Dan Kaufman je novinar in avtor mnogih člankov za The New York Times in The New Yorker. Je tudi frontman priznane eklektične skupine Barbez iz New Yorka, ki združuje raznolike glasbene stile z edinstvenim pristopom k uporabi inštrumentov, navdih pa črpa predvsem iz zgodovine in različnih kulturnih okolij.

Rodil se je v Wisconsinu, tri desetletja preživel v New Yorku, sedaj pa z ženo in sinom živi v gorovju Catskills. Napisal je knjigo z naslovom Padec Wisconsina, ameriški bestseller, ki govori o tem, kako se je njegova domača zvezna država politično zasukala.

Pogovarjala sva se v njegovi pisarni v Kingstonu (New York) tik pred začetkom poletja, dotaknila pa sva se tako njegovega pristopa h glasbi kot tudi novinarstva.

Dan, si izvrsten glasbenik in hkrati uspešen pisec za The New York Times in The New Yorker. Kaj je prišlo prej, glasba ali novinarstvo? Kako sta se obe stvari združili?

 

Najprej je prišla glasba. Svojo prvo skupino sem ustanovil pri 13 letih. Toda zelo težko je živeti kot glasbenik, zato sem vedno imel neko dodatno službo. Konec 90. let sem dobil delo kot preverjevalec dejstev pri reviji The New Yorker. O novinarstvu sem se učil po principu osmoze, delal sem z velikimi mojstri, kot so John McPhee, Seymour Hersh in William Finnegan, poleg mnogih drugih. Kmalu sem začel tudi sam pisati, najprej najave koncertov, sčasoma pa daljše, bolj zapletene članke in na koncu tudi knjigo.

Kako se je začela tvoja glasbena pot, kaj te je na začetku navdihnilo?

Doma sem iz Madisona v Wisconsinu. To je univerzitetno mesto, ki je imelo v 80. odlično punk rock sceno. The Appliances SFB so bili od tam, Die Kreuzen pa iz bližnjega Milwaukeeja.

To sta eni mojih najljubših skupin in videl sem ju neštetokrat. Madison je bil izvrstno mesto za inspiracijo, saj so se tu na turnejah ustavile številne skupine, kot npr. Bad Brains in The Replacements. Tam je živel izjemen madžarski klasični kitarist, Daniel Biro, in čeprav je bil le leto dni starejši od mene, sem pri sedemnajstih začel pri njem študirati kitaro. Govoril je, da včasih vadi tudi po 18 ur na dan (štel je ure, ko je razmišljal o glasbi), in njegova predanost ter glasbena nadarjenost sta me iskreno navdahnili. Potem so me sprejeli na Glasbeno šolo Univerze v Wisconsinu, vendar sem po letu in pol ugotovil, da ne želim postati klasični kitarist. Zato sem se preselil v New York in dobil službo v knjigarni z rabljenimi knjigami The Strand, kjer sem bil kmalu predstavljen kitaristu Normanu Westbergu iz skupine Swans. On me je priporočil, da ga zamenjam v odlični skupini Sulfur. V Strandu so bili še drugi odlični glasbeniki, na primer Tim Wright, basist iz skupin Pere Ubu in DNA. Pomembna osebnost v New Yorku je bil zame tudi John Zorn, ki sem ga večkrat videl nastopati v The Knitting Factory na ulici Houston. Ob njem sem spoznal, da je lahko glasba resnično brez meja, brez kakršnekoli hierarhije med klasičnim, rock, jazz ali drugimi slogi.

Kako si prišel do edinstvenega ‘zvoka’ svoje skupine Barbez?

