Dr. Marko Noč,
specialist interne medicine, kardiologije in intenzivne medicine

»Vseskozi se skuša v javnosti ustvariti vtis, da je vse zasebno slabo, državno pa se idealizira«

Dr. Marko Noč, specialist interne medicine, kardiologije in intenzivne medicine, je eden najvidnejših slovenskih kardiologov. Kot nekdanji predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino na UKC Ljubljana (2002–2022) je skupaj s kolegi uvedel centralizirano zdravljenje akutnih srčnih infarktov, nenadnega srčnega zastoja srca in zdravljenje z različnimi načini začasne mehanične podpore srca in pljuč. Z več kot 35 leti izkušenj, vključno z raziskovalnim delom (Univerza v Chicagu) in specializacijo iz intervencijske kardiologije (bolnišnica Cedars-Sinai, Los Angeles) je dosegel mednarodno prepoznavnost z raziskavami, publikacijami in predavanji, hkrati pa aktivno opozarja na sistemske probleme v slovenskem zdravstvu. Pogovarjava se v njegovi pisarni na UKC Ljubljana.

Tekst: Nina Granda
Foto: Marko Noč, osebni arhiv

Zakaj ste postali zdravnik? Je bilo to nekaj, kar ste si vedno želeli ali bolj stvar kasnejše odločitve?

Odkar pomnim, sem želel postati zdravnik. Že v vrtcu. Nikoli nisem imel druge alternative. In že v osnovni šoli me je zelo zanimalo, ko smo se učili o človekovem telesu.

To je sreča. Prihajate iz zdravniške družine?

Ne, moja starša nista bila zdravnika, je bil pa zdravnik moj stric, preko katerega sem ta poklic spoznal že kot otrok. Najbolj me je privlačilo to, da s tem, ko zdraviš, lahko narediš veliko dobrega. In tako je še danes, ko ima sicer zdravniški poklic bistveno manjši ugled kot nekoč.

Zakaj?

Časi se spreminjajo, s tem pa tudi pomen in vloga posameznih poklicev. Nekateri izginjajo, nekateri se na novo pojavljajo, česar bo še več v prihajajoči dobi umetne inteligence in digitalizacije. A pristnega odnosa med bolnikom in zdravnikom, ki bo vedno predstavljal temelj dobre medicine, ne more nadomestiti prav nič od tega.

Kako ste potem postali zdravnik?

Že v času gimnazije sem bil redno na počitniških praksah v bolnišnici Jesenice pri stricu, ki je bil ugleden internist. Z njim sem lahko šel na vizite, kar je bil poseben privilegij. Še zlasti sta me impresionirali njegova prijaznost in dobrota do bolnikov. Leta 1981 sem se nato vpisal na medicinsko fakulteto in uspešno naredil sprejemne izpite. Mislim, da nas je bilo 512 kandidatov, sprejeli pa so nas 150. Še zdaj se dobro spomnim, da nisem imel prav nobene alternative, če sprejemnega izpita ne bi naredil. Medicina je bila zelo lep študij in ne glede na to, da je učenja res veliko, to ni problem, če te nekaj veseli in zanima.

Leta 1987 sem zaključil študij in se zaposlil kot mladi raziskovalec v Centru za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana. Moj mentor je bil pokojni akademik in profesor Matija Horvat. Najprej sem opravil magisterij, nato pa sem zaradi doktorata odšel na Univerzo v Chicagu, kjer sem 2 leti delal samo raziskovalno, in sicer na živalskih modelih srčnega zastoja. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem dokončal specializacijo iz interne medicine in pričel delati kot zdravnik na intenzivnem oddelku. V letih 1995–96 sem se znova priključil raziskovalni skupini iz Chicaga, ki se je medtem pridružila Univerzi Južne Kalifornije. Zaključil sem nekatere raziskave še iz Chicaga in izobraževal mlade raziskovalce. V letih 1999–2000 sem ponovno odšel v ZDA, takrat na dodatno specializacijo iz intervencijske kardiologije v znano hollywoodsko bolnišnico Cedars-Sinai. Ko sem se vrnil, sem nasledil prof. Horvata, postal predstojnik Centra za intenzivno interno medicino in to funkcijo opravljal do leta 2022. Takrat sem mesto prepustil svojemu zelo sposobnemu in nadarjenemu mlajšemu kolegu. Odtlej se v UKC pretežno ukvarjam s raziskovalnim, pedagoškim in konzultacijskim delom. Dodatno sem za 20 % zaposlen še v Medicorju v Izoli, kjer letno v svojem prostem času opravim kar veliko interventnih posegov na srcu.

