normalen dohodek in več časa, lotil slikanja. Ampak zdaj v prostem času raje počnem kaj drugega, recimo grem na vrt. Tako da sem predvsem zadovoljen, da mi naročniki zaupajo. Brez zaupanja ni svobode.

Kaj pa napake, lekcije, neuspehi? Ti kdaj kaj ni šlo po načrtih?

Velika lekcija je bila recimo to, kako se z naročniki dogovarjati za pogoje o delu. Nekajkrat se mi je zgodilo, da so bile stvari zmenjene tako ohlapno, da na koncu kakšno delo ni bilo plačano, tudi če je bilo narejeno – in to samo zato, ker si je naročnik premislil. To sem takrat nekako kar sprejel, čeprav je šlo včasih za precej velike naročnike, ki bi morali vedeti, da je takšen odnos zelo neprofesionalen. Nasploh mi je bilo na začetku samostojne poti težko začrtati jasne meje. Vzel sem vsako naročilo, privolil sem v vse pogoje, ki jih je določil naročnik. Nisem vedel, da se vse da premakniti, da vedno obstaja neka fleksibilnost, da imam pri vsem skupaj tudi jaz besedo.

So kakšni ustvarjalci in umetniki, ki so ti v navdih? 

Pravzaprav se aktivno izogibam spremljanju, kaj delajo drugi ilustratorji. Na začetku svoje poti sem bil nenehno v stiku z aktualno produkcijo v ilustraciji. Takrat je bilo to na neki način potrebno; pomagalo mi je razširiti obzorja, prepoznati, kaj mi je zares všeč. Toda sčasoma sem spoznal, da to tudi zelo močno vpliva na moje delo. Tako da sedaj dela drugih načrtno ne spremljam. Na Instagramu sicer sledim nekaterim ilustratorjem, toda mnoge izmed njih tudi namenoma odstranim. Če bi moral izpostaviti enega, bi morda izpostavil francoskega ilustratorja moje starosti, ki mu je ime Yann Kebbi.

Imaš kakšen nasvet, ki bi ga podelil z nekom, ki šele začenja svojo ustvarjalno pot?

Moj nasvet bi bil: zaupaj si. To zveni res klišejsko, ampak je res (smeh). To, da si zaupaš, je najtežji del – sploh na začetku. Ves čas imaš neko predstavo, kako bi stvari morale biti. Ampak če si zaupaš in si zraven še priden, se bo iz tega zagotovo izcimilo nekaj dobrega.

Matija Medved – 5 vprašanj
Poklic: ilustrator
Letnica rojstva: 1990
Kraj: Ljubljana

1. Risanje na roko ali digitalno? Skice lažje delam na roko. To se mi zdi hitreje, ker na papir lažje zmečem vse ideje. Ko je ideja enkrat izoblikovana, vse ostalo delam na računalniku.
2. Delo zjutraj ali zvečer? Res nisem jutranji človek. Z delom ponavadi začnem opoldne. Potrebujem nekaj časa, da se utečem. Ko stvari stečejo in sem ogret, projekte vedno končam hitreje – včasih zato delam tudi pozno v noč.
3. Delo od doma ali iz studia? Od doma ne delam praktično nikoli. Delam iz studia za Bežigradom, ki si ga delimo z Nejcem Prahom in Klemnom Ilovarjem, s katerima včasih sodelujem kot del zasedbe Ansambel.
4. Življenje v Sloveniji ali tujini? Med korono sem dve leti in pol živel v Berlinu. Tja sem se preselil, ker sem imel FOMO (fear of missing out – strah pred zamujenim), ker med študijem nikoli nisem šel na izmenjavo. Spoznal sem, da je glede dela in naročnikov povsem vseeno, kje živim, da moj vsakdan v Berlinu ni bil nič boljši in da mi življenje v Ljubljani v resnici zelo ustreza.
5. Projekt, na katerega si najbolj ponosen? Plakat Jaz sem Frenk za film Metoda Pevca. Po eni strani zato, ker se mi zdi, da mi je dobro uspel, po drugi pa zato, ker je v teh časih precej neobičajno in drzno, da se režiser odloči za ilustriran filmski plakat.