Anja Slapničar je ena najbolj prepoznavnih oblikovalk in raziskovalk keramike pri nas. Geodetsko izobrazbo s pridom uporablja pri raziskovanju gozdov in gradbenih jam, kjer išče glino in minerale, ki jih v svoji ljubljanski delavnici spreminja v uporabne in umetniške izdelke. Lani je s pomočjo ekipe tajvanskih mojstrov na Dolenjskem zgradila edinstveno peč na drva za žganje keramike.
Kako si prvič prišla v stik z zemljo, kaj ti je zbudilo zanimanje za glino?
Že zelo zgodaj: moja babica je bila učiteljica in skupaj sva ustvarjali različne »projekte«. Velikokrat sva šli skupaj na vrt, kjer mi je pokazala, kako se iz zemlje dela kroglice, nato vanje vstaviš zobotrebce in tako nastanejo živalice: to mi je bilo nadvse zabavno. Že zelo zgodaj sem torej raziskovala, kako sam prideš do materiala, in za to se moram zahvaliti babici.
Kje pa je bilo to?
Na Dolenjskem, v Straži pri Novem mestu. S to glino še vedno zelo rada delam, je ena mojih ljubših. Čeprav sem od malega delala z glino in bila z njo ves čas v stiku, pa sem se za to pot zares odločila po zaključenem študiju.
Študirala si geodezijo. Kako si prišla od zelo tehničnega študija do rokodelstva, umetnosti, ustvarjanja z glino?
Mogoče sem se hotela dokazati očetu ali svetu, ki je bil zelo moški. Iskala sem nekaj tehničnega, da se dokažem kot ženska, zato sem se tudi odločila za tehniško gimnazijo in nato za geodezijo na fakulteti za gradbeništvo, ki se razume kot zelo moški poklic. Želela sem biti videna v tem svetu, kakršen je. Nato pa sem ugotovila, da vseeno nisem moški in da se lahko pokažem tudi v svoji ženskosti. Geodezija mi je bila blizu zato, ker obravnava zemljo, površino zemlje. Sebe nimam za geodeta, čeprav mi to znanje pride zelo prav.
V čem?
Ena od prednosti je, da se znam dobro orientirati v svetu: kamorkoli me postaviš, ni problema, potrebujem samo karto in se znajdem. Poleg tega znam zelo dobro brati karte in satelitske posnetke, kar mi tudi pomaga pri iskanju gline. Tudi kakšne starejše karte in toponimi na njih mi dajo veliko informacij o virih gline v bližini: imena krajev, kot so Glinščica, Blato, Glina, Ilovica, že povejo, kje lahko najdem glino. Tudi izkušnje dela na gradbiščih, iz študijske prakse in študentskega dela na terenu so pomembne: ker se na gradbiščih dobro znajdem, mi ni problem iti do vodje gradbišča in ga vprašati, če lahko dobim malo gline.
Glino nabiraš po celi Sloveniji. Kako se ta pestrost kaže v kosih, ki jih oblikuješ? Iščeš povezave med formo in materialom, iz katerega delaš?
Struktura glin je zelo različna, različne gline imajo različne lastnosti. Glina mi sproti pove, na kakšen način jo lahko oblikujem. Nekatere so zelo plastične in so zelo dobre na vretenu, drugih ni mogoče niti zgnesti, ne da bi razpadale, in v tem primeru izbe- rem drugo tehniko.
Je Slovenija dober kraj, če te zanima divja glina?
Vsak kraj je dober, kjerkoli lahko raziskuješ. Tudi če se postaviš v Saharo, kjer je na voljo le kremenčev pesek, bi lahko iz njega nekaj naredil.
Opažaš, da je slovenska glina kaj kontaminirana?
Seveda se izogibam krajev, ki veljajo za onesnažene, na primer Mežica, krajev, kjer je bilo prisotno rudarstvo, izogibam se tudi npr. bližine avtocest. Obstaja tudi karta onesnaženosti tal s svincem, s katero si pomagam. Sklepam pa, da tam, kjer ljudje vrtnarijo, lahko uporabim tudi glino.
Kaj te privlači pri glini? Očitno si imela močno afiniteto, da si rekla »no, od tega bi pa lahko živela«. Tega ne reče kar vsak, morala si biti prepričana vase in v svoje sposobnosti.
Verjetno je eden od glavnih vzrokov kreacija iz nečesa, kar je na voljo povsod, kar je res primarno, naravno. Pa tudi ustvariti nekaj, kar ti je res všeč. Na začetku pa sem iskala v umetnosti in oblikovanju gline tudi neke vrste terapijo zase, mogoče jo še sedaj. Gre za preplet tega trojega.
Tu imaš veliko serij izdelkov, ki so med sabo zelo različne. Ko serijo začneš, si narišeš, narediš načrt ali pride iz telesa spontano, med delom, začutiš v prstih? Kakšen je tvoj proces ustvarjanja?
Včasih je proces zelo strukturiran: vzamem list papirja, si narišem, preizkušam, vizualiziram si tudi barve … Včasih pa imam neke ostanke gline, ne vem, kaj bi z njimi, in potem jih vržem na vreteno ter sproti ugotovim, kaj nastane.
Se zgleduješ tudi po tradicionalnem lončarstvu?
Zelo zanimivo mi je iskanje vzporednic in povezav. Ne samo do tradicionalnega lončarstva, ampak tudi do starejšega, prazgodovinskega. Tam lahko dobim veliko informacij.
Imela si serije posod, navdihnjenih po keltskih motivih.