Kakšna je razlika med medicinsko prakso v Hollywoodu in v Sloveniji?

Zelo velika. Tam je bila bolnišnica videti kot hotel, bolniki so želeli natančno razumeti, kaj se bo z njimi dogajalo – k sreči to zdaj prihaja tudi k nam. Na voljo smo imeli neprimerljivo več in boljšo opremo. Predvsem pa je bila delovna klima bistveno bolj pozitivna. To je bilo okolje, ki je dobesedno stimuliralo vrhunsko medicino in raziskovalno delo. Ko sem se vrnil, sem pričakoval, da bo šla tudi slovenska medicina postopoma v to smer. A žal v naših univerzitetnih bolnišnicah nimamo kritične mase mladih zdravnikov, ki bi šli v času specializacije za 1–2 leti na priznane tuje institucije in k nam prenesli novo znanje ter predvsem ustrezno mentaliteto.

Kaj ste v svojem času kot predstojnik Centra za intenzivno interno medicino dosegli na področju prenosa dobrih praks v naše okolje in česa morda niste uspeli uveljaviti?

Seveda daleč od tega, da bi bilo v ZDA vse dobro, pri nas pa vse slabo. V času predstojništva sem skušal uveljaviti dobre stvari, ki jih imajo v ZDA, in ohraniti dobre stvari, ki jih imamo pri nas. Mislim, da smo bili skupaj s sodelavci pri tem kar uspešni. Veliko smo delali raziskovalno, kjer smo, sodeč po številu publikacij, citatov in mednarodnih vabljenih predavanj, za naše razmere zelo uspešni. Poleg tega smo izobraževali številne generacije domačih in tujih študentov ter specializantov. Zlasti gostovanja tujih kolegov kažejo na mednarodno prepoznavnost našega oddelka. Ob tem je bilo seveda ključno sodobno zdravljenje bolnikov, ki predstavlja temeljno poslanstvo vsakega oddelka. Uvajali smo nove metode in redno spremljali ter objavljali naše rezultate, kar nam je omogočalo, da smo jih primerjali z mednarodnimi standardi. Bi si pa nedvomno želel doseči še kaj, kar mi ni uspelo.

Katere uspehe bi izpostavili?

Skupaj s kolegi smo že v začetku leta 2000 uvedli centralizirano zdravljenje akutnega srčnega infarkta, ki je pomembno povečalo preživetje. Bolnišnična smrtnost je v letih 1995–96 znašala 16,4 %, danes pa le okoli 2 %. Podobno klinično pot smo uvedli tudi za bolnike z zastojem srca izven bolnišnice, pri katerih je preživetje naraslo s 24 % na skoraj 50 %. V zadnjih letih smo razvili še mehanično podporo za bolnike s hudo bolnim srcem ali pljuči, ki bi sicer umrli, tako pa jim dajemo možnost za ozdravitev ali presaditev srca ali pljuč. Če se ozrem nazaj, sem na prehojeno pot, ki je seveda plod timskega dela in ne posameznika, zelo ponosen.

Kako je videti vaše vsakodnevno zdravniško delo danes, med pedagoško, raziskovalno in klinično prakso?

V Kliničnem centru se pretežno ukvarjam s pedagoškim, raziskovalnim in konzultacijskim delom. Letno publiciram 10–15 znanstvenih člankov, ki jih citira najpomembnejša mednarodna zbirka PubMed, in imam 10–15 vabljenih predavanj na največjih mednarodnih strokovnih srečanjih. Redno imam seminarje za krožeče študente in specializante na našem oddelku, vseskozi pa sem na voljo tudi za konzultacije na področju akutne in interventne kardiologije. Sem tudi mentor specializantom, sodelujem pri specialističnih izpitih in sem mentor kolegom pri doktoratu znanosti. Mislim, da se jih je nabralo kar 15. Dodatno sem za 20 % zaposlen še v Medicorju v Izoli, kjer letno v svojem prostem času opravim 400–450 interventnih posegov na srcu. To so v posegi, kjer preko žile na različne načine popravljamo koronarne arterije in srčne zaklopke.

Kako doživljate to, ko nekdo, ki pride, lahko umre in je njegovo življenje odvisno od vašega posega?

