Mediji in polarizacija

S polarizacijo politike se je radikaliziralo tudi novinarstvo. Gre za svetovni trend pri katerem Slovenija niti malo ne zaostaja. Bolj je družba razdvojena, bolj se politični akterji zmerjajo s »fašisti« in »komunisti«, manj je prostora za nepristranskost. Obenem navijaštvo medijev prispeva k nadaljnji polarizaciji družbe. V tem začaranem krogu ni več političnih tekmecev, ostanejo le sovražniki. 

Legitimno je, da imajo zasebni mediji politično profilirano uredniško politiko. Pristranskost je v tem primeru, ob upoštevanju novinarskih standardov, do določene mere sprejemljiva. Transparentna uredniška politika ljudem omogoča, da spremljajo medij, ki deli njihov pogled na svet. Javni mediji so poglavje zase. Od njih se, poleg spoštovanja najvišjih novinarskih standardov, zahteva tudi nepristranskost in pluralnost mnenj. 

Zagovorniki novele Zakona o Radioteleviziji Slovenija besede »nepristranskost« skorajda niso uporabljali. »Neodvisnost« in »avtonomija« nista njena sinonima, niti približno. Tudi večina navijačev je popolnoma neodvisnih od kluba za katerega navijajo.

English Summary:

Pristranskost in demokracija

Politična pristranskost javne RTV je resen problem za demokracijo iz več razlogov:

1) Javno RTV plačujejo vsi državljani; ni v zasebni lasti in še manj v lasti zaposlenih. Vsaka grožnja o »prevzemu« RTV, tudi s strani »neodvisnih« novinarjev, je nesprejemljiva. 

2) Če je enih »jebeno več« in se znaten del gledalcev ne prepozna v javni RTV in je nima za kredibilen vir informacij to ni le njihov problem. To je težava tudi za verodostojnost RTV. 

3) Če ima javna RTV prepoznavno politično agendo spodkopava ključni skupni prostor vseh državljank in državljanov. 

Kaj je nepristranskost? 

Ena od možnih definicij je sledeča: prispevek je nepristranski, če gledalec o zadevi, ki je predmet poročanja, ne more razbrati osebnih preferenc novinarja(ke) ali agende medija. Ker je popolna nepristranskost posameznika težko dosegljiva (vsak ima svoja prepričanja tudi če se trudi, da jih prikrije) je pomembno, da je »seštevek« pluralističen in to ne izključno iz političnega vidika. Da drugače mislečih ni le »ene par«. Pristranskost se namreč ne izraža le pri predstavitvi posameznih novic, temveč tudi pri njihovi izbiri. Če sem predsedniku vlade naklonjen bom njegovo »nedemokratično« izjavo minimiziral ali celo ignoriral, če sem se sam nad izjavo zgražal jo bom več dni »nabijal« (»v javnosti še vedno ne pojenja…«). 

Pristransko vodenje na RTV Slovenija opažam že četrt stoletja, pravilnikom navkljub. Nepristranskost ne pomeni, da voditelj povabi enega »levega« in enega »desnega« gosta, če med oddajo vsiljuje svoj pogled in svojo agendo. Večini gledalcem v Sloveniji in celo strokovnjakom se to zdi normalno, saj so na to navajeni. »Kršitve profesionalnih standardov« jih motijo le v primeru, da zaznajo nenaklonjenost do levih politikov oziroma naklonjenost do desnih. 

Skupni prostor proti »mehurčkom«

Težava ni v tem, da levi in desni volivci drugače interpretirajo novice, saj je to osnova demokracije, ampak, da ne berejo ali poslušajo več istih novic. Živijo v miselnih mehurčkih; kot da levi (ki so v veliki večini) in desni mediji ne poročajo o dogodkih v isti državi. Če boste spremljali le ene ali druge vam bo postalo nerazumljivo kako lahko razumen človek sploh glasuje za nasprotno politično opcijo, saj boste o njej vedeli le najslabše. Zato je bistveno, da javna RTV zagotovi skupni prostor! To pa je mogoče samo, če njene informativne oddaje pripravljajo neodvisni novinarji z različnimi svetovnonazorskimi pogledi. Kar ne pomeni, »levi«, »bolj levi«, »še bolj levi« in »ene par« drugih. 