To ni bila nujno zavestna odločitev, bolj eksperimentiranje in inspiracija iz različnih zvokov, ki so me privlačili. Skupina Motherheadbug je npr. dodala rogove, harmoniko in različne teksture v glasbeni stil, ki je v svojem bistvu rock. Sulfur, skupina, v kateri sem kratek čas igral, je bila neke vrste glasbeni odganjek Motherheadbuga s podobnim neortodoksnim pristopom. Obe skupini sta imeli velik vpliv name, ko sem zasnoval Barbez. Prav tako sem izjemno cenil vzhodnoevropsko ljudsko glasbo in judovske liturgične melodije svojih staršev. Moja mati je bila zelo verna (bila je tudi klasična harfistka), oče pa je bil v mladosti profesionalni zborovski deček, ki je pel med judovskimi visokimi prazniki, preden mu je glas dozorel. Mislim, da so te evropske ljudske tradicije in judovske melodije podzavestno vplivale na glasbila v mojih kompozicijah. Druga stvar je bila instrumentacija – v Barbezu igramo klarinet, violino, marimbo, teremin – to so zvoki, ki so običajnejši v klasični glasbi. In samo mesto New York je zagotovo močno vplivalo name; lahko sem recimo slišal igranje violinista na podzemni, kar je v meni sprožilo neko novo idejo. Zelo me je navdahnilo tudi newyorško eksperimentalno gledališče, predvsem Fiona Templeton in John Jesurun. To je imelo zares velikanski vpliv. Nikoli prej nisem videl tako spretne uporabe videa in glasbe, kakor je to počel Jesurun. To je pri New Yorku ena tistih čudovitih stvari, vedno lahko vidiš toliko raznolikih stvari, še posebej eksperimentalnih, ki se ti potem priplazijo nekam v podzavest (ali zavest). In ne nujno na očiten način, lahko morda vplivajo nate bolj posredno. Oboževal sem gledališče Richarda Foremana in The Wooster Group, v teh predstavah sem videl toliko nepričakovanih trenutkov in genialnih idej. Eksperimentalno gledališče me je naučilo, da je pomembno zaupati tudi svoji podzavesti in ne nujno vedno iskati racionalnih pomenov in razlogov za odločitve, ki jih sprejemaš. Tako sem pristopil tudi h glasbi. To ni nujno neka metoda, ampak nekaj bolj intuitivnega, in ti ljudje so bili ključni, da sem začel tudi sam zaupati svoji intuiciji. To je nekako v nasprotju z nekaterimi akademskimi težnjami; akademiki pogosto želijo racionalno razložiti umetniško ustvarjanje. Pri ustvarjanju glasbe resnično ljubim pristop, ko ne veš, ‘zakaj’.

Vsak album skupine temelji na zelo konkretnih zgodovinskih osebah ali dogodkih iz zgodovine. Kaj te pritegne k takim zgodbam?

Diplomiral sem iz evropske zgodovine in še vedno gojim globoko strast do nje. Zgodovina me privlači in pogosto pišem o njej. Mislim, da me je vedno fasciniralo prepletanje različnih umetniških disciplin.

Meniš, da mora imeti glasba kakšno posebno programsko sporočilo?

Ne nujno, vendar sem do tega odprt, kadar ga vendarle ima. Grki uporabljajo izraz ekphrasis, ki pomeni, da je neko vizualno umetniško delo preoblikovano v literaturo (Keatsov Ode on a Grecian Urn je odličen primer). Jaz to razumem bolj široko (in sproščeno), kot črpanje iz katerekoli discipline za napajanje druge. Sam pogosto uporabljam poezijo ali zgodovino za navdih ali oblikovanje svojih skladb. Včasih se to zgodi bolj dobesedno (npr. ‘staccato’ kitarska fraza, namenjena priklicu zvoka helikopterja v poslušalcu), pogosto pa to razmerje ni očitno ali sploh ni opazno, vendar je tam in na nek način daje skladbi smer. Na umetniški rezidenci MacDowell Colony sem srečal tudi Yotama Haberja, skladatelja, ki je študiral glasbo in zgodovino Judov v Rimu. Ti so najstarejša neprekinjena judovska skupnost v Evropi – njihova prisotnost v Rimu sega v čas pred uničenjem templja v Jeruzalemu – in Yotam, ki je pisal glasbo za dokumentarec o njih, me je povabil, da bi nekatere od teh liturgičnih melodij zaigral na električni kitari. Njihova glasba in zgodovina sta me tako prevzeli, da sem predlagal Johnu Zornu, da bi za njegovo založbo Tzadik posneli ploščo z reinterpretacijami teh ljudskih melodij. Zorn je bil za in šel sem v Rim, v Accademia di Santa Cecilia (kjer so bili arhivirani posnetki), da bi jih poslušal. Tam sem se začel zanimati tudi za italijansko odporniško gibanje, potem ko sem videl sledove strelov na zidu majhne ulice, imenovane Via Rasella. Strelske luknje so bile posledica partizanskega bombardiranja kolone nacističnih vojakov, kar se je izkazalo za eno najuspešnejših partizanskih akcij v nacistično okupirani Evropi. Plošča Bella ciao, poklon tako rimskim Judom kot italijanskim partizanom, je izšla leta 2013 pri založbi Tzadik.

