Rocío Rodríguez Salceda je diplomantka likovne umetnosti na Univerzi v Madridu. Po diplomi je najprej na Univerzi v Barceloni poučevala fotografijo, nato pa jo je pot vodila v New York, kjer je magistrirala še na School of Visual Arts. Svoje umetniško znanje je nato pričela uporabljati pri izdelavi svojih prvih ročno izdelanih oblačil, v katerih se je počutila »nekaj metrov nad tlemi, vznemirjena kot matador pred vstopom v areno«. Rocío je zaljubljena v umetnost, kulinariko, jezik in modo. Je tudi ustanoviteljica Repair Cafeja El Barrio, prve popravljalnice v New Yorku, kjer prostovoljno sodeluje kot strokovnjakinja za šivanje. Na spletu poučuje španščino in vodi kulinarične dogodke prek Zooma iz svojega čarobnega prostora v četrti Upper East Side v New Yorku.

Rocío, ustvarjaš na različnih umetniških področjih, od slikarstva do mode in kulinarike ter organizacije enega prvih Repair Caféjev v New Yorku. Kako se je začela tvoja multidisciplinarna umetniška pot? Kateri je tvoj najzgodnejši spomin na ustvarjanje umetnosti?

Rojena sem bila sredi sedemdesetih let, med prehodom Španije v demokracijo, v obdobju nekoliko kaotičnega kulturnega preporoda. Na srečo sem odraščala v Madridu, ki je bil središče velikanskega vzpona vseh vrst ustvarjalnosti. Na vsakem koraku so se odpirale galerije, knjigarne in koncertna prizorišča. To je bilo posebno, nedefinirano in zelo spontano obdobje. Od nekdaj sem bila radovedna, in to je bilo čudovito obdobje za bivanje v Madridu. Celo na nacionalni televiziji so imeli izjemno pestro kulturno ponudbo televizijskih oddaj za otroke, ki so se ukvarjale z umetnostjo, modo, glasbo, literaturo in hrano – vse se je prepletalo.

Name je zagotovo zelo vplivalo tudi to, da sem najmlajša izmed petih bratov in sester. Verjamem, da so starši ob mojem rojstvu čutili, da so že pri starejših otrocih izpolnili svojo starševsko vlogo, zato sem v primerjavi z brati in sestrami uživala veliko svobode. Bila sem srečnica, ker je bil moja »varuška« moj starejši brat, ki je že bil na fakulteti. Moj brat je eden najbolj razgledanih ljudi, kar sem jih kdaj spoznala, in name ni vplival le v kulturnem smislu, ampak me je tudi predstavil mnogim svojim prijateljem, ki so se ukvarjali s kreativnimi poklici, kar mi je nudilo vpogled v drugačne, alternativne življenjske sloge.

Se spomniš, kdaj si prvič ustvarila umetniško delo?

Bila sem stara pet let, narisala sem veliko risbo na steni nad sestrino posteljo. Podpisala sem jo s sestrinim imenom, da ne bi bila kaznovana. Na tej stenski poslikavi sem narisala vse, kar se je takrat dogajalo v mojem svetu, vključila sem tudi nekaj kritike, usmerjene proti svoji družini. Veliko otrok dela podobno, sama pa potem sploh nisem mogla nehati, imela sem izjemno strast do risanja in pri osmih letih sem se vpisala v umetniško šolo.

Pri sedemnajstih sem potem nadaljevala svoje umetniško izobraževanje na likovni akademiji Complutense University v Madridu, nato pa sem se preselila v New York, kjer sem magistrirala še iz likovne umetnosti na School of Visual Arts (SVA). Tam sem se specializirala za fotografijo in slikarstvo.

Vendar si tudi modna oblikovalka.
Kako si se znašla v svetu mode?

Po letih izobraževanja za likovno umetnico sem se od tega nenadoma oddaljila, ravno v trenutku, ko so se mi ponudile zelo dobre profesionalne priložnosti v newyorških galerijah.

Preprosto nisem želela več ustvarjati predmetov. Bila sem razpeta med svetom ustvarjanja konkretnih umetniških del, kar sem počela vrsto let, in svetom idej, kjer ni nujno nič konkretno izdelanega ali ustvarjenega. Naenkrat me je začelo bolj zanimati slednje. Počutila sem se popolnoma odklopljeno od lastne umetniške produkcije, kar me je pripeljalo do odločitve, da zaprem svoj atelje in si vzamem čas zase.

