Tadej Juranovič je arhitekt, ki od leta 2017 ustvarja v okviru lastnega ateljeja Juran. Ustvarjalna pot ga je nedavno vodila do izdelave stojala za čelo Harmony. A to ni kakršnokoli stojalo. Eleganten zložljiv pripomoček ne opravlja zgolj svoje praktične funkcije, temveč iz čela ali kitare ustvari skulpturo.

Kompleksno ukrivljene palice iz neobdelane polirane medenine, okoli katerih se vije precizno zašita usnjena obloga, se z unikatnim zaklopnim sistemom sestavijo v oporo obnemelemu glasbilu. Ta se s komaj zaznavnimi podporami odlepi od tal in v prostoru navidezno zalebdi.

Ideja se je rodila iz želje po stojalu za lastno akustično kitaro, ki bi bilo ne samo uporabno, ampak tudi lepo. Ker pa takšnega na trgu ni bilo najti, se je arhitekt izdelave lotil kar sam. »Med oblikovanjem prvega modela me je naenkrat kot strela z jasnega prešinila misel: To stojalo bo tudi za druge ljudi. Takrat še nisem vedel, kaj naj bi ta misel pomenila, a njena moč me ni nikoli zapustila,« o začetku pove avtor.

Tako kot dobra glasba pa tudi vrhunski izdelek potrebuje nemalo uglaševanja, nenehnega izboljševanja, poizkusov in pravega mojstra za izvedbo.

Dolga pot oblikovanja, ki je mladega arhitekta vodila med zanimive ljudi in na različne konce sveta, se je začela z izdelavo prototipa v lastni režiji. Zaklop na medeninastih palicah je izpilil s pilo, krivulje upognil s kleščami in nanje potrpežljivo zašil usnje. Prototip je prvič predstavil na sejmu Ambient Ljubljana in zanj prejel nagrado »dobra ideja«. Pozitiven odziv publike ga je spodbudil, da se je takoj lotil organizacije serijske izdelave. To pa je za sabo prineslo tudi spoznanje, kako se takšna produkcija razlikuje od izdelave prototipa – kaj kmalu je ugotovil, da serijska izdelava zahteva drugačna tehnološka znanja, iznajdljivost in veliko mero vztrajnosti. Gre za proces nenehnega spreminjanja in prilagajanja. Z obrtniki je postopoma odkrival skrite možnosti in tehnološke procese, ki bi kljub širši produkciji ohranili izvorni žar lepote oblikovalskega izdelka, ali kot pove arhitekt sam:

»Ni veliko obrtnikov tehnologov, ki zmorejo čutiti in razumeti lepoto. Umetnost je namreč nepredvidljiva, veliko obrtnikov pa ob tehnološkem procesu ne vzdrži umetniškega raziskovanja.«

Da je prišel do izdelka, kakršen je zdaj, se je moral nemalokdaj sprijazniti z odslavljanjem in neumornim iskanjem mojstra, ki bo nalogo lahko opravil v skladu z željami oblikovalca. Ob tem pa je tudi sam raziskoval načine za izvedbo posameznih elementov – tako je na primer po vsakem neuspelem poizkusu izdelave usnjenega dela doma iskal nove načine šivanja, ki bi usnje ohranili lepo in gladko. Celoten proces je podkrepilo tudi srečanje z oblikovalcem Oskarjem Kogojem. Z njim je v času izdelave delil različne stopnje oblikovanja, diskusije in kritike, ki so avtorju služile kot vir navdiha in motivacija k iskanju izboljšav.

S širjenjem produkcije pa je, skoraj nezavedno, stopil v svet trženja. Med raziskovanjem področja, o katerem v nasprotju z oblikovalskim ni vedel nič, je prišel v stik s Petrom Florjančičem, velikim slovenskim izumiteljem. Njun sicer kratek telefonski pogovor ga je navezal na nenavadno misel o trženju: izdelek je sprva treba razviti do popolnosti, zatem pa ga samo molče položiti pred investitorja. O svoji kvaliteti mora govoriti sam: potrebno ga je najprej začutiti, šele nato o njem razmišljati!

Po več letih izpopolnjevanja vseh stopenj izdelave se je začelo pošiljanje ponudnih pisem z željo po proizvodnji in prodaji. Vsem zavrnitvam navkljub pa mu je uspelo navezati stik s podjetjem, ki je v stojalu videlo potencial. Z druge strani Atlantika je prišlo povabilo ene največjih kitarskih firm na svetu – Martin Guitar. Ameriško podjetje, ki že skoraj dve stoletji izdeluje subtilno izdelane mojstrovine, ga je zavoljo ohranitve kvalitete stojala spodbudilo k lastni prodaji. »To je bil pomemben prelomni trenutek, saj sem se po srečanju podal v prodajo stojal v svojem ateljeju. Stojala Harmony za kitare kot tudi za violončela so kmalu odpotovala v države širom po svetu – od Nemčije, Anglije, Francije, vse do ZDA in Avstralije. Dolgotrajen proces od ideje do prodaje se je s tem zaključil,« misli o začetkih svoje tržne poti povzame arhitekt ter o celotnem procesu izdelave doda: »Razvoj ideje je trajal tri dni, izdelava prototipa pet mesecev, izpeljava proizvodnje pa sedem let.«

Vztrajnost in velika mera vloženega truda se je obrestovala tudi na letošnjem prestižnem tekmovanju Red dot award: Product design 2023. 43-članska mednarodna žirija je stojalo za violončelo prepoznala kot vrhunski kos oblikovanja in mu podelila nagrado rdeča pika. Začetna misel o stojalu za kitaro in violončelo, ki bo s svojo praktičnostjo in lepoto služilo tudi drugim, je tako dobila širši pomen ali kot to ubesedi avtor: »Bistvo stojala Harmony namreč ni samo v njegovi uporabni predmetnosti, ampak predvsem v tem, kar očem ni vidno, je pa ob njegovem stiku občuteno. Dobro oblikovanje nudi funkcionalnost. Izjemno oblikovanje navdihuje. Njegov skriti namen je, da v človeku vzbuja občutke lepote in harmonije. Današnji svet namreč premore veliko misli, a premalo čutenja. Premore mnogo stvari, a premalo lepote. Lepota pa ni nekaj zunanjega, ampak prihaja od znotraj, od človeka samega. Materialni svet je lahko kot nekakšen smerokaz, ki kaže pot k sebi. Ko uzremo lepoto in harmonijo v zunanjem svetu, jo namreč vedno uzremo tudi v nas samih.«

Foto: Atelje Juran