Od takrat smo posneli še dve plošči, navdihnjeni z zgodovino in literaturo. Najnovejša je bila For those who came after. To je bil naš pogled na pesmi španske državljanske vojne. Plošča z naslovom Force of light (za Tzadik) je bila poklon velikemu pesniku Paulu Celanu in je vsebovala fragmente njegove poezije. Celan je bil romunski Jud, njegovi starši so bili ubiti med holokavstom. Sam je preživel dve leti prisilnega dela v taboriščih. Po vojni je živel v Parizu, vendar je leta 1970 storil samomor, utopil se je v Seni. Zame je bil največji pesnik 20. stoletja. Odločil sem se, da bodo njegove besede v naših skladbah brane, ne pa tudi zapete. Želel sem, da bi bila poezija enakovredna glasbi, a hkrati od nje neodvisna, kljub temu da se jo izvaja v tesni povezavi z mojimi kompozicijami.

Vrniva se še k tvojim začetkom v novinarstvu. Kako si se znašel v novinarskih vodah?

To je bilo precej po naključju. Moja partnerka je bila pesnica, dramatičarka in režiserka eksperimentalnega gledališča Fiona Templeton. Pravzaprav me je ona seznanila s Celanom in za album čudovito prebrala besedila. Povabili so jo v MacDowell Colony, umetniško rezidenco v New Hampshiru, ki sem jo že prej omenil. Nekega vikenda sem jo šel obiskat in tam je bil tudi pisec New Yorkerja, William Finnegan. Po naključju sem prebral Zapleteno vojno, njegovo neverjetno knjigo o državljanski vojni v Mozambiku. Omenil sem mu, kako zelo jo občudujem. Bil je presenečen, da sem sploh vedel zanjo, saj je bila objavljena le pri akademski založbi (Finnegan je kasneje dobil Pulitzerjevo nagrado za svojo avtobiografijo Barbarian days o svoji obsedenosti s surfanjem). Takrat sem delal v Strandu, antikvariatu v soseski Chelsea, ter občasno pomagal prijatelju pri selitvenih delih. Hrepenel sem po novi ‘dnevni’ službi. Po srečanju z njim sem v telefonskem imeniku poiskal njegovo telefonsko številko in ga poklical. Pustil sem mu jecljavo sporočilo, če morda potrebuje asistenta za raziskovalno delo. Po dveh tednih sem se počutil vse bolj v zadregi. A na moje veliko presenečenje me je nazadnje le poklical. Šla sva na kosilo in na koncu me je najel za raziskovalca za knjigo, ki jo je takrat pisal. Potem mi je predlagal, naj se prijavim na New Yorker za ‘preverjevalca dejstev’. To delo ima pri reviji zelo dolgo zgodovino – vse, vključno s karikaturami in literarnimi zgodbami, preverijo preverjevalci dejstev. The New Yorker mi je ponudil delovno mesto, a sem ga skoraj zavrnil, ker sem se bal, da bom zaradi tega moral opustiti svojo glasbo. Bilo je leta 1997 in prav takrat sem ustanovil svojo skupino Barbez. Ravno smo začeli igrati kot predskupina za čudovite in vznemirljive skupine, kot sta Cat Power in Godspeed You! Black Emperor.

