Zadnje čase se večkrat zalotim, kako trkam po lesu. Vraževerje mi nikoli ni bilo blizu, pa se mi kljub temu zdi, da se moram na vsak način oprijeti sreče, ki me je do zdaj nekako ves čas spremljala v življenju. Zgodilo se mi je tako malo slabih stvari, da me večkrat prevzame strah, da se bo v nekem trenutku vse obrnilo in me nekje za vogalom čaka velika katastrofa.

Hitro sem izgubila obe babici, ki ju vsak dan pogrešam, enega od dedkov nikoli nisem poznala. Sošolki sta mi v tretjem razredu na avtobusu po laseh namazali čokolado. Desetkrat sem padla s konja, toda to sem videla kot status – z vsakim padcem sem bila bolj kul. Prijateljica mi je enkrat rekla, da imam tak tip obraza, ki je polovici ljudi izjemno grd, drugi polovici pa je všeč (sama se nikoli ni opredelila, v katero kategorijo sodi). Večkrat sem bosa stopila v pasji iztrebek. Ko sem bila na prvomajskih počitnicah, nam je umrla mačka, ko sem šla na maturantski izlet, pa pes. To so praktično vse nesreče, ki so me doletele v življenju. Nikoli si nisem zvinila gležnja, nikoli nisem imela zlomljene roke. Nimam alergij, lahko jem jagode in arašide, uživam v vseh vrstah pekovskih izdelkov. Odraščala sem v ljubeči družini, v hiši z dvoriščem, po tleh sem lahko risala s kredami. Najboljša prijateljica mi je zadnjič pripravila tiramisu, ker sem mimogrede rekla, da se mi lušta. In glej me, spet trkam po leseni mizi, na kateri stoji računalnik, v strahu, da bi se vse stvari, ki sem jih naštela, razblinile, samo zato, ker sem jih zapisala. Kot da se vesolje norčuje, govori: »Na, imej to in to in to, potem pa se znajdi, ko boš brez izkušenj in sama z novim občutkom.«

Morda se zdi, da sem zadnja oseba, ki ima sploh pravico govoriti o sreči in nesreči (ali pa je sploh absurdno razpravljati o slednjem na tem delu sveta), in najbrž je res, ampak v resnici ugotavljam, da je prav to izvir moje negotovosti in strahu. Sreča je rezultat mišljenja, da do mene vse pride tako zlahka, da ne garam dovolj, zato nimam dovolj izkušenj in si ne zaslužim biti tu, kjer sem. Z vsakim uspehom se v meni obudi sindrom vsiljivca (morda bolj poznan pod angleškim izrazom imposter syndrome, v risanki o italijanskih prijateljih pa je predstavljen kot Bruno). Najprej na veliko zazeha, si pretegne okončine, potem pa začne z delom. Dokler nekaj počnem čisto zase, se ne ukvarjam s tem občutkom in se praviloma počutim zelo udobno v procesu spoznavanja veščine. Ko sem po šoli v svoji sobi vsak dan štiri ure igrala kitaro in sta me poslušali le moji mački, sem se počutila presenetljivo samozavestno v svojem ustvarjanju. Ja, saj je kdaj katera od mačk zapustila sobo, vendar tega nisem jemala pretirano osebno, hkrati pa nisem nikoli pomislila, da komu jemljem mesto – če bi v tistem trenutku kdo drug sedel na moji postelji in pel Kirji in Krtku, bi bilo precej čudno in bi imeli drug problem. Ko je moj glas nekako dosegel radijske postaje in sem lahko v sredo zjutraj svoje pesmi o beli klopi in jesenski ulici zaigrala nekaj tisoč ljudem, pa se je Bruno v moji glavi že konkretno razgovoril. Zakaj dobim to priložnost jaz, če znam zaigrati deset akordov in niti nimam tistega finega kozarca s slamico za upevanje? Ko sem po šestih letih vsak teden stala na odru, je ta glas postajal še močnejši. Nisem se znebila občutka, da ne vem zares, kaj delam, da bi si kdo drug to bolj zaslužil in da samo igram neko vlogo, da se pretvarjam.

Rada imam številke in tabele in v zadnjih letih sem iz števila knjig, ki jih vsak mesec preberem, razvila identiteto. Vsaj sedem, to je minimum. Bruno se je kljub temu redno oglašal. Res lahko rečem, da sem bralka, če ne berem klasik in slovenskih avtorjev? Če ne znam na pamet niti enega citata Dostojevskega? Če moram vedno znova preverjati, kaj točno obsega izraz leposlovje in ali v to kategorijo sodijo tudi avtobiografije? Oktobra sem se vrnila k študiju in povprečno število prebranih romanov na mesec se je konkretno znižalo. Včasih se počutim kot vsiljivka v bralnem klubu, ki ga organiziram sama. Takrat Bruno odpre razpravo z vprašanjem, ali sem še ustrezna voditeljica, če preberem manj od ostalih udeleženk, in predlaga glasovanje.

Nimam recepta za te občutke, tega vsiljivca ne bo izkoreninilo nobeno sredstvo za plevel. Sem pa opazila, kako zelo spoštujem ljudi, ki se lotijo nečesa novega, in tiste, ki vztrajajo pri učenju tudi takrat, ko jim ne gre. Ni ganljivo videti otroka, ko se po padcu pobere in teče dalje? Ali pa nekoga, ki pri taroku neprestano izgublja, pa se vseeno odloči, da bo premešal karte za naslednji krog? Nikoli še nisem zamerila drevesu, ki je jeseni odvrglo vse liste in spomladi pognalo nove.

Foto: Ana Šantl