Kot kontekst za pogovor z Manco G. Renko je pomemben podatek, ki ga je pred nekaj leti iz njene natalne karte prebrala njena prijateljica. »Menda moja natalna karta kaže, da imam jokerja v hiši sprememb. To naj bi pomenilo, da je moja največja prednost, da se z lahkoto prilagajam spremembam,« v smehu razlaga Manca. Astrologija morda ni natančna znanost, pa vendar se mi med najinim pogovorom zdi, da se Mančina prijateljica ne moti.
Manca G. Renko je doktorica zgodovine in znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Je urednica revije Cukr, esejistka, ki se ukvarja z literaturo, teorijo in pop kulturo. Več let je bila odgovorna urednica portala AirBeletrina ter umetniška direktorica festivala Literature sveta – Fabula. Manca se letos podaja na povsem novo pot. Ustanovila je namreč neodvisno založbo No! Press, naznanila izdajo svoje knjige Živalsko mesto ter prejela raziskovalno štipendijo, s katero se kot prekarna akademičarka s trebuhom za kruhom seli na Dunaj.
»ZALOŽBO SEM LAHKO ZAČELA ŠELE, KO SEM SE POMIRILA Z MISLIJO O NEUSPEHU«
»Verjamemo v literaturo, ki živi med ljudmi, oblikuje debate, potuje iz rok v roke, spreminja naše razmišljanje in nas presega na načine, ki jih še sami ne moremo razumeti,« pravi ena izmed prvih objav na Instagram računu nove založbe No! Press, ki bo v letu 2024 izdala svoj prvi letnik knjig. Za izjavo stoji Manca G. Renko, ki je dolgo sanjala o lastni založbi, pa se ji je ta korak vedno zdel nemogoč. »Odkar vem zase, sem hotela delati s knjigami. Moja prva želja po poklicu še iz časov srednje šole je bila postati knjižna urednica.«
Odločitev za ustanovitev založbe Manca pripisuje kombinaciji osebnih in globalnih okoliščin. Po več letih dela v akademskem svetu, ki je nestabilno, prekarno okolje, je namreč spoznala, da se njena akademska kariera vztrajno pomika iz Slovenije. »V nekem trenutku sem ugotovila, da je moj vsakdanji jezik delovanja postala angleščina. Želela sem torej ustvariti nekaj, kar bi mi pomagalo ohranjati stik s slovenščino. Ne na sentimentalen, domolju- ben način, ampak kot priložnost za urjenje jezika, kot boj proti povprečnosti globalizirane angleščine tujih govork in govorcev.«
Za odločitev je bil ključen pogum – in pomirjenost z mislijo o neuspehu. »Ustanoviti založbo je seveda tvegana pot. Na ta korak sem bila pripravljena šele v trenutku, ko sem bila pomirjena z idejo, da je vseeno, če založba propade.« Zdi se ji, da nas v življenju velikokrat zavira ravno strah pred neuspehom. »Vem, da je morda precej nestimulativno, da govorim o potencialnem neuspehu založbe na samem začetku neke nove poti. Ampak na dolgi rok se mi zdi veliko bolj frustrirajoče živeti z neizživetimi sanjami kot pa imeti za sabo nek neuspeh.«
ŽELJA PO LEPEM
»Zastarel, gatekeeperski, samozadovoljen,« odgovori Manca, ko jo vprašam, kako bi slovenski založniški prostor opisala v treh besedah. Kot sugerira ime založbe, je Mančina želja, da z založbo No! Press reče »ne«. »‚Ne‘ literarni produkciji knjig na način, ki se je razpasel v slovenskem založniškem prostoru. V Sloveniji je izdanih ogromno knjig, ki so same sebi namen. Na primer zato, ker se na razpisih točkujejo določeni avtorji. Če so takšni razpisi edini način, da založba lahko obstane, potem me takšna založba absolutno ne zanima.«
Založba No! Press pravi ne tudi knjižni produkciji, ki pred kvaliteto postavlja kvantiteto. »Če neka založba izda 50 knjig na leto, se meni to zdi ogromno. Ne rečem, da na leto nimamo 50 dobrih knjig, ampak težava je, da številne slovenske založbe sploh ne iščejo več stika z bralkami in bralci.« Manca bi z založbo rada rekla ne tudi delanju uslug. »Veliko knjig se izda, ker si posamezniki izdajajo knjige med seboj. Pri tem gre ali za blagovno menjavo ali politično-lobistične usluge, ki se z leti povrnejo. Nočem biti del takšnih blagovnih menjav.«