Počasi si za New Yorker začel pisati tudi krajše glasbene napovedi za prihajajoče koncerte.

Pisal sem o nenavadnih skupinah, ki sem jih imel rad in za katere se mi je zdelo, da so pogosto prezrte. Temu je sledilo pisanje kratkih ocen knjig za New Yorker in New York Times. To je bila dobra ‘vajeniška šola’. Če znaš dobro napisati 100 besed, potem lahko gradiš od tam naprej. Tako sem se počasi veliko naučil o novinarstvu. Sicer nimam nobenega uradnega izobraževanja ali diplome s tega področja. Sčasoma sem jim začel predlagati daljše članke.

Na primer?

Leta 2011 mi je mama začela pošiljati e-pošto o protestnem gibanju, ki se je borilo proti napadom na sindikate v Wisconsinu, državi, iz katere prihajam. Več kot 100.000 ljudi je prišlo k zveznemu parlamentu, ki so ga zasedli za skoraj tri tedne, da bi poskusili preprečiti zakon, ki je bil namenjen uničenju sindikatov javnih uslužbencev. To je bilo v času arabske pomladi in zdelo se je, da je morda povezano z večjim prebujenjem, ki je kasneje prineslo tudi Occupy Wall Street. Napisal sem svoj prvi prispevek o Wisconsinu z naslovom Opombe k Cheddarski revoluciji, v katerem sem citiral e-pošto svoje mame. Začel sem predlagati vedno več člankov o svojem domačem Wisconsinu, ki je imel od nekdaj bogato zgodovino in se je tedaj počasi spreminjal v nekakšen nacionalni poligon za preizkušanje konservativne politike. Veliko sem vedel o domači državi in, še pomembneje, tam sem poznal ogromno ljudi. Leta 2015 sem napisal dolg članek za naslovnico New York Times Magazine o novem napadu na tamkajšnje sindikate, tokrat iz zasebnih sektorjev. To je privedlo do mojega prvega predloga za knjigo, ki je sicer vzbudil nekaj zanimanja urednikov, vendar na koncu ni bil odobren. Kmalu zatem, leta 2016, je na volitvah zmagal Trump.

Kje si bil takrat?

Bil sem na turneji v Španiji z novim projektom, imenovanim John & Dan, to sva bila samo jaz in John Bollinger, dolgoletni bobnar Barbeza, ki igra tudi vibrafon. Zaspala sva, preden so prišli rezultati, saj je bila v Španiji ura dve zjutraj. Spomnim se, da sva se zjutraj zbudila, na hitro pogledala The New York Times in doživela globok šok ob naslovu, da je Trump zmagal – in ob tem mu je v našem norem elektorskem sistemu do zmage pomagal prav Wisconsin. To je bilo prvič po več kot tridesetih letih, da je ta zvezna država glasovala za republikanca za predsednika. V mojem e-nabiralniku pa je bilo tudi že sporočilo urednika založbe, ki sem mu poslal svoj prejšnji predlog. Tako so mi le nekaj dni po Trumpovi zmagi ponudili pogodbo za knjigo. Pustil sem službo in takoj začel pisati. Imel sem zelo malo časa; založnik je želel, da knjiga izide pred volitvami leta 2018. To mi je pustilo približno leto dni za pisanje in poročanje. Moja žena je takrat večino časa delala na Švedskem, tako da sem večinoma sam skrbel za 6-letnega sina. Kmalu mi je umrla tudi mati, kar je bilo srce parajoče. Bil sem pod ogromnim stresom, a nekako mi je uspelo.

Kako ti je to uspelo?

Ne vem natanko. Zagotovo je pomagalo, da mi je za to temo zelo mar. To je moj dom in zdelo se mi je, da so pobudniki teh sprememb pričeli teptati nazore prebivalcev Wisconsina. Poleg tega so poskušali izkoreniniti edinstveno, progresivno zgodovino države.

