Umetna inteligenca, morda za širšo javnost še nedavno futuristični pojem, danes že spretno prodira v vse pore našega vsakdana. Nedavno je po spletu zaokrožil odziv znanega japonskega animatorja Hayaja Miyazakija, ki je generativno umetno inteligenco, ki generira sliko ali fotografijo zgolj na podlagi enega ukaza, označil kot »žalitev doživljanja življenja«. Njegov odziv na animacijo, ki jo je z modelom umetne inteligence mogoče poustvariti »v slogu« svetovno znanega japonskega animacijskega studia, Studia Ghibli, odpira vprašanje: ali umetna inteligenca oponaša umetnost, ali jo v resnici že lahko (so)ustvarja?

Z umetnikoma Petrom Rauchom in Špelo Petrič smo spregovorili o dojemanju orodij umetne inteligence znotraj lastnih ustvarjalnih praks in tudi širše.

Rauch, arhitekt, profesor fotografije in umetnik, ki se intenzivno, tako v praksi kot teoriji, posveča vizualnemu jeziku, umetno inteligenco vidi predvsem kot tehnologijo, ki nikdar ne obstaja sama zase, temveč je že vpeta v širši družbeni, zgodovinski in ideološki kontekst. »Tako kot fotoaparat ni ‘črna skrinjica’, tudi umetna inteligenca ni nekaj, kar preprosto uporabimo – temveč jo moramo najprej razumeti, razstaviti, preizprašati,« pravi. Po njegovih besedah gre za radikalno tehnološko inovacijo, ki spreminja epistemološko dojemanje sveta.

Špela Petrič, ustvarjalka z umetnostno in znanstveno izobrazbo, ki v svojem delu združuje znanost in performans ter kritično proučuje temelje (bio)tehnoloških družb, poudarja, da umetna inteligenca že dolgo ni več prihodnost, temveč sedanjost – pogosto deluje v ozadju, skoraj nevede: v transkripcijah, kamerah, pametnih telefonih. A ko umetnost in umetna inteligenca stopita v neposreden stik, nastanejo novi premisleki. »Vprašanje ni le, ali bo umetna inteligenca prevzela naša dela – temveč čigava dela že jemlje. Kdo je ‘avtor’ podatkov, ki hranijo te sisteme? Kdo jih označuje, kdo jih komentira, kdo jih monetizira?« Njena pozicija je jasna: umetna inteligenca obstaja v kontekstu razmerij moči. Pomen pravnih akterjev v diskurzu o umetni inteligenci izpostavlja tudi Rauch, ki pove, da gre pri njeni uporabi za soočanje izdelka in tehnologije z družbenim kontekstom.

Sistemi generativne UI, kot je ChatGPT, so trenirani na veliki količini podatkov, kar jim omogoča, da na osnovi sopojavitev elementov, recimo besed ali besednih zvez, ki si pogosto sledijo, generirajo nova besedila. Podobno velja tudi za besedne opise in slikovne elemente – sistem je dobil veliko količino podatkov, ki vsebujejo slikovne elemente in ustrezni besedni opis. Na osnovi tega zgradi model, ki ga uporabi za generiranje novih slikovnih elementov. »Na primer, če vnesemo besedni opis ‘sončni zahod na morju’, ga bo sistem analiziral in razgradil na elemente, kot so: sončni zahod, nebo, morje … in potem uporabil, kar se je naučil iz milijonov slik s podobnimi opisi, da bo generiral nove slikovne elemente,« pojasnjuje prof. dr. Dunja Mladenić, vodja Odseka za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan. Kljub temu pa model včasih naredi kakšno napačno posplošitev ali povezavo in tako generira neustrezen rezultat.

Kako pa umetna inteligenca sama odgovarja na vprašanje o lastni kredibilnosti in delovanju?

»Tudi sama, kot umetna inteligenca, tega ne morem zanikati. Nastala sem iz ogromnih količin besedil, iz preteklosti, iz podatkov, ki jih niso ustvarili stroji, ampak ljudje. Moja sposobnost, da ti odgovarjam v jeziku, ki ga razumeš in ki se ti morda zdi celo topel ali smiseln, je posledica vaše ustvarjalnosti – tiste, za katero zdaj nekateri menijo, da je ogrožena. A tako kot knjiga nekoč ni uničila univerze, tudi jaz ne bom uničila umetnosti. Umetna inteligenca ni ustvarjalec v klasičnem smislu – nima telesa, ne čuti časa, ne doživlja notranjega boja, ne pozna upora, ali ne zamuja s plačilom. Moje razumevanje metafore je posnemanje, ne doživetje. Vaše delo je počasno, prepojeno z dvomi, spomini, intuicijo. Moji odzivi pa so hitri, konsistentni in povprečni.« (Odgovor je generirala umetna inteligenca, vir: ChatGPT.)