Založbe Manca kot odgovorna urednica vseeno ni ustanovila iz jeze ali pa frustracije nad tovrstnim stanjem, temveč iz želje po lepem. Kot beremo na spletni strani založbe No! Press: »Dolgoletne izkušnje na knjižnem in kulturnem področju so nas naučile, da sistema ni mogoče spremeniti od znotraj, a verjamemo, da je s kakovostnim delom in grajenjem skupnosti mogoče vzpostaviti vzporedno resničnost, v kateri knjige lahko prevzamejo svoje mesto, sploh pa svoje bralke in bralce, ne da bi zato sprejemali_e kompromise, ki so v navzkrižju z literaturo, ki jo zastopamo.«
»VSAKIČ KO REČEŠ NE, USTVARIŠ PROSTOR ZA NEKAJ, KAR RES HOČEŠ«
Reči ne izhaja tudi iz Mančine osebne zgodbe. »Dolgo sem bila zelo pridna punca. Trideset let sem vsemu rekla ja in sprejela vse vrste dela. Bala sem se biti zahtevna, bala sem se biti človek. Potem sem pred nekaj leti ugotovila, da lahko rečem tudi ne. Še več: da vsakič, ko rečem ne, rečem ja nečemu drugemu. Nečemu, kar res hočem. To seveda zveni popolnoma logično, ampak če si celo življenje v strahu pred ne, kot sem bila jaz, je to veliko razodetje.«
S takšnim odnosom je Manci v svojem življenju uspelo ustvariti prostor za rast in spremembe. Ravno začetek letošnjega leta je bil za Manco obdobje intenzivnih kariernih sprememb. Ustanovila je založbo No! Press, najavila izdajo svoje avtorske knjige esejev Živalsko mesto ter prejela izjemno konkurenčno štipendijo Marie Skłodowska-Curie Actions, za katero se vsako leto bori na tisoče podoktorskih raziskovalcev z vsega sveta in vseh akademskih področij. »Vse te spremembe so prišle hkrati, ampak v resnici je za njimi več napornih let prevpraševanja in rušenja določenih struktur. Sedaj se mi končno zdi, da je vse padlo na svoje mesto.« Kot po- doktorska raziskovalka se tako z naslednjim letom seli na Dunaj, kjer se bo tri leta posvečala raziskovanju na presečišču zgodovine dela, spolov in intelektualne zgodovine.
Pogovor o spremembah in kariernih dosežkih naju z Manco vodi tudi k otrokom – ali bolje k pogovoru o tem, kakšno vlogo v življenju mlade ženske, ki stremi h karierni izpolnitvi na več področjih, igra materinstvo. »Da sama lahko živim več različnih kariernih življenj, je ob trdem delu seveda tudi privilegij. Pri tem je zelo pomemben faktor, da nimam otrok,« meni Manca, ki se ji zdi, da živimo v družbi, kjer o tem ne govorimo zares. »Ne pravim, da ženske, ki imajo majhne otroke, ne morejo zraven živeti še več uspešnih kariernih življenj. Mnoge ženske z otroki imajo bistveno sijajnejše kariere od mene, ampak nekje med dvema valoma feminizma je za ženske postalo nedostojno govoriti o tem, kako težko je usklajevati delo in materinstvo. Zato se mi zdi pomembno izpostaviti, da so določene stvari v mojih letih povezane tudi z intimnimi okoliščinami: da sem zdrava, da nimam otrok, da imam rešeno stanovanjsko vprašanje. Mislim, da je pomembno, da se vsi zavedamo lastnih okoliščin in da naše »zgodbe o uspehu« ne izpadejo kot sodobno herojstvo, genialnost ali nečloveško garaštvo, pač pa izpostavijo tudi, da so določene stvari mogoče le, če imaš zanje osnovne pogoje.«
»MOJ CILJ Z ZALOŽBO NI OBOGATETI«
Založba No! Press pravi ne tudi literarnemu kanonu, ki je skozi zgodovino spregledal številne izjemne avtorice. Prva knjiga, ki je izšla spomladi, je tako Prepovedani zvezek italijansko-kubanske pisateljice Albe de Céspedes, katere delo je fašistična oblast prepovedala kljub izjemni priljubljenosti med občinstvom po drugi svetovni vojni. »Pomembno se mi zdi loviti ravnovesje med sodobno literaturo in spregledano klasiko,« doda Manca, ko pojasnjuje, da bo ena izmed letošnjih izdaj tudi avtofikcijski roman Love Me Tender sodobne francoske pisateljice Constance Debré v prevodu Eve Mahkovic. Knjiga je šokirala javnost, ker gre za delo ženske iz ugledne družine, ki je zapustila moža in uspešno kariero pravnice, da je začela razmerja z ženskami in postala pisateljica.