Zakaj je bil Wisconsin tako dolgo štet za progresivno trdnjavo in kaj se je pravzaprav spremenilo do volitev leta 2016? 

To je zapleteno vprašanje. Mnogi prebivalci Wisconsina so potomci skandinavskih priseljencev. Mnogi od teh priseljencev, ki so prišli v velikem številu med letoma 1840 in zgodnjim 20. stoletjem, so s seboj prinesli svoja prepričanja, vrednote in zavest o skupnosti. To je privedlo do ustanavljanja kmetijskih zadrug, nesorazmerno močne podpore sindikatom, zaupanja v javne ustanove ter zavzetosti do gibanja za odpravo suženjstva. Druga pomembna skupina priseljencev so bili Nemci, ki so po neuspeli revoluciji leta 1848 v velikem številu prišli v državo, predvsem v mesto Milwaukee. Mnogi so bili socialisti. Sčasoma so oblikovali gibanje, ki se ga je prijelo ime ‘kanalizacijski socializem’, nekateri ideološki čistuni so jih namreč s tem vzdevkom želeli zasmehovati, ker so bili pragmatična reformistična skupina, osredotočena na doseganje konkretnih pridobitev (vključno s kanalizacijo) za svoje delavske volivce. Ti dve skupnosti sta potem skupaj ustvarili progresivno politično kulturo, ki jo je vodil guverner in senator po imenu Robert ‘Fighting Bob La Follette’. Uvedli so prvi program delavskih nadomestil v državi, ki je zatem postal tudi nacionalni model. Poleg tega so uvedli tudi prvi program zavarovanja za brezposelnost. Pravzaprav so večino New Deala, vključno s programom socialnega zavarovanja, napisali Wisconsinci, ki so izhajali iz globoko zakoreninjene tradicije. Amerika ima zelo šibko socialno državo, a veliko tega, kar sploh imamo, izvira prav iz Wisconsina. In to je tudi eden od razlogov, zakaj si je desnica tako močno želela spremeniti Wisconsin v republikansko državo.

Leta 2010 je bil za guvernerja izvoljen republikanec Scott Walker, poleg tega sta oba doma parlamenta pripadla republikanski stranki. Guverner Walker je povedal nekemu bajno bogatemu donatorju, da namerava uporabiti strategijo ‘deli in vladaj’, da bi zlomil sindikate v Wisconsinu. Uvedel je zakon, ki je postal znan kot ‘Act 10’. Ta je učinkovito ukinil pravico do kolektivnih pogajanj večini javnih uslužbencev, npr. učiteljem. Nekaj let kasneje je uvedel zakonodajo, ki je oslabila še sindikate zasebnega sektorja. Delavska gibanja so zelo pomembna za socialno kohezijo, zmanjšanje rasnega sovraštva ter organiziranje civilne družbe na lokalni ravni, vključno s spodbujanjem k udeležbi na volitvah. Sindikati so edina prava protiutež infrastrukturi na desni. Napade nanje, ki so se v resnici začeli že leta 1981, ko je Ronald Reagan razbil sindikat kontrolorjev letalskega prometa, je Walker obudil. Verjamem, da sta ‘Act 10’ in politika sovraštva, ki jo je Walker ponovno zanetil, pomagala pripraviti teren za Trumpa. A stvari so šle še precej dlje in obe stranki sta odgovorni za zaton delavskega razreda in njegovih možnosti za preživetje.

Zakaj?