Če je zaprta na primer pomembna koronarna arterija, je bolnik neposredno življenjsko ogrožen. Takrat imaš priložnost, da z interventnim kardiološkim posegom zaporo rešiš in bolnik preživi oziroma ne postane invalid. Skupaj s kolegi smo tako rešili veliko življenj. In to je dober občutek, ko vidiš, da si nekoga, ki bi sicer verjetno umrl, vrnil nazaj v svoje okolje. To je neizmerno zadovoljstvo, ki te notranje bogati in ti ga nihče ne more vzeti. Ali pa ko starejši ženici vstaviš novo srčno zaklopko in ponovno lahko normal diha, hodi na sprehode, praznuje rojstni dan … ali celo ponovno zaplava v morju.

Kaj pa, kadar ne uspe?

Noben poseg ni 100 % uspešen, pojavljajo se tudi komplikacije in zapleti. Na nekatere nimaš vpliva, določene pa so povzročene s človeškim faktorjem, ko kljub dobremu namenu v določenem trenutku nisi naredil prave stvari ali imel pravilne presoje. Vendar, če sam pri sebi veš, da si naredil tisto, kar si takrat mislil, da je za bolnika najboljše, potem si ne smeš očitati. Je pa soočenje s slabim izhodom zame vedno zelo težko. A tudi zdravniki smo samo ljudje.

Danes je popularno govoriti o svojih napakah in o tem, da se na njih lahko veliko naučimo. Vendar obstajajo funkcije, na primer na pozicijah oblasti ali pa v medicini, ko so napake lahko usodne.

Res je, v medicini so naše napake za bolnika lahko usodne. Zato je še toliko bolj pomembno, da vse slabe izhode natančno analiziramo in se naučimo, kaj bomo v bodoče naredili drugače. Ključna je objektivna analiza in odkrit ter strpen pogovor brez obsojanja. Namen je, da se ista napaka v prihodnosti ne ponovi.

Vam uspe to vedno narediti? Imate dovolj časa? Poskušate ne jemati osebno?

Lastne slabe izhode vedno natančno analiziram. Praviloma tudi s kolegi iz tujine. Zelo pomembno je, da spremljaš svoje rezultate, ki morajo biti v skladu z mednarodnimi standardi. Če niso, delaš nekaj narobe, in to je treba v dobro bolnikov ugotoviti in popraviti. Če lastnih rezultatov ne spremljaš, problema niti ne vidiš in si prepričan, da delaš dobro. Zaradi tega tudi nimaš možnosti, da morebitne napake popraviš in s tem strokovno in po človeški plati napreduješ. In ko govorimo o delu z bolniki, je tak pristop še bolj ključen kot morda na drugih področjih.

Se vam zdi, da delujete v okolju, ki spodbuja možnost dela s čim manj napak, dobre medsebojne odnose, sistemsko urejeno okolje?

Vedno se trudim za dobre odnose, odkrit pogovor o napakah, tekoče spremljanje rezultatov in primerjave z drugimi institucijami ter mednarodnimi standardi. Samo tovrstna primerljivost je dokaz, da delaš dobro, kar je naša dolžnost do bolnikov. Ne pa, da skličeš novinarje in sicer zelo dober primer uspešnega zdravljenja prikažeš z namenom, da v javnosti ustvariš vtis vrhunske medicine.

Ali bolniki pri nas dobijo kakovostno zdravljenje?

Odgovor ni enoznačen. Določena zdravljenja so v Sloveniji vrhunska, kar je prej zasluga posameznikov kot sistema, ki bi spodbujal k vrhunskosti. Na določenih področjih za razvitim svetom veliko zaostajamo, česar se zaveš šele, ko imaš bolnika, ki mu določene storitve ne moreš nuditi. Ali pa nesprejemljivo dolgo čaka v kakšni izmed čakalnih vrst.

Kaj pa v primerjavi z sosednjimi deželami, npr. z Avstrijo?

Avstrijsko medicino poznam le na svojem kardiovaskularnem področju, kjer lahko rečem, da je nivo zelo visok. Avstrijski kolegi imajo možnost, da delajo v bistveno bolj urejenem, transparentnem in stabilnem zdravstvenem sistemu, kar jim omogoča, da se res posvetijo le stroki. In glede na to, kar sem omenil prej, v Avstriji, tako kot v vsej zahodni Evropi, za mlade zdravnike z željo po akademski karieri v univerzitetni bolnišnici obstaja nenapisano pravilo, da v času specializacije 1–2 leti delajo v priznani ustanovi, bodisi v zahodni Evropu bodisi v ZDA. In to je ključno za odprtost in napredek stroke.

