Eden od razlogov, zakaj namesto v ZDA raje preživljam čas v Sloveniji, je nizka neenakost. V Sloveniji je stopnja neenakosti, kot jo ocenjuje indeks GINI, ena izmed najnižjih na svetu, če ne celo najnižja. Stopnja ločnice med revnimi in izjemno bogatimi je v Sloveniji izredno majhna, medtem ko je v ZDA astronomska, skoraj ne- pojmljivih razsežnosti. Bogati ljudje v Sloveniji preprosto niso primerljivi z Jeffom Bezosom in Elonom Muskom.

English Summary:

Nizka stopnja neenakosti v Sloveniji se odraža v močni mreži socialne varnosti, ki jo številni Slovenci jemljejo kot nekaj samoumevnega. Ta vključuje elemente, kot so zdravstvo, pokojnine, otroško varstvo in seveda izobraževanje.

Medtem ko so bili prvi trije na tem seznamu v Združenih državah Amerike že od nekdaj slabi, pa slednji nekoč ni bil. Splošno javno izobraževanje je bil eden največjih dosežkov ameriške državne gradnje v 19. in 20. stoletju. Sama sem produkt tega sistema in ko sem odraščala, sem dobila po mojem mnenju dobro izobrazbo, takšno, kakršno bi želela, da jo dobijo tudi moji bodoči otroci. Vendar to ni več mogoče.

Od Reaganove dobe in še posebej po Georgeu W. Bushu se je zmanjšala poraba sredstev za javno izobraževanje, šole so bile okrnjene, knjižnične police pa izčrpane zaradi nenehne protiintelektualne kulturne vojne, ki jo vodi verski fundamentalizem, nekatere univerze, kot je Univerza v Zahodni Virginiji, pa so zaradi »donosnosti« izgubile svoje jezikovne in humanistične programe. Javne šole vse bolj nadomeščajo zasebne »čarterske« šole – šole, ki so pod veliko manjšim nadzorom, za katere veljajo nižji standardi, ki so pogosto šole z ideološkimi cilji in v katerih pogosto delajo premalo usposobljeni ali gostujoči učitelji, ki za razliko od mnogih javnih šol niso sindikalno organizirani.

Po drugi strani pa so vedno obstajale zasebne šole za bogataše, šole, ki so živele v kulturi elitizma in obljubljale vstop v druge elitne ustanove, kot so Ivy League in zasebne univerze, ki jih Američani še vedno enačijo z uspehom. In to iz dobrega razloga: 10–15 % vseh sprejetih kandidatov na šolah Ivy League so kandidati, ki so se na to šolo vpisali po starših ali starih starših, v nasprotju s tistimi, ki se za mesta potegujejo na podlagi akademskih dosežkov. To število na maturitetni razred lahko doseže tudi 41 %, kot je bilo na Univerzi v Pensil- vaniji v raziskavi iz leta 2008.

Gibanje za zasebno šolstvo, ki je bilo nekoč domena le najbolj aristokratskih družin, je izbruhnilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot odziv na gibanje za državljanske pravice in integracijo črnskih in belih otrok v javnih šolah. Bele družine srednjega razreda so tako kot pred njimi bogate družine skušale svoje otroke izolirati od tistih, ki so veljali za nižje od njih.

Vodilo mnogih zasebnih šol je elitizem, ne izobraževanje in vsekakor ne pretvarjanje o intelektualni meritokraciji. Ljudje v ZDA svoje otroke pošiljajo v zasebne šole, ker verjamejo, da so boljši od drugih otrok, in ker na intelektualni in čustveni razvoj svojih otrok gledajo skozi prizmo kariere, denarja, namesto da bi postali samouresničeni in široko razgledani člani družbe. Projekt javnega izobraževanja obstaja v svoji univerzalnosti – ideji, da so vsi otroci, ne glede na raso, spol ali razred, kot človeška bitja upravičeni do dobre izobrazbe in trdnih temeljev za začetek svojega življenja.

Zasebno izobraževanje je v nasprotju s tem poslanstvom in ga spodkopava, saj si prizadeva ohraniti ločitev med vladajočim razredom in nezaželenimi v družbi. Da bi ohranili mit o meritokraciji, kot kompromis dovolijo vpis peščici iz širše javnosti, vendar lahko spet le premožni plačujejo tutorje, učitelje glasbe, atletske trenerje in podobno, da imajo njihovi otroci boljše možnosti za vpis na Yale kot drugi. Prihodnost Slovenije ni tako cinična in mračna. Takšna bi morala tudi ostati.

// Kate Wagner

Kate Wagner v Sloveniji živi spomladi in poleti ter se kot novinarka posveča profesionalnemu kolesarstvu.