Pogumna odločitev.

Ta odločitev me ni rešila občutkov popolnega neuspeha.

Kako si potem našla nove izzive?

Takrat me je rešila moda. Moda me je dvignila. Pomagala mi je, da sem se počutila dobro in ponovno našla stik s seboj. Ni šlo za nakupovanje oblačil, temveč za vizualizacijo, kako sem si želela izgledati in se počutiti ter sama izdelati svoja oblačila. Edini manjkajoči detajl je bil, da nisem znala šivati. Najprej sem si npr. žepe »šivala« na obleke s spenjačem. Potem mi je tašča podarila šivalni stroj, ki ga je imela na podstrešju, in vpisala sem se v tečaj oblikovanja torbic na FIT (Fashion Institute of Technology), ki je stal 500 dolarjev. In potem sem začela!

Kako dolgo je trajalo, da si zagnala svojo modno znamko? Kako si se vsega skupaj lotila?

Takrat sva z možem, ki je tudi umetnik, šla na enoletni umik iz New Yorka, da bi se lahko osredotočila samo na lastno delo in nama ne bi bilo treba ves čas skrbeti za astronomsko najemnino. Tisto leto sva potovala od rezidence do rezidence. Mož je dokončal svojo knjigo, jaz pa sem se naučila šivati. Vsak teden sem si zastavila nov izziv: prvi teden sem se naučila šivati krila, drugi teden srajce in tako naprej, dokler nisem imela celotne kolekcije. Proces učenja nove veščine, od iskanja materialov do končnega kosa, ki sem ga potem lahko nosila, me je navdušil. Ko sva se vrnila v New York, sem ustanovila svojo blagovno znamko, ustvarila sem spletno stran in predstavila svojo prvo kolekcijo. Od trenutka, ko sem prvič zagnala šivalni stroj, do začetka sprejemanja naročil je minilo le eno leto.

Ustvarjalni proces je bil zelo podoben tistemu izpred let, ko sem koncipirala svoja umetniška dela. Aktiviran je bil isti del možganov, a z dodano vrednostjo, saj je bil končni izdelek lahko nošen na telesu, poleg tega je zagotavljal zaščito. Z modo sem začela kot z neko vrsto terapije in tako sem jo želela uporabljati tudi v prihodnje. Želela sem, da bi se v mojih kosih tudi drugi počutili srečno in igrivo. Sčasoma sem prešla na poučevanje in pomagala svojim študentom razvijati njihov lasten način oblikovanja in izdelovanja oblačil. To se mi je zdelo prav. Obožujem modo, ker je osebna, edinstvena za vsakega posameznika in nima pravil.

Vse to je potem vodilo do tvojega najnovejšega projekta, Repair Cafeja. Kako si se ga lotila?

Ena od stvari, ki sem se jih zavedla med oblikovanjem in izdelovanjem oblačil, je resnični strošek izdelave oblačila. Ko vidiš verige hitre mode, ki masovno proizvajajo poceni in slabo narejena oblačila, veš, da je treba nekaj storiti. Ozaveščanje javnosti o zmanjševanju potrošnje in prevzemanje večje osebne odgovornosti za tiste stvari, ki jih že imamo, je prvi korak. Repair Cafe je prostor, kjer se ljudje s pomočjo strokovnjakov prostovoljcev naučijo, kako popraviti svoje stvari. Prvi Repair Cafe je bil odprt na Nizozemskem leta 2009, danes pa jih po vsem svetu deluje skoraj 3000. Ko sem izvedela za koncept Repair Cafeja, sem takoj vedela, da želim odpreti enega v East Harlemu, mestni četrti New Yorka, kjer živim.

Repair Cafe El Barrio je odprt že eno leto in doslej je doživel velik uspeh. Sprva sem bila sama s svojimi šivalnimi stroji. Zdaj so se mi pridružili tudi drugi prostovoljci, še posebej Miguel Angel Rivera, multidisciplinarni umetnik iz Portorika, ki je strokovnjak za elektroniko in mehaniko.

Kakšne vrste ljudje prihajajo v Repair Cafe
El Barrio?