Na primer, Bill Clinton je najprej leta 1993 podpisal sporazum NAFTA, kasneje pa še sporazum, ki je privedel do pridružitve Kitajske Svetovni trgovinski organizaciji. Ta dva sporazuma sta privedla do izgube okrog štirih milijonov delovnih mest neto, večinoma so bila to dobro plačana delovna mesta v proizvodnji, močno skoncentrirana v srednje-zahodnem delu ZDA. Trump je izkoristil vso nakopičeno jezo, ki se je pojavila zaradi uničenja teh delovnih mest. In dajal lažne obljube o njihovem vračanju. Prav tako se je uspel razlikovati od tradicionalnih republikancev z obljubo, da ne bo rezal zavarovanja Medicare ali posegal v programe socialne varnosti. Njegova dejanska bilanca kasneje pa ni bila drugačna od tradicionalnih republikancev, razlikovala se je le v retoriki. Uspešno je izkoristil praznino, ki je nastala po porazu Bernieja Sandersa v bitki za demokratsko nominacijo. Leta 2016 je zmagal v vseh demokratičnih okrožjih, ki so prej glasovala za Sandersa, razen v enem. Na volitvah leta 2020 je Wisconsin osvojil Biden približno z enako razliko, s katero je Trump premagal Clintonovo. Vse to je utrdilo vlogo Wisconsina kot ene najpomembnejših ‘ključnih’ zveznih držav za volitve v ZDA, ki lahko prevesi tehtnico na eno ali drugo stran.

Kako ohranjaš objektivnost, kadar pišeš o politiki? Ali uporabljaš kakšne posebne strategije oz. tehnike, da pritegneš bralčevo pozornost?

Ne verjamem, da je objektivnost nujno možna, vendar verjamem v pravičnost. Vedno govorim z ljudmi tako na levici kot na desnici. Da bi pritegnil bralce (in sebe!), se poskušam osredotočiti na poglede običajnih državljanov, ne politikov. Zdijo se mi bolj zanimivi, pa tudi bolj odprti. Rad upoštevam znani citat, da je vloga novinarstva ‘to comfort the afflicted and afflict the comfortable‘ (‘tolažiti prizadete in prizadeti brezbrižne‘). Rad izpostavim ljudi, ki sicer nimajo glasu. Svoje delo vidim kot nadaljevanje tradicije pristopa Jamesa Ageeja in Studsa Terkela. Ko je šlo za bitko indijanskega plemena, ki se je borilo proti postavitvi rudnika v bližini svojega rezervata, sem se osredotočil na pleme, ne na lastnika rudnika. Izhajam iz preverjanja dejstev za New Yorker; verjamem v rigoroznost. In vedno poskušam iti čim globlje. V članke rad vpletam tudi zgodovino, da ljudem prikažem čim širši kontekst tega, kar se dogaja.

Govorila sva, da tvoj navdih za glasbo prihaja iz podzavesti, iz ‘nevednosti’. Kaj pa te navdihuje kot novinarja? Kako se odločiš, na katerem koncu se lotiti zgodbe?

Motivira me družbena zavest. V svojem novinarstvu poskušam dati glas navadnemu človeku. Studs Terkel je napisal knjigo Delati; moja babica jo je imela na polici. Šlo je za zbirko ustne zgodovine delavcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe o tem, kako živijo. In iz tega dobiš veliko globljo, bolj človeško pripoved o ekonomiji, zgodovini, politiki. Kot sem omenil že prej, poskušam svoje članke zgraditi okoli običajnih ljudi namesto političnih osebnosti. Politiki niso v središču. Seveda so pomembni, toda tisto, kar se dogaja zadaj in kar se dogaja običajnemu državljanu, je zame pomembnejše in zanimivejše. Eden od mojih člankov je bil o propadanju majhnih kmetij, ki pridelujejo mleko. Neka kmetica je v članku govorila o samomoru svojega moža, podrobno je opisala, kako je potekal počasen propad njune kmetije, kako so velike kmetijske korporacije postopoma izrinile vse manjše kmete. Včasih se lahko na prvi pogled zdi sama tema suhoparna ali dolgočasna, a če najdeš pravega protagonista, ki jo lahko razloži skozi zgodbo iz svojega življenja, naenkrat postane zelo živa. Vedno začnem tam: pri ljudeh. Če lahko najdem pravi lik, ki bo nosil zgodbo, bo ta najverjetneje potem delovala. Vedno poskušam temeljito raziskati zgodovino, da bi čim bolj razumel, kaj se je zgodilo – in kako je prišlo do tega. V politiki je pogosto veliko obtoževanja in svetohlinstva. Mene pa zanima: kako je prišlo do tega? To je zame zelo koristen pristop.