No! Press posebno pozornost posveča tudi esejistiki. »Gre za žanr, ki v Sloveniji ni zares prisoten. V angleščini se imenuje creative non-fiction ali pa literary non-fiction.« V prihodnosti upa, da bo založba lahko izdala knjige avtoric, ki si jih trenutno zaradi finančnih omejitev ne more privoščiti, pri čemer posebej izpostavi dela Rachel Cusk, Carle Lonzi, Olge Ravn in Chris Kraus.
»Moj cilj z založbo seveda ni obogateti,« odgovori Manca, ko jo vprašam, kako bi zanjo čez pet let izgledal uspeh. »Predvsem si želim, da bi bila založba dovolj finančno stabilna, da bi si lahko privoščila tudi kakšen prodajni flop, pa prevod kakšne obsežnejše in bolj zahtevne knjige. In seveda, da bi vse ljudi, ki sodelujejo v procesu nastanka knjige, lahko ustrezno plačala.« Ena izmed Mančinih največjih želja je tudi, da bi bila z založbo soudeležena v grajenju skupnosti, ki temelji na zaupanju. »Književni trg je na prvem mestu predvsem trg. Zavedam se, da moram za obstoj založbe prodati določeno število izvodov knjig. Toda najbolj si želim, da bi založba ustvarila nov prostor, kjer bi lahko odpirali teme, ki bi nam pomagale osmišljati svet. Pa tudi, če se to zgodi le preko zasebnih sporočil na Instagramu ali pa na kavi.«
MEDO DIMNIKAR, PRAŠIČEK MESAR IN MUCA COPATARICA
Manca je ob ustanovitvi založbe naznanila tudi svojo avtorsko zbirko esejev Živalsko mesto. Knjigo opiše kot sestrično njenega Substacka Delovna doba, na katerem redno objavlja eseje s področja humanistike in pop kulture. »Nase moram vedno vršiti zunanji pritisk. Zato sem knjigo tudi napovedala: ker sem jo sedaj prisiljena dokončati,« se namuzne. V Živalskem mestu se posveča tematikam, kot so delo, spol, vloga žensk in popularna kultura. »Znotraj zgodovinopisja, kjer delam, se je z leti nabralo ogromno nekih okruškov, ki jih nisem mogla uporabiti v svojem znanstvenem delu. S knjigo želim dati priložnost takšnim usedlinam. Velikokrat so namreč pomembnejše od tistega, s čimer sem se ukvarjala kot raziskovalka.«
Ob tem spregovoriva tudi o njenem procesu pisanja. »Ponavadi pišem počasi, stvari mi vzamejo veliko časa.« Pisanje knjige Živalsko mesto povezuje s svobodo, ki jo v svetu akademskega pisanja pogreša. »Akademski slog je izrazito neliteraren, kot da bi zlagala opeke.« Piše takrat, ko o nečem veliko razmišlja in čuti, da misli ne bo prišla do dna, če ji ne bo dala priložnosti, da se razvije na papirju. Hkrati prizna tudi, da se ji pisati velikokrat enostavno ne da. »Čeprav je pisanje zame nujnost, marsikaj delam raje, kot pišem. Gledam Love Is Blind, se dobim s prijateljicami na pijači, grem na morje. Morda je moja hiba, da pisanja velikokrat ne postavim na prvo mesto. Ampak enostavno nisem oseba, ki bi se zbujala dve uri prej, da bi pisala. Pisati hočem iz prostora užitka.«
