Odnosi na klik: in živela sta v appu do konca svojih dni

 Ideal romantične ljubezni je verjetno eden izmed najbolj trdoživih mitov v zgodovini človeštva. Se preko tehnologije, vpletene v odnose, v današnjem času spreminja naše dojemanje ljubezni? Nam je zato lažje in bolj naravno menjati partnerje kot nekoč? S Katarino Goričan Rugani, psihologinjo in specializantko psihoterapije, sem se pogovarjala o tem, kar nas v odnosih oblikuje bolj kot aplikacije in medmrežje. 

 Katarina, pri svojem delu spremljaš posameznike skozi njihove osebne in partnerske izzive. Ali v svoji praksi opažaš, da se je v zadnjih letih spremenil način, kako dojemamo dolgotrajne zveze?

Kaj pričakujemo od medsebojnih odnosov, je odvisno od generacije, od kulture, tudi od tega, kakšni so naši življenjski cilji. Danes ljudje v zvezah vse bolj iščemo predvsem čustveno varnost in prostor za osebno rast. Želimo si odnose, ki temeljijo na povezanosti in razumevanju, ne pa zgolj na obveznosti. Zato se tudi lažje razidemo, če odnos ne hrani več naših potreb, ali pa se ravno zato skupaj lažje razvijamo in nadgrajujemo našo zvezo.

Bi rekla, da trenutno priljubljenost aplikacij za zmenke odraža takšno sodobno dojemanje odnosov?

Aplikacije so simptom večno zasedene družbe, ki čas preživlja pred ekrani. Družbena omrežja so nas namreč naučila prenesti poznanstva na splet in vzdrževati stike na daljavo, aplikacije za zmenke pa so razširile bazen potencialnih partnerjev in izbrisale geografske omejitve. Vendar način, kako vstopimo v odnos, nima takšnega vpliva na samo zvezo kot nekateri drugi dejavniki. Tehnologija lahko vpliva zgolj na to, kako ljubezen iščemo, ne pa na to, kako jo živimo.

Kaj torej najbolj vpliva na to, kakšna bo naša zveza?

Na tej točki vlogo prevzamejo vzorci navezanosti, ki jih nosimo s seboj že iz otroštva. To nam pomaga razumeti, zakaj nas privlačijo določeni tipi ljudi – pogosto ravno tisti, ki v nas prebujajo znane, celo boleče občutke iz otroštva. V odraslosti pogosto iščemo podobno vzdušje, kot smo ga bili vajeni v naših primarnih družinah – to nam je poznano, k temu se vračamo.

Pa misliš, da so naša pričakovanja o ljubezni postala pretirana?

Kakor za koga – vendar mislim, da za večino so. Kulturna predstava o večni ljubezni je zakoreninjena globoko v naši zavesti, vseeno pa odnosov in ljubezni ne moremo vzeti iz časa, v katerem obstajajo. Torej, če so bile nekoč zakonske zveze predvsem način preživetja ali tako rekoč pogodba, danes večinoma iščemo partnerja, ki bi zadostil našim čustvenim potrebam. Sodobni pogled na odnose danes pa je v veliki meri oblikovala popularna kultura – od Disneyjevih pravljic do romantičnih komedij.

»Živela sta srečno do konca svojih dni«, si rečemo, ko gledamo romantične filme. Vendar to ni ljubezen – vsaj ne tista, ki jo lahko živimo vsak dan. Odnosi se danes odvijajo v okolju stalne dosegljivosti in preobremenjenosti. In v svetu, kjer vse postaja hitrejše in bolj zahtevno, je ključno, da se znamo povezati – ne le na romantičen način, ampak tudi skozi dobre komunikacijske spretnosti, zmožnost uravnavanja čustev in poznavanje samega sebe.

Kje pa potegnemo mejo med romantičnim idealom in realnostjo v ljubezni?

Če se zavedaš, da ti bo partner nekaj lahko dal, nekaj pač ne, vmes pa bo vse odvisno od dobre komunikacije, se mi zdi, da je ljubezen lahko čisto realna. Če pa ostaneš na stopnji »partner mi mora brati misli in zadovoljiti vsako mojo željo«, nikoli ne boš našel pravega ali prave. Dokler se ne soočiš s tem, od kod izhaja želja po iskanju tega ideala, boš vedno iskal zgolj nedosegljivo ljubezen.