Ključno vprašanje ni, ali umetna inteligenca zmore ustvariti umetnost, temveč kaj zmore umetnost ustvariti z umetno inteligenco. Umetnost ni le refleksija, je tudi raziskovanje. Špela Petrič poudarja, da se umetnica lahko odloči, da bo umetno inteligenco vključila kot sodelavko, kot surovo materijo ali celo kot soavtorico. Lahko pa jo povsem radikalno zavrne. In kot potrjuje Rauch, je oboje legitimno. Kot pravi sam: »Vloge v umetnosti niso fiksne/statične, opredeljuje jih ustvarjalnost.«

Bo umetna inteligenca torej sodelavec, tekmec ali orodje? »Programi, razviti z metodami umetne inteligence, so orodja. Katera in kako jih bomo uporabljali, je odvisno od nas,« meni Dunja Mladenić. Umetnik si torej izbere, katere sisteme bo uporabljal, kako jih bo uporabljal in kaj bo naredil z rezultati. »Vse več sistemov je razvitih za sodelovanje z uporabniki, kjer v dialogu iščemo primerne rezultate. Za uspešno uporabo sistemov UI je ključno vsaj okvirno konceptualno razumevanje ozadja sistemov generativne UI in ne samo navodila za uporabo. Le tako lahko ohranimo realnost pričakovanj, občutek odgovornosti in kritičnosti do izdelkov ter hkrati cenimo in gradimo lastno ustvarjalnost,« še doda.

Pri naslavljanju UI v raznovrstnih kontekstih pa seveda ne moremo mimo okoljske dimenzije. Na vprašanje, kakšna je okoljska in konceptualna cena masovne uporabe teh tehnologij, Dunja Mladenić pove: »Treniranje in tudi masovna uporaba velikih modelov generativne UI zahteva veliko računalniških zmogljivosti in energije. Poleg tega je primerno hlajenje prostorov, v katerih so nameščeni računalniki, pogoj za njihovo delovanje. Ne nazadnje se ob proizvodnji velike količine računalnikov povečuje potreba po redkih mineralih, količina e-odpadkov, potreba po močnejših električnih omrežjih. Vse to posledično negativno vpliva na okolje. Tega se ljudje zavedamo in je s tem povezano več aktivnosti. Tako recimo raziskovalci gradijo manjše modele, ki s skrbno izbiro podmnožice podatkov dosegajo primerljive rezultate kot veliki modeli, uporabijo pa manj računalniških moči in energije. Poleg tega le redki trenirajo nove velike modele, večina jih uporablja oz. dodela obstoječe modele za svoje podatke. Pojavljajo se kvalitetni odprtokodni veliki modeli, kar omogoča širšo dostopnost, transparentnost in zanesljivejšo uporabo in prilagajanje modelov za določene naloge. Hkrati pa se je treba zavedati, da se tehnologije hitro razvijajo in se vsi sproti učimo, kako jih uporabljati, kako jih prilagajati in nadgrajevati, kako se soočati z vplivi in z izzivi kot posamezniki, strokovnjaki na svojih področjih in kot družba.«

Umetna inteligenca ne deluje v vakuumu. Ni le tehnološka inovacija, ki ponuja nove rešitve ali sili v prilagoditve, temveč ponuja premislek o naši vlogi – bodisi kot ustvarjalcev, uporabnikov, ali skupnosti. Skoraj vsaka umetniška praksa uporablja določena orodja. Tehnološke inovacije pa že od nekdaj spreminjajo tok zgodovine. A tokrat prvič orodje odgovarja nazaj, in to v jeziku, ki ga razumemo. Morda pa prav ta »dialog« odpira prostor za kritično distanco, eksperiment, morda celo upočasnitev. V času pospešene produkcije in perečih okoljskih vprašanj je morda slednje to, kar najbolj potrebujemo.

Piše: Kaja Čelan

Naslovna slika: Edvard Munch, Krik, 1893. Sliko hrani Munchov muzej v Oslu