Zdi se mi, da smo ljudje nemočni v razmerju do medicine, ampak ali niso tudi zdravniki nemočni v razmerju do sistema?

Glede na medicino kot stroko je to morda nekoliko poenostavljeno rečeno, a stoodstotna sta le rojstvo in smrt. Vse drugo je igra večje ali manjše verjetnosti, na katero vplivajo znanje in izkušnje zdravnika, značilnosti bolnika in seveda razpoložljivost ustrezne opreme in prostorov. In tako smo že na področju zdravstvenega sistema, ki ga, zlasti v tem mandatu, spreminja vladajoča koalicija mimo mnenja praktično vseh zdravniških organizacij. Samo poglejte novo zdravstveno novelo in zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Česa si želite?

Kot zdravnik si želim le optimalnih pogojev za delo, tako da bi se lahko ukvarjal samo s tem, za kar sem izobražen. Ne pa z neštetimi sistemskimi anomalijami, kar zdravniškemu delu jemlje prepotrebno osredotočenost.

Kako to, da je to še vedno nerešeno področje?

Tega tudi jaz ne vem. Zakaj izumljamo toplo vodo, namesto da bi ustrezne rešitve kopirali iz zrelih zahodnoevropskih modelov javnega zdravstva. To bi moralo biti s področja zdravstva ključno vprašanje strankam med prihajajočo predvolilno kampanjo.

Ne gremo v to smer?

Po moji presoji gredo vse reforme sedanje koalicije ravno v nasprotno smer, in sicer z monopolizacijo državnega zdravstva in izgonom zasebne iniciative iz sistema javnega zdravstva. Treba je prenehati z zavajanjem javnosti in ljudem jasno povedati, da je javni sistem definiran s plačnikom (javni denar, ki ga zbere Zavod za zdravstveno zavarovanje) in ne z izvajalcem storitev (ki je lahko državni zavod ali zasebnik-koncesionar). Med njima v sistemu javnega zdravstva vidim predvsem komplementarnost in ne kompetitivnosti. Tako bi lahko v sistem javnega zdravstva vključili vse materialne in kadrovske potenciale v državi, in sicer z namenom povečanja kapacitete zdravstvenih storitev, kar je ključno zlasti ob vse daljših čakalnih vrstah. Tak je sodoben model javnega zdravstva v zahodni Evropi.

Toda vlada razglaša, da ureja javno zdravstvo ter to celo izpostavlja kot prioriteto. Kje je po vašem mnenju težava?

Urejanje javnega zdravstva se začne s pravo definicijo, o kateri sem prej govoril. Ne pa da se ljudem sodelovanje zasebnikov-koncesionarjev v javni mreži predstavlja kot privatizacija zdravstva.

Zakaj se odločevalci in stroka ne dogovorite skupaj? Od daleč se zdi, kot da reformo narekujejo aktivisti z ulic, ne zdravniki iz prakse.

Če pogledate aktualno zdravstveno reformo, ji nasprotujejo vse zdravniške organizacije. Ne pomnim, da bi bila zdravniška stroka kdaj prej tako poenotena. A vladajoča koalicija se na to ni ozirala in je z veliko večino sprejela zdravstveni zakon. Enako je bilo pri zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Vladajočih očitno niti najmanj ne zanima, kaj meni zdravništvo. Raje izrablja razne aktiviste, ki brez potrebne izobrazbe, »ljubiteljsko« urejajo zdravstvo in seveda vedno dobijo prostor v mainstream medijih.

Zakaj se to dogaja?

Zakaj mnenje aktivistov iz ulice šteje več kot enotno mnenje vseh zdravniških organizacij? Pa imava že drugo predvolilno vprašanje (smeh).

Ali vendarle ni načina, da bi se pogovarjali, prišli skupaj?

Mislim, da ni pripravljenosti z vladne strani. Zdravniške organizacije so bile vseskozi odprte za odkrit, konstruktiven in argumentiran pogovor. Tudi osebno si ne morem nič očitati, svoje nasprotovanje z novelo in zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sem vedno, ko sem imel priložnost, javno izrazil.

Je kakšna pozitivna specifičnost slovenskega okolja, ki bi jo lahko še bolj izkoristili?