Ja, delala sem po arheoloških skicah. Ob tem se začneš spraševati milijon stvari: kako so v bronasti dobi, pred 4000 leti, lahko naredili nekaj tako lepega, kaj so s tem delali in kako so lahko naredili nekaj boljše in lepše, kot zmorem jaz. In odgovori so zelo zanimivi.
Ja, fascinantno je, da neko posodo občuduješ v muzeju, potem imaš pa priložnost nekaj zelo podobnega držati v rokah in uporabljati.
Zadnje čase ugotavljam, da me ne zanima samo vizualna lepota teh kosov, ampak me je ta konkretna kera- mika privabila tudi zaradi obdobja, v katerem so ljudje zelo drugače funkcionirali. Svet so zaznavali drugače. Danes je za nas največji vir podatkov internet in druge tehnologije, takrat pa je bil vir informacij povezava z naravo in telesom.
Kako je pri oblikovanju z glino pomembno telo?
Na veliko načinov. Seveda delaš s telesom, z rokami. Vprašanje je torej, kako narediti prenos neke ideje, skice, vizije skozi telo, ki dovoljuje določene stvari. Več kot delaš, manj razmišljaš z glavo in čedalje več z drugimi deli telesa.
Te stvari je težko ubesediti. Arhetipsko je ženska iz zemlje in vode, moški pa je ogenj in zrak. In ko razmišljam o tem, lahko vidim povezave: tako kot zemlja rodi, rodi tudi ženska. V tem vidim povezavo z žensko intuicijo in branjem zemlje z vsem svojim telesom.
Te vzporednice lahko vidimo tudi v peči, ki si jo nedavno zgradila.
Ja, peč je kot maternica, ogenj pa kot moški, ki jo »oplodi«. Pri žganju v peči gre za združitev zemlje, vode, zraka in ognja. Zato je keramika tako primarna, zato nam je tako blizu. To je v nas, od nekdaj. Prvi človeški izdelki so bili keramični. Keramika nam torej govori zgodbo človeštva.
Je tvoja peč iz gline, ki si jo sama nabrala?
Deloma ja, okoli 10 % peči je iz naše, dolenjske gline. Glina je uporabljena kot izolacija med dvema šamotnima stenama. Glavni konstrukcijski element pa je šamotna opeka iz Srbije. Iskala sem najbližjo možno. Lahko bi bila tudi italijanska, vendar se čutim bližje Balkanu, zato sem se odločila za to.
Je to prva peč na drva, ki si jo zgradila? Zakaj si se odločila za ta projekt?
Ja, prva. Peč je bila moja največja strast, želja in sanje. Želela sem si jo, odkar sem prvič žgala v taki peči – to je bilo leta 2013 na Hrvaškem – in takrat sem si rekla, da hočem na ta način kreirati in živeti keramiko.
In kako si jo zasnovala?
Od 2013, ko sem prvič žgala, do izdelave peči je bila dolga pot. Vsako leto sem iskala, kje bi se lahko še več naučila, pridobila še več izkušenj, še več razumela. Redno sem se udeleževala žganj, projektov in sodelovala z različnimi keramičnimi umetniki povsod po Evropi. Na nekem simpoziju sem spoznala ekipo s Tajvana, ki je imela delavnico gradnje peči in žganja na naravi prijazen način. To je še povečalo moje zanimanje, zato sem jih vprašala, če bi mi nekoč pomagali pri gradnji lastne peči. Oni pa so me najprej povabili na Tajvan, da spoznam njihovo delo in pristop. Tako sem naslednje leto šla k njim na rezidenco in tam ostala štiri mesece, se učila in žgala ogromno drugih peči, ta način žganja je tam namreč zelo razvit. Ko sem prišla nazaj, sem začela projektirati, povpraševati za opeke, pridobivati ponudbe.
Za lokacijo si se takrat že odločila?
Lokacija se je vmes šestkrat spremenila. Vedno smo iskali hišo s primerno parcelo, kjer bi lahko postavili peč. Ampak to se ni uresničilo. Potem pa sem pomislila, da bi peč lahko postavila na parceli svoje družine, na Dolenjskem. To je bilo tudi formalno možno in na koncu smo se res odločili za to možnost. Pred gradnjo sem morala v sebi predelati veliko strahov. Lani pa smo peč realizirali. Povabila sem ekipo Zhunan Snake kiln s Tajvana in mojster Lin Jui-Hwa, skupaj z Liang Wu- jem in Yu-Ting Deng so prišli gradit, nadzirat, vodit in projektirat. Pred tem smo pripravili vse, kar je bilo potrebno: od opek do parcele. Postaviti smo morali tudi objekt, v katerem stoji peč. Tudi v tem sem kot geodet in v sodelovanju z gradbeniki uživala.
Koliko časa ste jo gradili?
Peč smo gradili tri tedne. Pred tem smo eno leto projektirali in pridobivali dovoljenja za objekt, v katerem peč stoji, zgradili pa smo ga čez poletje.
Želela sem povezavo s tradicionalnim kozolcem, a na način, ki bi bil varen, torej da konstrukcija ni lesena – zdaj je kovinska. Od starega kozolca smo vzeli križe in jih postavili po obodu.
Praviš, da je peč zasnovana tako, da omogoča žganje na naravi prijazen način. Kaj to pomeni?
To pomeni, da proizvaja čim manj črnega dima. Veliko energije smo vložili v svojo filozofijo in promocijo svojega načina žganja in takih peči. Na Tajvanu je namreč velik problem že onesnaženje, ki prihaja s Kitajske – modrega neba skoraj ne vidiš, vedno je vse sivo in rumeno.
Foto: Klara A. Žagar, Tania Espinosa, Anja Slapničar
Z.O.P. – zavod za oblikovanje prostora | Ulica aktivistov 6 1000 Ljubljana | SI 71800026