Če desni volivec ne bo več zaupal novicam RTV Slovenije se bo zatekel k izključno desnim medijem. Enako velja za leve gledalce, ki so se pa žal tekom desetletji navadili, da je »Studio City« prototip neodvisnega in celo nepristranskega novinarstva (»vsi smo Marcel« je bil cri de guerre sindikata novinarjev RTV). Oddajo Utrip, ki odraža osebni pogled novinarja na minuli teden, ne more iz tedna v teden pripravljati le novinar(ka) z levičarsko vizijo sveta in ko izjemoma temu ni tako nastane vik in krik. 

Evropski akt o svobodi medijev

Evropska komisija je nedavno predstavila Evropski akt o svobodi medijev, ki vsebuje predloge za zaščito pluralnosti in neodvisnosti medijev v EU. Društvo Novinarjev Slovenije je pozdravilo predloge, od varovalk za zaščito uredniške neodvisnosti do določb, ki zahtevajo neodvisnost javnih medijev in njihovo stabilno financiranje. Komisija je poudarila tudi, da morajo »ponudniki javnih medijskih storitev zagotavljati pluralnost informacij in mnenj na nepristranski način in v skladu s svojimi obveznostmi javne službe.« Ta del so naši borci za »neodvisno RTV« spregledali.

sni volivci drugače interpretirajo novice, saj je to osnova demokracije, ampak, da ne berejo ali poslušajo več istih novic. Živijo v miselnih mehurčkih; kot da levi (ki so v veliki večini) in desni mediji ne poročajo o dogodkih v isti državi. Če boste spremljali le ene ali druge vam bo postalo nerazumljivo kako lahko razumen človek sploh glasuje za nasprotno politično opcijo, saj boste o njej vedeli le najslabše. Zato je bistveno, da javna RTV zagotovi skupni prostor! To pa je mogoče samo, če njene informativne oddaje pripravljajo neodvisni novinarji z različnimi svetovnonazorskimi pogledi. Kar ne pomeni, »levi«, »bolj levi«, »še bolj levi« in »ene par« drugih. 

Če desni volivec ne bo več zaupal novicam RTV Slovenije se bo zatekel k izključno desnim medijem. Enako velja za leve gledalce, ki so se pa žal tekom desetletji navadili, da je »Studio City« prototip neodvisnega in celo nepristranskega novinarstva (»vsi smo Marcel« je bil cri de guerre sindikata novinarjev RTV). Oddajo Utrip, ki odraža osebni pogled novinarja na minuli teden, ne more iz tedna v teden pripravljati le novinar(ka) z levičarsko vizijo sveta in ko izjemoma temu ni tako nastane vik in krik. 

Nazaj k samoupravljanju?

Politična polarizacija je bolezen našega časa. Novinarstvo (z izjemami) žal ni protiutež temu trendu; pogosto je del problema. Javna RTV ima v tem kontekstu posebej občutljivo vlogo. Ključna ni le njena »neodvisnost« temveč tudi uravnoteženost. Če informativne oddaje niso nepristranske jih na javni RTV ne potrebujemo.

Kdor meni, da polarizacija vodi v razkol družbe se bo zavzemal za nadzor nad nepristranskostjo informativnih oddaj RTV in zagotovitev pluralnosti mnenj. V Italiji, na primer, za to skrbita komunikacijski regulator in parlamentarna komisija. 

Kdor se bori za prevlado »pravičnih« in »naprednih« pa naj vztraja, da sta bistveni »neodvisnost« in »depolitizacija«. Mene niste prepričali; sem prebral Orwella. 

// Andrej Capobianco