Slovenija je izjemna dežela tako po naravnih lepotah kot tudi po sposobnih ljudeh. Samo poglejte, kakšne izjemne uspehe dosegajo naši športniki, nekateri podjetniki in znanstveniki. Izkoristiti bi morali prednosti, ki jih prinaša majhnost. Namesto tega nas duši vsak dan bolj kompleksen, zbirokratiziran in neučinkovit sistem skupaj s klientelizmom in korupcijo na vsakem koraku. In tovrstna družbena klima zelo negativno vpliva tudi na medicino.

Zakaj ta konflikt med zasebnim in javnim?

Kot rečeno, osebno menim, da so zasebni in državni izvajalci zdravstvene dejavnosti v sistemu javnega zdravstva prej komplementarni kot kompetitivni. So storitve, ki jih bo zasebni sektor vedno izvajal bolj racionalno, določene pa bodo vedno pripadale državnim zdravstvenim ustanovam. Pri vseh je ključno le, da bolnik dobi pravočasno in kvalitetno storitev, ki jo pokrije zavarovalnica, ki ji plačuje za to namenjen mesečni prispevek.

Zdi se mi, da se v Sloveniji pogosto zgodi, da zasebnik z lastnim trudom in sredstvi naredi nekaj dobrega, potem pa javno financirana institucija pograbi isto idejo in onemogoča tistega, ki je utrl pot.

V sedanjem zdravstvenem sistemu se vsak dan bolj utrjuje monopol državnih institucij, medtem ko so zasebniki-koncesionarji vedno bolj na obrobju. Racionalne razlage, da je tako, ne poznam. Zasebnik-koncesionar namreč brez stroškov za davkoplačevalce (prostor, aparature) širi obseg zdravstvenih storitev, država pa preko zavarovalnice plača le zdravstveno storitev. Za isto storitev plača na primer okoli 30 % manj kot univerzitetna bolnišnica zaradi tako imenovanega »terciara«, pod katerim se velikokrat skriva neracionalno trošenje denarja. Če zasebnik propade, ni strošek države. V primerjavi z državnimi bolnišnicami, ki so imele samo lani več kot 70 milijonov tekoče izgube, ki jo bo slej ko prej pokril proračun – torej naš davkoplačevalski denar. Če ima izgubo zasebnik, jo mora pokriti sam in je to njegov problem, ne strošek države. Žal se nerazumevanje pojmov javno zdravstvo, državni izvajalec in zasebnik-koncesionar izrablja za ceneno demagogijo o privatizaciji zdravstva, ki je povsem nekaj drugega. Privatizacija pomeni, da gre bolnik k zasebniku, ki nima pogodbe z javno zavarovalnico (ZZZS), zaradi česar mora storitev plačati iz lastnega žepa.

Se to dogaja tudi na drugih področjih?

Po mojem védenju podoben proces poteka tudi na področju šolstva, kjer je prav tako izjemno škodljiv. Vseskozi se skuša v javnosti ustvariti vtis, da je vse zasebno slabo in povezano s koristoljubjem, državno pa se idealizira. Ne glede na vsem znane zgodbe o neracionalnem trošenju davkoplačevalskega denarja, ki se vrstijo druga za drugo.

Tudi na področju kulture …

Področja kulture ne poznam, ne bi me pa začudilo, če bi bilo stanje tudi tu podobno.

Očitno se večina s tem strinja. Ali pa si te stvari razlagamo sentimentalno, se ne poglobimo? Menite, da mediji dobro opravljajo svojo vlogo nadzora oblasti, vnašajo kritično razpravo v javnost, iščejo resnico?

V svoji profesionalni karieri sem veliko pogovorov z novinarji in v veliki večini lahko potrdim korekten odnos. Seveda, če nisi na liniji s trenutno oblastjo, težko prideš v mainstream medije, a tako je verjetno povsod po svetu. So pa mediji ključni, da ljudem na objektiven in razumljiv način predstavijo resnico. Kar se zdravstva tiče, lahko rečem, da gre za zelo specifično temo, ki zdravih ljudi večinoma ne zanima. Resnične probleme spoznajo šele takrat, ko potrebujejo določene zdravstvene usluge oziroma jih potrebujejo svojci. Takrat so pogosto začudeni in zgroženi, češ, kako se lahko kaj takega, kot je večdnevno bivanje na hodnikih urgence univerzitetne bolnišnice, dogaja v 21. stoletju v eni od članic Evropske unije.

Zdi se mi, da se nismo pripravljeni zares pogovarjati, ker že vse vemo, na primer, da je zasebno slabo in javno dobro, ne pa oboje komplementarno dobro. Kot da bi bili zaslepljeni na emocionalni ravni in o nekaterih temah ne bi razmišljali racionalno.