Začasnost se v trenutni dobi odraža na različnih področjih, od dela do razmerij. Ali sama meniš, da je minljivost odnosov lahko tudi pozitivna? 

Ja, vsekakor. Ker pomeni, da se znamo postaviti zase.

Srečna in uspešna zveza je stvar kompromisov, bolj kot pravljične in filmske magije. Tu pa se lahko srečamo z izzivom: če je ljubezen zgrajena na principu večnosti, kako torej sprejeti, da je minljivost včasih najboljša izbira? Kljub temu pa se ljudje danes veliko bolj zavedajo svojih potreb in se znajo umakniti iz odnosov, ki jim ne koristijo. Najpogosteje, kar delam s klienti, je postavljanje zdravih meja. Zmožnost odhoda je včasih najboljša pot do osebne sreče. Čeprav morda to pomeni (začasno) samsko življenje.

Zdi se mi, da si vse več ljudi prizadeva za bolj ozaveščene odnose – želijo se razumeti, postavljati zdrave meje in sobivati v harmoniji. Vsaka generacija lahko odloži nekaj, česar prejšnja ni mogla – a le, če si to zavestno dovoli. In čeprav nas je kultura naučila, da je romantika preprosta, življenje nenehno dokazuje nasprotno. Ne glede na to, ali ljubezen iščemo prek aplikacij, v klubih ali prek oglasov v časopisih, ostaja princip precej podoben: ne gre za to, kje nekoga spoznaš, temveč kako z njim gradiš odnos. Ljubezen namreč ni samo občutek. Je tudi spretnost – in vaja.

Se ti zdi, da je danes lažje biti samski kot nekoč?

Odvisno … Samskost je še vedno povezana s predsodki, posebej pri ženskah po tridesetem letu starosti – družba jih dojema bodisi kot preveč zahtevne ali pa kot karieristke brez časa za partnerja. Samskost je pogosto označena kot neuspeh, ne kot zavestna izbira posameznika. Velikokrat kdo samskega prijatelja spremeni v »projekt«, ki mu je treba najti par. Medtem ko v resnici človeku lahko čisto nič ne manjka.

Živimo v dobi, ko smo vedno dosegljivi, vedno online. To v odnose vnaša tudi številne pritiske. Je kaj, kar lahko naredimo, da bi v naš vsakdan vnesli več čustvenega ravnovesja?

Vsak dan smo soočeni z realnostjo digitalnih orodij, na delu, doma in v prostem času smo »vedno na voljo«. Zato ni čudno, da so nam včasih majhne stvari kot npr. kava s prijateljem ali telefonski pogovor s starši samo še dodaten opravek v dnevu. Tehnologija tanjša mejo med večjo povezanostjo na eni strani in čustveno izčrpanostjo na drugi.

Skrb zase pa je ključna tudi za zdravo dinamiko v odnosu. Če si sam izpraznjen, težko karkoli daješ. In če umreš za nekoga drugega, si še vedno mrtev. Tako kot nas učijo na letalu v primeru nesreče: najprej daš masko sebi, nato otroku. Postavljanje meja ni egoizem – je nujnost, če želimo ohranjati stabilne, izpolnjujoče odnose v svetu, kjer sta popolnost in stalna dosegljivost postali nova valuta človeških interakcij. Gojiti zdrava čustva pomeni naučiti se jeze, dovoliti si žalosti.

In za konec: bi rekla, da Slovenci s tega vidika znamo poskrbeti zase?

V slovenskem okolju pogosto prevladuje občutek krivde ob skrbi zase – vsi smo bili malce vzgajani v tem duhu. Trpeč človek naj bi bil dober človek, treba je garati, treba se je potruditi. Milenijci moramo z vzgojo iz nekih drugih časov preživeti neprimerno bolj napet tempo življenja. Če pogledamo dlje v preteklost, se ljudje niso ukvarjali s tem »Kako sem, kako se počutim?« Sedaj pa imamo ta privilegij oziroma prekletstvo, odvisno, kako gledamo na to. Priljubljen komentar je pogosto tudi: »Včasih nismo toliko komplicirali … In še vedno smo živi.« Ja, res pa je tudi, da smo včasih živeli v jamah, sedaj imamo pa hiše (smeh).

Tekst: Veronika Jelen
Foto: Veronika Jelen, Katarina Goričan Rugani