Nedavno sem med sobotnim nakupovanjem nehote slišal pogovor dveh mlajših deklet. Čeprav mi ocenjevanje starosti na pogled nikoli ni šlo dobro od rok, bi dejal, da sta bili v poznih dvajsetih, torej v obdobju, ko morata sprejemati precej pomembne življenjske odločitve. Prva je drugi potožila, da je življenje dandanes nemogoče, saj je vse postalo pregrešno drago. Druga pa ji je nato v polsnu, kot ga povzroči zatopljenost v vsebino katerega od družbenih omrežij na zaslonu najnovejšega modela prenosnega telefona priljubljene korejske multinacionalke, pritrdila, da bi bilo »za vse bolje, če bi se že enkrat znebili tega izkoriščevalskega kapitalizma«. Postopanje med trgovinskimi policami resda ne nudi idealne priložnosti za poglobljen razmislek o družbenoekonomskih temah. Me je pa prigoda spodbudila, da sem kasneje nekoliko bolj strukturirano zapisal sledeče misli.

Vsi se strinjamo, da bi bilo življenje enostavnejše, če bi se lahko znebili vsakodnevnih odločitev, ki sčasoma naraščajo tako v številu kot tudi v kompleksnosti. Pri tem pa pozabljamo, da ne živimo v utopičnem svetu, kjer ne bi poznali redkosti in s tem potrebe po delu in kjer ljudje ne bi stremeli k zadovoljevanju svojih potreb. Dokler bodo obstajali ljudje, bo obstajalo neskončno mnogo načinov izkoriščanja redkih virov, ki nas obdajajo. Naše želje so neskončne in subjektivne, za njihovo uresničevanje pa je treba sprejemati odločitve. Te lahko sprejemamo sami ali pa jih namesto nas, domnevno v našo korist, sprejema kdo drug. Ravno pravica do svobodne izbire je temeljna etična podstat kapitalizma. V zahodnem svetu prepogosto pozabimo, da ta pravica ni samoumevna in da na svetu živi več milijard ljudi, ki te pravice nimajo. V naivni nedolžnosti ali pa morda v prepričanju, da je za vse, kar se nam slabega zgodi, vedno kriv nekdo drug, ne vidimo posledic, ki jih za naša življenja imajo naše odločitve; tiste, ki jih sprejmemo, in tudi tiste, ki jih ne. Za oboje je vedno treba plačati ceno. Ta resda ni vedno denarna, kot tudi niso nujno denarne nekatere od najpomembnejših odločitev, ki jih sprejmemo – npr. izbira življenjskega partnerja, način vzgoje otrok ipd. Vendar je tudi takrat, ko je, pomembno, da lahko izbiramo sami. Če ne bi, to namreč ne pomeni, da odločitev ne bi bilo treba sprejeti ali da zanje ne bi bilo treba plačati cene. Pomeni le, da bi jih namesto nas in ne nujno v našo korist sprejel kdo drug.

Denarne odločitve so neločljivo povezane z obstojem trga. Vseh razsežnosti tega mehanizma se ljudje povečini ne zavedajo; najlepše pri kapitalizmu je, da se jih niti ni treba. A navkljub temu zgolj in le zaradi obstoja trga ljudje lahko po smiselnih cenah kupijo dobrine, s katerimi bodo zadovoljili svoje potrebe. Omenjeni dekleti bi se po tehtnem razmisleku verjetno strinjali, da bistvo njune kritike ni v tem, da se o porabi svojega denarja odločata svobodno. Nasprotno, njuna težava je, da s svojim razpoložljivim dohodkom ne moreta zadovoljiti vseh svojih želja. Kritični sta, ker pozabljata, da je njun življenjski standard mnogo boljši, kot je bil še pred nekaj generacijami za veliko večino prebivalstva. Kot primer: še po drugi svetovni vojni sta dve tretjini svetovnega prebivalstva živeli v hudi revščini. Danes je takšnih manj kot desetina, čeprav se je v navedenem obdobju število svetovnega prebivalstva z 2,5 milijarde zvišalo na več kot 8 milijard. Neslutena ekonomska rast in tehnološka inovativnost, ki ne bi bila mogoča brez podjetništva (to pa ne brez tako pogosto kritiziranega profitnega motiva), sta zaslužni, da je socialna mobilnost v zahodnem svetu občutno večja kot v redkih svetovnih državah, ki se danes še imenujejo za socialistične. V tem smislu je zgolj in le kapitalistična družba lahko zares pravična in napredna. Civilizirana, če želite.

Seveda kapitalizma ne gre idealizirati. Noben sistem, v katerem delujejo ljudje, že v osnovi ne more biti popoln. In ekonomska kalkulacija, čeprav je daleč najboljši motivator, predstavlja le nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za kvalitetno življenje. Vseh dobrin pač ne gre prepustiti prostemu trgu, čeprav je treba pošteno priznati, da je nabor takšnih javnih dobrin verjetno manjši, kot velja v prevladujoči lokalni miselnosti. Ste prepričani, da bolj – če že ne v celoti – zasebni trg zdravstvenih storitev ne bi bil bolj transparenten, bolj racionalen in s tem dolgoročno bolj vzdržen od trenutnega sistema? Jaz nisem. Naj verjamemo, da vrhunske umetnosti ne more biti brez državne podpore (kar se pri nas bere, kot da je naloga države, da podpira vsakršno umetnost), ko pa so dela številnih vrhunskih umetnikov (van Gogh, Vermeer, da Vinci, Munch, Manet) dokaz nasprotnega? Jaz ne. In tudi gospodarstva, po katerih se radi zgledujemo (npr. skandinavska), so v splošnem precej bolj liberalizirana od našega.

Ko sem tistega dne zaključil z nakupovanjem in sem si v bližnji kavarni privoščil skodelico kave, je usoda hotela, da sta nekaj miz od mene sedeli tudi dekleti iz trgovine. Bili sta precej bolj veseli kot prej. Dvomim sicer, da zaradi podobnih razlogov, kot sem jih kasneje zapisal sam. Vendarle pa upam, da sta se – četudi potihoma – zavedli, da nam življenje danes omogoča priložnosti, ki si jih generacije pred nami niso mogle niti predstavljati. Če bomo znali zanje biti hvaležni in ne vnaprej kritični, nam bo vsem skupaj lažje.

Piše: Matija Žepič