Se ti zdi, da je pisanje odličnega novinarskega prispevka podobno pisanju odlične literature?

Ne bi si upal trditi, da sem napisal karkoli odličnega, vendar se mi zdi, da lahko tehnike iz literature do presenetljive mere uporabimo tudi drugod. Tako kot pri literaturi je tudi pri novinarskih člankih najpomembnejši protagonist. Tudi struktura pripovedi je zelo pomembna. Osebne izpovedi so najbolj privlačne. Če se iskreno zanimaš za ljudi in njihove zgodbe, se ti bodo odprli. Ljudje so nagnjeni k dobremu, a mnogokrat se znajdejo znotraj sistema, ki jih prepogosto ščuva drugega proti drugemu.

Na kakšen način?

Na primer, ko je Reagan pričel govoriti ljudem, da so prejemniki socialne pomoči lenuhi, češ vi trdo delate, oni pa vam kradejo. V novejši zgodovini je pogosto prihajalo do demonizacije katere od skupin in do nepripravljenosti leve strani, da bi se borila za to skupino. Na levici se pogosto niso osredotočali toliko na razredna vprašanja kot na politiko identitete. Gibanje occupy se je dvignilo, da bi branilo ’99 odstotkov’. Menil sem, da je bilo to učinkovito oblikovano sporočilo. V Ameriki ima zelo majhen delček ljudi skoraj vse, razlike med preostalimi 99 odstotki pa niso tako velike. Obstaja ogromna razlika med Elonom Muskom in vami, ne glede na vašo raso ali spol. Ne gre za to, da identitetna vprašanja niso pomembna, toda poudarjanje dejstva, da zelo majhen delček ljudi poseduje večino stvari na svetu, bi bilo po mojem mnenju bolj združujoče, vključujoče in učinkovito politično sporočilo.

Veliko ljudi na levi se bolj ukvarja z identiteto in kulturnimi vprašanji kot z zdravstvenim varstvom. Protestov v zvezi z delavskimi pravicam pri nas ni veliko, kar je eden od razlogov, zakaj je bil upor v Wisconsinu tako neobičajen in v mnogih pogledih zamujena priložnost. V Franciji še vedno protestirajo, in to na način, ki lahko mobilizira celotno prebivalstvo. V ZDA in Veliki Britaniji pa so sindikati prešibki, kar je na koncu prispevalo tako k brexitu kot k Trumpovemu vzponu.

Kakšno je tvoje mnenje o vstaji 6. januarja, ki je sledila Trumpovi neizvolitvi?

6. januar je bil grozodejstvo. A bil je posledica dolgotrajnega razkroja, ki je trajal več desetletij. Ena izmed stvari, na katere se osredotočam, je pokazati, da je družbena kohezija mogoča, hkrati pa pojasniti, kako je bila uničena. Zato me zanima španska državljanska vojna, kjer so prostovoljci prihajali iz številnih držav. Solidarnost – ko nekdo vidi problem drugega kot svoj lasten problem – je ganljiva. Trump je ljudem govoril, da bo proizvodnjo pripeljal nazaj. Zaradi šibkosti levice je uspel svoj populizem in zamere tudi prodati ter je, odkrito rečeno, igral pomembno vlogo pri oblikovanju politik, ki so potem ustvarile vso to spodjedenost. In ne samo v ZDA. Podobne stvari lahko vidite v Združenem kraljestvu z brexitom ali z vzponom Le Penove v Franciji, rastjo Voxa v Španiji. V Rusiji imaš ekstremne milijarderje in ljudi na ulici, zelo malo enakosti, in vse to napaja ekstremizem ter, po mojem mnenju, Putinovo imperialistično invazijo Ukrajine. Vir problema je gospodarska negotovost, pri čemer se pri veliko ljudeh pojavlja vse večji občutek, da je človek lahko odveč, kar prispeva k odtujenosti. Ta strah se je z vzponom umetne inteligence še okrepil. Ljudje pa morajo čutiti, da lahko vplivajo na stvari.