Vse vrste ljudi. Stari in mladi. Nekdo prinese predmet, ki je v njihovi družini že več generacij in ne deluje več, nekdo drug se pride naučit popravit preprost aparat; pridejo ljudje, ki želijo predelati kos oblačila ali ustvariti nekaj novega. Osnovna ideja je učiti se, se ob tem zabavati in predvsem preprečiti, da bi se stvari vrgle v smeti.

Kako pa si se ob vsem tem znašla še v kulinariki
in vodenju kuharskih tečajev?

Ustvarjanje umetnosti, šivanje, popravljanje in kuhanje se mi zdijo med seboj zelo podobne stvari. Vzameš nekaj v roke in to preoblikuješ in ob tej izmenjavi energije se tudi sam spremeniš. Kuhanje me neposredno povezuje z mojo družino in Španijo. Moja mama je fantastična kuharica. Jaz ji pravim, da je alkimistka. Lahko vzame katerokoli sestavino in ustvari nekaj neverjetno okusnega. Ko sem se preselila v New York, nisem imela druge izbire, kot da sama postanem nadomestek za svojo mamo. To deluje dobro zame in zanjo, saj je vzpostavilo dragocen način komunikacije med nama. Kadar pridem na obisk v Madrid, se od nje učim novih receptov. Potem kuhava skupaj in mi pripoveduje mnoge zgodbe, ki jih sicer ne deli z ostalimi družinskimi člani, npr. o svojem otroštvu v povojni Španiji ali o družinskih klepetih izpred sto let. Takrat se mi zdi, da imava ob sebi tudi cele generacije prednikov, ki naju poslušajo in se skupaj z nama smejijo v kuhinji. Na nek način se mi zdi, da vsi ti podatki potem končajo tudi v najinih jedeh.

Kuhanje se mi zdi še ena od disciplin, ki bi se jih morali ljudje naučiti in jih redno uporabljati v vsakdanjem življenju. Enako velja za šivanje. Zato sem se odločila, da bi bilo zabavno poučevati kuhanje na način, ki bi ljudem posredoval tudi pomembne vidike moje tradicije in kulture. Povezala sem se s prijateljico, profesionalno plesalko flamenka Xianix Barrero, in skupaj sva ustvarili celovito izkušnjo plesa in kuhanja, ki se je na koncu spremenila v zabavo in dogodivščino. Zdaj izvajava te tečaje tudi na daljavo, da lahko ljudje po vsem svetu uživajo v nečem dobrem in edinstvenem.

Od kod izvira tvoja ustvarjalnost?

Zame se je ustvarjalnost vedno kazala kot potreba po deljenju in komuniciranju s tistimi orodji, ki so mi v danem trenutku na razpolago. To je jezik, ki ga govorim. Toda verjamem, da ustvarjalnost obstaja v vseh nas, le različne načine imamo za izražanje.

Imaš kakšen nasvet za mlade umetnike?

Moji nasveti bodo morda zveneli malo preveč praktično, morda nepopularno, a tule so: mladim umetnikom bi predlagala, naj najprej poskrbijo za lastno preživetje, vsaj za prostor za bivanje in nekaj rednega dohodka, tudi če je zelo skromen, da se lahko potem brez strahu posvetijo razvoju lastnega dela. Predlagala bi jim, naj si ne nalagajo nepotrebnih pritiskov, dobre stvari potrebujejo čas; naj verjamejo in sprejemajo priložnosti, ki se pojavijo na njihovi poti. Oh! In naj zapustijo svoje ateljeje! Koliko umetnikov sploh ne hodi na razstave! Pojdite in si oglejte stvari drugih ljudi! Povežite se!

Lahko opišeš trenutek, ko se ti je zdelo, da je tvoja umetniška vizija resnično sprejeta in cenjena?

Pri hrani je odgovor zelo preprost: trenutek, ko nekdo poskusi vašo jed in reče: »Mmm!« Pri vsem drugem, kar počnem, poskušam dobiti podobno reakcijo. Na primer, ko sem začela izdelovati svoja prva oblačila, sem vedela, da je kos dober glede na reakcije ljudi, še posebej otrok, ker sem oblačila izdelovala za igro, da bi se počutili veseli, in otroci to takoj dojamejo. Nasmeh otroka je res pravi uspeh.

Kaj meniš, da je skupni imenovalec vseh tvojih umetniških disciplin?

V ustvarjalni proces vedno vključujem druge. Ne bi mogla delati stvari samo zase. Uživam v deljenju!