Tako je. V javnosti se je ustvaril vtis, da je v zdravstvu zasebno enako koristoljubju, javno, s čimer razumemo državno zdravstvo, pa je resnično namenjeno bolniku. Resnica je, da poznam zelo dobre in tudi zelo slabe prakse tako v državnem kot v zasebnem zdravstvu. In zopet smo pri poštenju in znanju zdravnika kot nosilca dejavnosti, transparentnem spremljanju in objavljanju rezultatov ter nadzorni in regulatorni vlogi države, ki se jo premalo zaveda.

Pred leti smo lahko spremljali glasno nasprotovanja tedanji vladi; verjamem, da upravičeno. Mediji so kritično bdeli nad oblastjo, civilna družba se je povezala in prevzela javni prostor. Ni spraševala za dovoljenje. Zdaj tega ni.

Če pogledamo v zgodovino, resnica nikoli ni bila kategorija množice, ampak razmišljajočih posameznikov ali manjšine z vizijo. Praviloma je bilo potrebno veliko časa, da je resnica prišla na dan. Resnica je stvar objektivnih dejstev in ne glasovanja večine. Ravno mediji imajo dolžnost predstaviti objektivno resnico ne glede na njeno »levo ali desno« poreklo. Resnica je praviloma tudi nepopularna za vladajočo politiko. Ravno zato so neodvisni mediji ključni za vsako demokratično družbo. In vladajoča politika bo vedno obsedena s tem, da čim bolj obvlada medijski prostor.

Toda tisti, ki zagovarjajo moralno večvrednost javnega v nasprotju z zasebnim, sami velikokrat ne živijo ravno skromno. Če pogledamo sredstva, namenjena za pogostitve, potovanja in namestitve trenutne oblasti, ki se bori proti pohlepu zasebnikov, so ta več kot desetkrat višja kot v času katerekoli vlade kdaj prej. In poslušamo, da moramo živeti z manj. Ali ni to neprepričljivo? Kljub temu sentimentalno nasedamo videzu resnice. Očitno je prepričljivo za večino. Zakaj?

Ko spremljam novice, nehote opazujem, kako se dobesedno zapravlja naš davkoplačevalski denar. Ko slišim vsote, na primer ob nakupu sodne stavbe na Litijski ali strošek nove poslovne stavbe DARS in še bi lahko našteval, nehote začnem računati, koliko dodatnih srčnih zaklopk bi lahko vstavil bolnikom, ki čakajo na poseg, ki ga je zavarovalnica, ne glede na število čakajočih, na primer Medicorju, omejila na 150 posegov letno. Koliko medicinskih sester bi s tem denarjem lahko dostojno plačali in tako večina slovenskih bolnišnic ne bi imela zaprtih oddelkov? In tako naprej. Gre za naš, davkoplačevalski denar, ki ga politična elita neracionalno troši. Na drugi strani vidim zasebnika-koncesionarja, ki pošteno dela in ima na koncu leta nekaj dobička. Ki je seveda zanj nujen, saj mora sam poskrbeti za prostore, servise, kupiti nove aparature, za kar pri državnih ustanovah poskrbi država z našim davkoplačevalskim denarjem. Pri čemer se nanj gleda kot na kriminalca, ki naj bi mu bilo le za denar.

Ljudje, ki jih poznam in delujejo v medijih, se mi zdijo v redu ljudje in vem, da delajo iskreno. A vendar se vedno znova znajdem v nelagodju, ko berem, kaj pišejo, in kaj sama vidim, da se dogaja.

Iskrenost ni dovolj, za razkrivanje resnice so potrebni poznavanje objektivnih dejstev, načelnost in pogosto pogum. Ker resnica praviloma ni popularna, lahko pride do diskreditacije posameznika s strani tistih, ki jim resnica ne odgovarja. Nekateri se vdajo in podležejo objavljanju izkrivljenih dejstev in »služenju gospodarju«, kdorkoli to je. Objektivno novinarstvo zato vidim kot zelo težak in odgovoren poklic, ki pa je ključen za normalno delovanje vsake demokratične družbe.

Kako dobro živeti, da bomo čim dlje zdravi?

Poleg znanih načel – dosti gibanja najbolje v naravi, uravnotežene prehrane, dovolj spanja – je najpomembnejši notranji mir, ki si ga človek ustvari s tem, da je zvest samemu sebi.