Pred kratkim sem v sklopu edinburškega knjižnega festivala poslušala pogovor z Bonnie Garmus, ameriško avtorico romana Lekcije iz kemije (Lessons in chemistry). Pogovor s pisateljico je bil naravnost fascinanten. Ne zato, ker gre za roman, ki je bil preveden v 40 jezikov in ga od lanske pomladi videvam v vsaki knjigarni ter praktično vedno, ko sem na podzemni železnici. Tudi ne zato, ker je knjiga med bralci tako popularna, da jeseni na ekrane prihaja istoimenska serija z oskarjevo nagrajenko Brie Larson. Pogovor je bil fascinanten zato, ker je bila Bonnie pred izdajo tega romana s strani založniških agentov zavrnjena kar 98-krat. Ob izidu svojega prvenca je bila tako stara 64 let.

V dobi, ko vsi perfekcionistično kuriramo svoja življenja na Instagramih, je pogovarjanje o neuspehih ne le dobrodošlo, temveč nujno. Razbija namreč mite, s katerimi nas na vsakodnevni ravni pitajo družbena omrežja. Da gre vsem drugim bolje, le nam ne. Da so vsi ostali uspešni, le mi ne. Da so vsi nekje prebrali recept za to, kako živeti polno, izpolnjeno, srečno življenje – le mi ne. Ne vem, kako se je počutila Bonnie, ko je s strani literarne srenje kar 98-krat dobila »ne«. Če sodim po sebi, predvidevam da, oprostite izrazu, za en drek. Me pa izredno navdihuje ideja, da se je vsakič pobrala in poskusila znova. Drugič, petič, devetindevetdesetič. Dokler ji ni končno uspelo.

KAKO GA POLOMITI

Ravno trdoživost je ena od osrednjih tem podkasta How to fail, ki ga religiozno poslušam že več let. V njem britanska pisateljica in novinarka Elizabeth Day gosti slavne osebnosti – pisatelje, igralce, politike, novinarje – ki so po vseh konvencionalnih pravilih družbe ‘superuspešni’. Če se v drugih medijih pogovori vrtijo okoli njihovih Nobelovih in Bookerjevih nagrad pa oskarjev in baft, se Dayeva z njimi pogovarja o njihovih neuspehih: od manjših spodrsljajev do usodnih življenjskih napak ter totalnih debaklov. Priljubljena pisateljica Dolly Alderton spregovori o tem, kako je bila na začetku svoje kariere odpuščena. Igralec Stanley Tucci go- vori o občutku krivde, s katerim živi, ker se mu zdi, da ni bil dovolj v oporo prvi ženi, ko je umirala za rakom. Nobelov nagrajenec za literaturo Kazuo Ishiguro pripoveduje o spopadanju s sindromom prevaranta, igralka Daisy Edgar Jones pa o svoji anksioznosti in nizki samopodobi.

ČESA NAS JE ZARES STRAH

Praviloma Slovenci ob novicah o neuspehih drugih hitro zastrižemo z ušesi. Ker je tračanje naš nacionalni šport, smo se v skladu z znamenitim motom slovenskih mater – »Kaj si bodo vendar mislili sosedje?!« – navadili pazljivo skrbeti za svojo PR podobo že dolgo pred dobo fejsbukov. Po naravi smo pač gossip girls, ki tudi leta 2023 ob novicah o sosedovih crknjenih kravah, ločitvah in znankinih na novo pridobljenih kilogramih še vedno pozorno napnemo ušesa. »Nekdanji najbogatejši Slovenec je v finančnih težavah« in »ŠOK: Se znana Slovenka tik pred porodom ločuje od svojega partnerja?« sta le dva primera resničnih naslovov člankov, ki se z mastnimi črkami svetijo na naslovnicah najbolj prodajanih slovenskih časopisov.

