Ko pomislim na slovensko majhnost, mi prideta na misel dva slogana: »malo je lepo« in »velikost je pomembna«. Oba držita, majhnost ima prednosti in slabosti. Tujcem je naša majhnost ljubka in če Slovenijo pohvalijo, se nam zarosijo oči. Pri nas vse zgleda »zelo civilizirano«, kakor pravi moj angleški prijatelj. Temne plati majhnosti so skrite.

Slovenci smo obsedeni s svojo majhnostjo, deloma upravičeno. Pred sabo imam ženine družinske slike, ki prikazujejo štiri generacije Primorcev. Pranono je v avstro-ogrski uniformi, nono v italijanski, oče v jugoslovanski in brat v slovenski. Štirje moški, ki so vojsko služili v štirih različnih državah. Slovenci smo zgodovino ponotranjili; kljub članstvu v Evropski uniji se še zmeraj počutimo ogrožene; uporaba tujk uničuje naš jezik, sosedje si prisvajajo naše morje, našim manjšinam grozi asimilacija.

Majhnost je v naših glavah, bolj kot se zavedamo. Prva misel ob uspehih naših športnikov je, kaj pomenijo »za prepoznavnost Slovenije«. Jezni smo, če nas zamešajo s Slovaki; to čutimo tudi kot naš manko. Nihče nas ne pozna.

Majhnost neizbežno vpliva na ekonomijo obsega, saj so stroški za javne dobrine na prebivalca večji. Tudi zato je naša državna uprava sorazmerno obširna. Članstvo v EU in NATU je pomembna protiutež majhnosti, zagotavlja nam obvezne standarde, večji in učinkovitejši trg; stroški obrambe so nižji, kot če bi obrambo zagotavljali sami.

Velikost držav se skozi zgodovino spreminja. Leta 1946 je bilo na svetu 76 neodvisnih držav: danes jih je 195. Optimalno velikost države je nemogoče definirati; odvisna je od veliko dejavnikov. Država z dvema prebivalcema ne bi mogla obstajati, država z dvema milijardama prebivalcev pa je verjetno nefunkcionalna.

Zastavljam vam provokativno vprašanje: ali je v današnji tehnološki družbi dva milijona ljudi dovolj, da bi država delovala po načelih meritokracije in sistema »zavor in ravnovesij«, v katerem veje oblasti druga drugo nadzirajo in omogočajo delovanje pravne države in demokracije? Dosegamo kritično maso ljudi za funkcionalno družbo?

Velikost namreč vpliva tudi na obnašanje družbe. Tudi zato govorimo o »vaški« ali »meščanski« mentaliteti. Režiser Peter Jackson je za Novo Zelandijo (5 milijonov prebivalcev) rekel, da »ni majhna država, temveč velika vas«. Manjša je država, večji je delež ljudi, ki se posredno ali neposredno med seboj poznajo. Prvi instinkt Slovenca, ki se sooča s težavo ali mora kaj urediti, je: »Koga poznam, ki mi lahko pomaga?« Če sosed preko vez preskoči čakalno vrsto do specialista, je to »svinjarija«, če to počnemo sami, »smo se znašli«. Provincialnost, hči majhnosti, pa udari na dan v zavisti do soseda, bodisi na osebni ravni (»Novakovi imajo večjo hišo«) ali nacionalni ravni (»Hrvati imajo ogromno morja«).

Tudi v velikih državah obstajajo interesne mreže, a se jih težje razprede čez celo družbo. Večji je vpliv poznanstev, manj je prostora za meritokracijo. V Islandiji, za mnoge v Sloveniji vzor, ni veliko bolje; tamkajšnja družba pa je manj razklana in o sebi v tujino posreduje bolj pozitivno sliko.

V Sloveniji smo skoraj vsi dva klica stran od »odločevalca« ali nekoga, ki lahko nekaj »zrihta«.

Politika, kjer pogosto prevladujejo osebni interesi, prijateljstva in osebne zamere, je najbolj očiten primer klientelizma in negativne selekcije; mreže segajo v vse pore družbe. Razdelitev na »naše« in »vaše« dodatno zmanjšuje naš omejen človeški kapital, bazen, iz katerega se črpajo sposobni kadri.

Vendar majhnost ni le problem politike, temveč celotne družbe. Državo prepletajo sorodstvene in druge vezi; na določenih področjih se vsi, ki kaj štejejo, osebno poznajo. Za »incestoidne« povezave javnost pogosto sploh ne ve. Svetovalka ministra je žena »neodvisnega« TV urednika (ki je v naslednjem mandatu že poslanec), župan, obtožen korupcije, je poročna priča kriminalista, sodnik je bivši partner sestre osumljenca (primeri so izmišljeni). In tako v nedogled, tudi v zasebnem sektorju. Konflikti interesov se pojavljajo na vseh področjih in se pogosto vpletenim sploh ne zdijo sporni. V Sloveniji koruptivna (ali vsaj sporna) dejanja bolje simbolizira stavek »se slišiva« kot pa modra kuverta.

Mreže, prijateljstva in osebne zamere močno vplivajo na javni diskurz, celo med strokovnjaki, v današnji polarizirani družbi pa sploh. Ker vsi o vseh vse vedo (ali z lahkoto »zvejo«), je bolj pomembno, kdo si in »kam spadaš«, kot moč argumenta.

Morda tudi zato moralnih avtoritet, ki bi si upali z istimi merili javno obravnavati »naše« in »vaše«, tako rekoč ni.

Majhnost je dejstvo, s katerim se moramo soočati. Prvi korak je, da njene negativne plati sploh zaznamo. Nato jih lahko poskusimo omiliti, na primer z bolj sistematičnim razkrivanjem konfliktov interesov. Žal osrednji mediji za to ne kažejo velikega zanimanja … Pa smo spet na začetku.

Kljub vsemu bodimo optimisti, 90 % človeštva bi z veseljem živelo v takih razmerah, kot jih imamo mi. Morda se nam bo nekoč uspelo mentalno otresti naše majhnosti. Naj citiram nekdanjega bolgarskega nogometaša Dimitarja Berbatova: »I come from a small country and I always dreamt big« (prihajam iz majhne države in sem vedno imel velike sanje).

// Andrej Capobianco