Trump je zmagal tudi v območju, ki se imenuje Rust Belt, kjer so bile skupnosti zdesetkane in kjer pogosto ni veliko dostojnih delovnih mest. Tam je zdaj ogromno smrti zaradi opioidov in res veliko jeze. To je nekaj konteksta za 6. januar, ki je bil grozljiv zločin.

Kaj meniš, da se bo na prihajajočih volitvah v ZDA zgodilo v Wisconsinu? Kakšno je tvoje mnenje o trenutnem stanju ameriške demokracije? 

Vse kaže, da se bosta zopet pomerila Trump in Biden, čeprav je resnično težko reči, glede na vse odprte sodne postopke proti Trumpu. V Wisconsinu bo zelo tesno. Volitve bodo nasploh zelo tesne. Vrhovno sodišče Wisconsina ima trenutno večino 4-3 na strani liberalcev; na zadnjih volitvah je bilo sodišče le en glas stran od zavrnitve rezultatov. To je zelo zastrašujoče in uničujoče. Malo je podobno, kot kadar termiti desetletja najedajo temelje. Take stvari je potem težko popraviti. Ameriško demokracijo vidim kot še vedno precej krhko in taka bo tudi ostala, razen če se temelji nekako ne popravijo, občutno okrepijo.

Kaj si želiš za prihodnost, kaj bi se lahko izboljšalo? 

Mislim, da je potrebna mednarodna solidarnost. Španska državljanska vojna je bila zanimiv model. Upam, da bo prišlo nekaj, kar bi lahko ponovno pripeljalo do takšne enotnosti. Vsi dihamo isti zrak, pijemo isto vodo. Kar se dogaja v Sloveniji, ni tako drugačno od tistega, kar se dogaja v Wisconsinu. Skupne značilnosti po vsem svetu so večje od razlik. Želel bi, da bi obstajalo več glasov, ki bi ta koncept poudarjali. To je tudi pomembna gonilna sila moje glasbe. Zanimivo je na primer, da je neverjetna pesem Bella Ciao, ki je več kot le pesem italijanskega partizanskega gibanja, postala globalna himna protesta in upora. Lepo je pomisliti, da bi kaj takega lahko bilo spet možno. Dejansko pa kolektivni duh v manjšem obsegu obstaja na mnogih mestih, na primer na Metelkovi v Ljubljani, ki je ena mojih najljubših lokacij za nastope na svetu. Upam, da se bo takšen pristop k politiki zopet pojavil in nas odvrnil od roba prepada. Ne verjamem, da imamo lahko stabilno družbo, ko pa le peščica ljudi poseduje večino svetovnega bogastva. Nekaj se bo spremenilo, upam, na bolje

Kakšne načrte imaš v glasbi? 

Od leta 2016 sem se bolj posvečal novinarstvu, ker so področja, ki me zanimajo, postala področja nacionalnega interesa. S skupino Barbez končujemo album, ki temelji na vojnah na bližnjem vzhodu od 11. septembra naprej. Končal sem dve pesmi: Elegijo za Bejrut, navdihnjeno s člankom Roberta Fiska o izraelskem bombardiranju Bejruta, ter pesem z naslovom Teheran, navdihnjeno s tamkajšnjimi protesti leta 2009, ko so protestirali na strehah, ker je bila na ulicah policijska ura. Imam tudi nov glasbeni projekt, ki me izredno navdušuje, imenovan John & Dan. Gre za duet z neverjetnim Johnom Bollingerjem, ki v tem projektu igra vibrafon, pa tudi bobne. Sama morava generirati vse zvoke, kar je za naju neverjeten izziv. Zelo navdihujoče je videti, kakšen zvok lahko ustvarita dve osebi. Potem načrtujemo tudi vrnitev v Slovenijo, na mojo ljubljeno Metelkovo, kjer je Barbez že večkrat nastopal. Komaj čakam, obožujem Slovenijo in njene ljudi.

Pogovarjala se je: Alenka Kraigher