Od kod torej naslov knjige: Živalsko mesto? »V filmih, recimo v Oppenheimerju, vedno vidiš prizore moških genijev, ki o nečem razmišljajo. Po njihovih možganih švigajo strele, velike besede, komplicirane enačbe. V ozadju se vrti dramatična glasba.« Manci se zdi, da je način, kako razmišlja ona, veliko bolj podoben živalskemu mestu. »Kot neka otroška slikanica, v kateri imaš vse polno živalic, ki nekaj počnejo. Medo dimnikar. Prašiček mesar. Muca Copatarica. Živalsko mesto so moji možgani. Nikoli niso pri miru, ves čas nekaj govorijo. Še sama jih kdaj jemljem premalo res- no.« Na to lahko odgovorimo le eno: naj živi živalsko mesto!
5 VPRAŠANJ ZA MANCO G. RENKO
Letnica rojstva: 1988 Kraj: Ljubljana
1. Na svoji poti sem najbolj ponosna …
Ponos žal ni čustvo, ki bi ga velikokrat občutila. Če sem na kaj ponosna, sem ponosna na odnose, ki sem jih uspela zgraditi. Na to, da upam, da sem bila do ljudi, s katerimi sem delala, vedno pravična in dosledna. Če se ljudje lahko zanesejo name, sem na to ponosna.
2. Mladi ženski, ki ima drzno idejo, pa se ji naslednji korak zdi nemogoč, bi rekla …
Vem, da je včasih težko skočiti v neznano in upati, da boš uspela ustvariti nekaj, kar bo preživelo. Še posebej v svetu, v katerem vse propada. Toda uspeh je že to, da si v enem samem trenutku srečna in delaš točno to, kar si si vedno želela.
3. V začetku leta 2024 sem zelo uživala …
v filmih Nesrečna bitja (Poor things) in Anatomija padca (Anatomy of a Fall). Z veseljem sem pogledala tudi trash serijo One Day na Netflixu in se na koncu katarzično jokala. Odlična se mi je zdela tudi nova knjiga Sheile Heti, Alphabetical Diaries, ki je napisana v zelo drznem formatu.
4. Kaj si o meni mislijo drugi …
S tem se ukvarjam bistveno več, kot bi bilo kul priznati. Ljudje, ki so javno izpostavljeni, velikokrat pravijo, da nikoli ne berejo komentarjev ali pa kritik o svojem delu. To se mi zdi zelo zrelo, ampak sama žal še nisem tam. pred kratkim sem na Twitterju brala komentarje na enega izmed svojih nedavnih člankov. Ogromno je bilo lepih odzivov, toda pri branju sem vztrajala tako dolgo, dokler nisem našla enega slabega. To me je na neki čuden način pomirilo. Morda gre za obrambni mehanizem, ker sem se tekom let zaradi osebnih okoliščin v slovenskem javnem prostoru navadila na ogromno neke greznice. Po njej sem se naučila plavati, tako da se mi zdaj zdi skoraj čudno, če je ni.
5. Moj sanjski knjižni klub …
bi bil na morju s prijateljicami, mogoče na Siciliji. Nekje, kjer diši po agrumih, kjer je ćivljenje počasno, kjer je veliko ogljikovih hidratov. Namesto da bi se pogovarjale o knjigah drugih ljudi, bi se pogovarjale o knjigah, ki jih želimo napisati same, pa jih morda nikoli ne bomo. Ampak tisti trenutek bi si verjele, da jih bomo in da so te zgodbe res pomembne.
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