Prav tega se dotakne tudi britanski pop filozof Alain de Botton, ko razmišlja, česa se v resnici bojimo, ko se bojimo neuspeha. Ker nas v zahodnem svetu večina živi v relativnem materialnem blagostanju, je njegova teorija, da nas je veliko bolj kot finančnih posledic neuspeha strah njegovih čustvenih stranskih učinkov. Zlobni jeziki rumenih medijev in strupeni komentarji anonimnih internetnih bojevnikov nas na dnevni ravni opominjajo, da je bolje, da se riskantnejših podvigov raje ne lotevamo. Le tako se lahko zaščitimo pred brutalnim ponižanjem, ki nas čaka, če nam slučajno spodleti. Podobno na družbenih omrežjih nad nami kot rabelj ždi kultura ukinjanja (cancel culture), ki nas opozarja, da prostora za napake ni. Zaradi enega samega kiksa – ene narobe izgovorjene besede, enega iz konteksta vzetega dejanja – smo lahko po hitrem postopku obsojeni na smrtno kazen v javnem prostoru. Zato se, da ostanemo na varnem, pazljivo samocenzuriramo. Pogled, ki nam sanjavo beži k zvezdam – k sanjam o novih službah, drugačnih kariernih poteh, selitvah v tujino, lastnih podjetjih – raje preusmerimo v tla. Glej pod noge, da se ne boš slučajno spotaknil.

KALIFORNIJSKI SAMOROGI IN OSRAMOČENI JAPONCI

Čeprav je neuspeh univerzalno nezaželeno stanje, je naše dojemanje porazov delno pogojeno tudi z družbenim in kulturnim kontekstom. V poslovnem svetu je na primer zanimiva teorija, da se Silicijeva dolina ponaša z visokim številom izjemno inovativnih podjetij ravno zaradi tamkajšnjega sprejemanja neuspeha. Še več: v slogu mota »Fail Fast, Fail Often« (Faliraj hitro, faliraj pogosto) neuspehe v tej tehnološki meki celo spodbujajo. Logika za tem je povsem matematična. Če odpreš 10.000 novih startupov, bo med njimi večina neuspešnih. Toda statistično gledano bo med njimi vsaj 12 samorogov: startupov, ki se bodo s časom razvili v milijardne posle.

Diametralno nasprotna je konzervativna poslovna kultura na Japonskem, kjer je nadvse spoštovana počasna, stabilna rast. Prostora za drzne, domiselne in tvegane ideje ni. Neuspeh je na Japonskem namreč močno povezan z občutkom sramu. Po internetu krožijo številni posnetki jokajočih japonskih CEO-jev, ki se v primeru propada podjetja pojavijo na televiziji, da se za svoj neuspeh javno opravičijo. Ravno zaradi sramu, ki je v japonski družbi močno družbeno stigmatiziran, država ostaja podjetniško zelo neinovativna.

KAKO JE SPODLETELO MENI

Esej o neuspehu bi bil verjetno precej neuspešen, če se v njem ne bi dotaknila tudi svojih spodrsljajev. O čem bi torej pisala, če bi morala tako kot gostje v podkastu How to fail sprego voriti o lastnih neuspehih?

Pisala bi recimo o tem, kako sem padla vozniški izpit. Ne enkrat, ne dvakrat, ampak štirikrat, zaradi česar ga še zdaj nimam. Pisala bi lahko tudi o tem, kako sem se kot serijska odličnjakinja, zlata maturantka in first-class honours magistrantka v resničnem svetu brez ocen in akademske strukture, ki nagrajuje pridnost in discipliniranost, popolnoma izgubila. Kako pri skoraj tridesetih še vedno nimam odgovora na vprašanje, kaj bi rada postala, »ko bom velika«. Pisala bi lahko o propadlih zvezah in izgubljenih prijateljstvih. O stvareh, ki sem jih naredila, ker me je bilo strah. O stvareh, ki jih nisem naredila, ker me je bilo strah.

Konec koncev bi lahko pisala tudi o tem eseju. Kako se mi nikoli ne zdi, da s pisanjem dovolj uspešno izrazim okruške misli, ki se mi občasno poblisnejo čez možgane kot meteorji, preden spet izginejo v nič. Ob tem bi se morda celo odločila, da tega zapisa ne pošljem urednici. Toda na srečo sem med pisanjem o neuspehu na internetu prebrala kup motivacijskih citatov. Napake so plačilo za polno življenje! Veliko lahko dosežejo le tisti, ki si upajo spodleteti! Bolj kot neuspeha se boj obžalovanj! Zato še vedno pišem. Zato še vedno poskušam. Zato mi še vedno neredko tudi spodleti.

Ajda Milne